»Po srcu sem ostal to, kar sem«

Jošt Snoj, slikar: V Spomeniškovarstvenem centru je na ogled razstava slikarskih del umetnika, ki ustvarja na sečišču sakralnega in ekspresivnega.
Objavljeno
12. september 2018 07.45
Posodobljeno
12. september 2018 07.45
Jošt Snoj je zastavil razstavo kot univerzalno, a tudi avtobiografsko zgodbo o poti iz teme k svetlobi. FOTO: Roman Šipić/Delo
Bil je slikar, zatem katoliški duhovnik, zdaj je znova le slikar. Jošt Snoj že desetletja ustvarja slike na sečišču sakralnega in ekspresivnega, ki ne najdejo pogosto stika s pogledi obiskovalcev klasičnih likovnih razstavišč. Novo priložnost za to ponuja v ponedeljek odprta razstava V temi je luč v ljubljanskem Spomeniškovarstvenem centru. Zastavil jo je kot univerzalno, a tudi avtobio­grafsko zgodbo o poti iz teme k svetlobi. Zdaj, pravi, slika, kot ptiček poje.

Jošt Snoj je leta 1993 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost, leta 1998 na Teološki fakulteti, zatem je med letoma 2000 in 2015 opravljal duhovniško službo. Vmes, med letoma 2004 in 2008, je študiral krščansko umetnost na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu in tam pod vodstvom Marka I. Rupnika opravil formacijo za sakralno umetnost.

Na razstavi je soočil temo in svetlobo: starejše, formalno težje, pastozne slike s svetopisemskimi protagonisti ali lobanjami kot odsevi človeške tragedije, ki zrcalijo tudi čas njegove formacije na ljubljanski akademiji, ko je ostajal aktualen neoekspresionizem osemdesetih let minulega stoletja, in novejše, ki, nasprotno, ponujajo vstop v svetlejši, spontanejši svet. Znova v svet sakralnega, a tudi svet vsakdanjih podob tuzemskih ljudi.

image
Jošt Snoj: Pokrajina v luči, 2018. FOTO: Peter Škrlep

 

V spremnem opisu vaše razstave Monike Ivančič Fajfar je citat s prve strani Geneze: In Bog je ločil svetlobo od teme. Vi ju na razstavi V temi je luč ne ločujete, pač pa prepletate, povezujete.


Razstava je zasnovana z nasprotji, s kontrastom, kot da slik ne bi ustvaril isti človek, pa vendar je isti. Človek, ki je šel skozi temo, a luč ni nikoli popolnoma ugasnila. Kot je zapisal filozof Andrej Lokar iz Kuda Kdo: 'Razstava V temi je luč bo ponazorila (kakor v starih gnostičnih ali mističnih krščanskih besedilih) pot duše skozi temo k luči. Razstava je tematska zgodba notranje poti. Tudi zaradi tega je v slovenskem sodobnem slikarstvu unikum.' Med slikami je glede nastanka več let razlike.

To je težko obdobje v mojem življenju z organsko narejenimi, težkimi, bolj pastoznimi slikami. Prišel sem do skrajne, ekspresivne točke, do temačnosti, a je tudi v teh slikah prisotno tlenje svetlobe. Ta dela sem hotel predstaviti v kontrastu z novimi, ko je iz notranjosti prišel svetlejši pogled na svet. Ne iz umskega koncepta, pač pa spontano. Spremembo tehnike je povzročilo tudi moje zdravstveno stanje. Moje težave s hrbtenico so narekovale novo tehniko slikanja. Nisem več mogel slikati tako pastozno, z zamahi, udarci. Dve leti sem privajal telo na nov, blažji način dela.
 

Zakaj je bilo starejše obdobje težko?


