Platna, ki te ogrnejo

Štiri desetletja po samomoru Marka Rothka je v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju do 30. junija na ogled velika razstava čudežnih platen

Objavljeno
22. april 2019 02.36
Posodobljeno
22. april 2019 13.36
Težnja k transcendenci in platoničnemu idealu se je v Rothkovem opusu udejanjila bolj kot pri njegovih sodobnikih. Mark Rothko pred sliko Št. 7, 1960. Foto Regina Bogat in © Kate Rothko Prizel in Christopher Rothko
Milan Ilić, Dunaj
Milan Ilić, Dunaj
Razstava Mark Rothko na Dunaju daje vpogled v preobrazbo njegovega umetniškega ustvarjanja ter njegovo veliko navduševanje za zgodovino umetnosti. Od svojih prvih obiskov muzeja Metropolitan v New Yorku, kjer je spoznal slike Rembrandta in Vermeerja, se je Rothko posvečal preučevanju zgodovine likovne umetnosti in arhitekture, navdihovale pa so ga antična in kasneje evropska umetnost, književnost in filozofija.

Jasper Sharp, kustos Umetnostnozgodovinskega muzeja (KHM), ki je postavil razstavo ter se pri tem posvetoval z Rothkovim sinom Christopherjem, prikazuje štiri obdobja Rothkovega ustvarjanja, ki jih je povezal s tem, kako so dela drugih znanih umetnikov vplivala na slikarjev slogovni razvoj. Med drugim knjižnica Biblioteca Medicea Laurenziana v samostanu San Lorenzo v Firencah (Michelangelovo delo), grški tempelj v Paestumu v Italiji in katedrala Santa Maria Assunta v Torcellu pri Benetkah. Kritik John Berger je zapisal, da je Rothko kot nihče drug pred njim dobil vpogled v zgodovino umetnosti »s prisluškovanjem pogovorom, ki so tu potekali stoletja, in to tako, da je postal del njih«.

Barve je nanašal v plasteh, podobno kot Tizian, razvil je tudi umetnost »notranje luči«, ki spominja na Rembrandtovo.


Čeprav je v zadnjih desetletjih življenja prekinil s tradicijo, je Rothko odlično obvladal tehnike starih mojstrov, ki so ga navdihovali. Barve je nanašal v plasteh, podobno kot Tizian, razvil je tudi umetnost »notranje luči«, ki spominja na Rembrandtovo. Rothko je kot zelo resen umetnik v svojih nenavadnih delih predstavljal svoje čustveno in intelektualno dojemanje raznih tem: mitov, svetnikov, duhovnih ljudi, tragično in brezčasno. »Če ljudje iščejo sakralne izkušnje, jih bodo tu našli. Če iščejo profane izkušnje, jih bodo prav tako našli. Ne postavljam se na nobeno stran,« je dejal leta 1961.
 

Evolucija izjemnega talenta


Rodil se je kot Markus Jakovljevič Rotkovič septembra 1903 v ruskem Dvinsku (danes Daugavpils v Latviji), v družini izobraženega lekarnarja, ter se s starši in brati leta 1913 preselil v ZDA. Rotkoviči­ so se sprva naselili na Zahodni obali, v Portlandu v Oregonu. Po srednji šoli je šel Markus študirat na univerzo Yale. V drugem letu je prekinil študij ter se naselil v New Yorku. Odločil se je, da bo postal umetnik. Z ameriškim avantgardnim slikarstvom se je prvič srečal na Novi šoli oblikovanja Parsons, kjer je predaval tudi slikar Arshile Gorky. Gorky je bil eden od tistih, ki so odločilno vplivali na nastanek abstraktnega ekspresionizma, vendar Rothko z njim ni imel tesnejšega odnosa. Nanj je bolj vplival kubist Max Weber, ki mu je predaval na tečajih Lige študentov umetnosti.

Leta 1932 se je Rothko poročil z Edith Zachar in leto pozneje imel prvo samostojno razstavo v Galeriji sodobnih umetnosti v New Yorku. Od leta 1936 je zapisoval svoje filozofske misli o umetnosti, ki so bile posthumno objavljene v zapisih Umetnikova realnost. Leta 1940 je Markus Rotkovič, takrat že državljan ZDA, spremenil ime in priimek ter postal Mark Rothko.

Leta 1945 je Peggy Guggenheim v Galeriji umetnosti tega stoletja odprla njegovo razstavo. Tistega leta se je Rothko drugič oženil, in to z Mell Beistle, ki je bila tudi mati njegovih otrok. Z Jacksonom Pollockom, Barnettom Newmanom, Willemom de Kooningom in Clyffordom Stillom je tistega leta ustanovil skupino abstraktnih ekspresionistov, ki so spremenili­ New York v epicenter sodobne ­umetnosti.

V intenzivnem iskanju novega je Rothko prestopil okvir abstraktnega ekspresionizma v ožjem smislu. Njegovo navdušenje, da bi temeljna človeška čustva prikazal z barvami, ni pojenjalo. To umetniško pot je radikalno preoblikoval leta 1949, ko je začel izdelovati kompozicije na večjih površinah z večslojno nanesenimi barvami nejasnih robov, s katerimi je kasneje zaslovel po svetu. Večkrat je odpotoval tudi v Evropo ter obsedeno obiskoval muzeje in galerije ter preučeval likovno umetnost in arhitekturo.

Prvo veliko razstavo je imel leta 1954 na Umetniškem inštitutu v Čikagu. Zatem je neumorno razvijal in nadgrajeval svoj likovni izraz ter še v času življenja postal ugleden umetnik. Rothko, ki je trpel zaradi več bolezni, je naredil samomor v svojem ateljeju 25. februarja 1970. Najprej je spil velik odmerek barbituratov, nato pa si prerezal žile na rokah.
 

Zapuščina rešena pred pohlepnimi špekulanti


Christopher Rothko, s katerim sem govoril pred odprtjem razstave na Dunaju, je bil star samo šest let, njegova sestra Kate pa devetnajst, ko sta izgubila očeta. Šest mesecev pozneje je umrla še njuna mati, ki je imela težave z alkoholom. Otroka sta skoraj ostala brez deleža v očetovi umetniški zapuščini. Sodni proces glede Rothkove zapuščine je bil eden izmed večjih v umetnostni zgodovini.

Dokler je bil živ, je Rothko skrbno nadziral prodajo svojih del. Njegovo zapuščino, v kateri je skoraj 800 slik in risb, je upravljala Rothkova fundacija. Toda Kate Rothko je kmalu ugotovila, da upravitelji fundacije skupaj z galerijo Marlborough iz New Yorka nezakonito bogatijo na račun fundacije. Rothkova otroka sta zato tožila upravitelje fundacije in vodjo galerije. Sodni postopek je potekal kar štiri leta, do decembra 1975. Sodišče je razsodilo, da morajo obtoženi plačati Rothkovima skupaj 9,2 milijona dolarjev; upoštevajoč inflacijo bi bil danes ta znesek dobrih 40 milijonov dolarjev.

image
▼ Zadnjo noč si je z britvico naredil dve globoki rani na roki in naglo izkrvavel. Kri je zalila tla, med stvarmi v ateljeju je bila tudi nedokončana slika v rdečih odtenkih. Brez naslova, 1968. Foto © Kate Rothko Prizel in Christopher Rothko in Fundacija Beyeler, Riehen/Basel, zbirka Beyeler/Robert Bayer


Po neuspešnih pritožbah je galerija Marlborough vrnila 658 neprodanih Rothkovih del, ki so se razdelila: polovica novi Rothkovi fundaciji, polovica pa umetnikovima otrokoma. Leta 1984 je fundacija objavila, da bo podarila 1000 Rothkovih del 19 muzejem v ZDA, trem v Evropi, dvema v Izraelu in enemu v Avstraliji. Levji delež – več kot 300 slik in del na papirju ter 600 risb – je prejela Narodna galerija umetnosti v Washingtonu.
 

Osredotočenost na duha in čustva


Na razstavi na Dunaju med zgodnjimi Rothkovimi deli (1933–1940), figurativnimi pejsaži, portreti, tihožitji in študijami narave pritegne pozornost ekspresionistični Avtoportret iz leta 1936. Jasno je, da Rothko po svoje interpretira Rembrandtov Avtoportret iz leta 1659, ki ga hrani Narodna galerija umetnosti v Washingtonu. Portret Mary, prav tako iz tega obdobja, pa spominja na Vermeerjevo Umetnost slikanja iz dunajskega KHM.

Med drugo svetovno vojno je Rothko slikal mitsko in nadrealistično. Njegove slike so bile simbolične, zasnovane na Freudovih teorijah o pomenu sanj, kolektivnem nezavednem Carla Junga, ­Nietzschejevem Rojstvu tragedije ter antičnih grških mitih. Hkrati je bil pod vplivom evropskih nadrealistov. Več jih je v tem času spoznal tudi osebno, potem ko so emigrirali v New York iz Evrope, ki je bila opustošena zaradi vojne.
Soba v Karnaku iz leta 1946, ki kaže Rothkovo globoko zanimanje za kulturo starodavnega Egipta, je ena od njegovih zadnjih figurativnih slik. V letih 1947–1948 je iz svojih slik odstranil še zadnje sledi naravnega sveta. Začel je ustvarjati dela, ki jih je kasneje poimenoval Multiforms. Ta dela pričajo o njegovem prehodu iz figurativnega slikarstva v abstrakcijo. Nanašal je packe iz tankih slojev pigmentov, o katerih se zdi, da lebdijo v večpomenskem prostorskem okolju. Barva je zanj postala pomembnejši nosilec pomena in čustev.

image
Rothko je bil eden od zadnjih predstavnikov modernistične vere v sliko. Brez naslova, 1950.
Foto © Kate Rothko Prizel in Christopher Rothko


Leta 1947 se je Rothko odločil, da bo slike razstavljal brez okvirja in s tem vztrajal pri neposrednem so­očenju opazovalca z umetnino. Opustil je tudi običajno poimenovanje slik ter jih označeval le s številko ali jih pustil brez oznake.

Rothkova faza zgodnjih klasičnih del se je začela leta 1949, ko je izdelal prve kompozicije s progami močnih barv, ki kot da lebdijo na sliki. Kasneje je bil po teh najbolj znan. Njegova paleta je postala bolj pisana in intenzivnejša. Med barvami so zeleni odtenki limete, purpurna in druge. Hkrati je prvič uporabil črno.

Barva, struktura in prostor se združujejo v Rothkovih slikah čedalje večjih dimenzij. Slika brez naslova iz leta 1950, ki je na ogled v KHM, prikazuje dodatno redukcijo forme. Rothkove forme so zdaj sestavljene samo iz barve. Slike delujejo, kot da so v počasnem gibanju. Konec petdesetih let 20. stoletja je Rothko sprejel predlog arhitekta Philipa Johnsona, da za restavracijo Four Seasons v newyorškem nebotičniku Seagram izdela več stenskih slik. Izdelal je tri serije pod jasnim vplivom Michelangelovih slik, razstavljenih na stopnišču Medičejske knjižnice v Firencah. Nekoč je bil Rothko po večerji s soprogo v tej restavraciji tako zgrožen nad pompoznostjo in bahavostjo bogatih gostov, da je sklenil, da slik ne bo izročil, in prekinil dogovor. Ugotovil je, da ne bo prenesel, da bi bogataši njegovim platnom kazali hrbet in jedli. Seagramova platna so zdaj v posesti galerije Tate Modern v Londonu, spominskega umetniškega muzeja Kawamurin na Japonskem in Narodne galerije umetnosti v Washingtonu.

image
▼ Mark Rothko: Avtoportret, 1936 Foto © Kate Rothko Prizel in Christopher Rothko


Zadnje desetletje življenja Marka Rothka (1960–1970) je bilo faza njegovih »poznih klasičnih del«. Paleta je takrat postala bistveno temnejša. Poleg črne in sive uvaja temne, purpurno rdeče in rjave tone pa tudi barvo slive. V tem obdobju je naslikal številna najbolj znana dela s ploskvami barv ne­ostrih robov. Dimenzije teh slik so velike in ustrezajo proporcem človeškega telesa, tako da opazovalca ­»ogrnejo«.
Rothko je dajal podrobna navodila o postavitvi in osvetlitvi svojih del. Menil je, da njegove slike, ki so intimne in intenzivne, ne smejo biti samo dekoracija oziroma »žrtev muzejskih zidov«. Bil je zagovornik goste postavitve slik, s katero se doseže zasičenost prostora z občutki, ki izhajajo iz njih, in s tem »zmago nad zidovi« galerije. Po njegovem naj bi tako vsako posamezno delo bistveno močneje ­pokazalo svoj značaj. Če bolje pomislimo, je to slišati ­paradoksalno ...

V šestdesetih letih 20. stoletja je Rothko izdelal serijo stenskih slik velikega formata za harvardsko univerzo ter sodeloval z mecenoma in zbirateljema Johnom in Dominique de Ménil pri projektu postavitve nekonfesionalnega templja v Houstonu, ki je danes znan kot Rothkova kapela. Velike, temne Rothove slike v tem templju so tudi vrhunec njegovega ustvarjanja.

image
▼▼ »Zanima me izraziti le temeljna človeška čustva – tragedijo, ekstazo, usodo …« Mark Rothko: Brez naslova, 1969 Foto © Kate Rothko Prizel in Christopher Rothko


V zadnjih 12 letih, od leta 2007, je bilo šest Rothkovih slik prodanih za več kot 70 milijonov dolarjev, večinoma na dražbah. Poleg Picassa, van Gogha in Warhola je Rothko tako najbolj zastopani umetnik na seznamu stotih najdražje javno prodanih slik do danes.