Ker nisem bil razumljen kot duhovnik in slikar. Sem popolnoma slikar, od začetka. Pozneje sem postal duhovnik in bil sem to iskreno, s srcem. Hotel sem združiti oba poklica. Sčasoma sem videl, kakšne so razmere, da mi to ne bo uspelo tako, kot bi ustrezalo moji naravi. To me je vodilo v nezmožnost takšnega življenja. Sem pa po srcu ostal to, kar sem. Na neki notranji način se zame ni nič spremenilo. Zdaj se odpirajo nove poti, kako živeti obe komponenti. Vse to se je izrazilo v slikah.

image
FOTO: Igor Modic/Delo

 

Človek bi pomislil, da je pot iz duhovništva pot iz teme v svetlobo, a to najbrž ne drži.


Lepo rečeno! Ne, to res ne drži. Z distance sem zdaj hvaležen, da sem bil duhovnik. Gre bolj za temo osebnih ran. A če je naravnanost na Boga, na pozitivno, se slej ko prej razodene luč.
 

Kakšen je postopek vašega dela? Vtis je, da bi lahko bil umirjen, meditativen, po drugi plati ­eruptiven.


Da, prav to se združuje. Vsi notranji boji se poznajo eruptivno na platnu, prav tako mir, meditacija, molitev. Iz te dobim vse ustvarjalne spodbude. Zdaj slikam še bolj spontano kot prej, lahno, pastozno in lazurno obenem. Lahko bi rekel, kot ptiček poje. Manj je tuhtanja in iskanja. Ta sta sicer pri ustvarjanju vedno prisotna, ustvarjalni dvomi in muke so še vedno tu, a slikam že nekoliko drugače. To prinesejo izkušnje, petintrideset let dela.
 

Za seboj imate klasični akademski študij v Ljubljani, nadaljevali ste z zanimivim študijem v Rimu. Tema je bila krščanska simbolika in ikonografija v dialogu z drugimi viri sakralne umetnosti od začetka človeštva.


Študij na Gregoriani mi je veliko dal. Tedaj sem se želel intenzivno posvetiti sakralni umetnosti. To seveda ohranjam, a ne tako ekskluzivno, da bi slikal, denimo, samo za cerkve. Ukvarjanje s krščansko ikonografijo in simboliko skozi zgodovino je obogatilo moj likovni jezik in dalo novo povednost. Vendar ne v smislu ilustrativnosti. Tudi vsi nekrščanski viri, ki so vplivali na to ikonografijo, so mi spregovorili o univerzalnosti in prvinskosti človekovega iskanja svetega in božjega, in tudi, da se v krščanstvu, v najčistejšem, duhovnem smislu, dopolnijo v Kristusovi osebi.

Tudi druge civilizacije s svojimi verovanji sem videl v drugi luči, ki se ne izključuje tako s krščanstvom, vse se lahko dopolni v podobi Boga, ki jo predstavlja Kristus. Če bi jemali krščanstvo v njegovem najčistejšem bistvu in ne gledali na zgodovinske družbenopolitične zablode predstavnikov cerkve, bi lahko več ljudi našlo pot k podobi Boga, ki je odrešujoč. Več ljudi bi lahko našlo pot iz teme proti luči. Tisti, ki doživljajo podobno, kot sem jaz. In še doživljam.

image
FOTO: Roman ŠŠipić/Delo

 

Če se je krščanstvo hotelo razširiti na zahod, je moralo spregovoriti v jeziku zahoda.


Da, to se mi je zdelo še posebej zanimivo, prehod iz antike v krščansko umetnost. Umetnost je organsko zrasla iz antičnega sveta, tako slikarski način kakor deloma simbolika oziroma način izražanja, Kristjani v naših sedanjih očeh takrat niso delovali čistunsko, ločeni od vseh primesi svoje kulture, pač pa so bili življenjski. Od tega bi se tudi danes lahko kaj naučili.
 

Antika in zgodnje krščanstvo sta bila sodobna, kakšni pa so lahko bili vplivi med, denimo, Altamiro in krščansko umetnostjo?


V Franciji sem si nekatere poslikave v jamah ogledal v živo, kar me je zelo zaznamovalo. Po tridesetletni izkušnji z umetnostjo in sakralnostjo sem začutil sakralnost tistih prostorov, njihov sakralni namen. Tudi glede izbire prostora, ovalnih dvoran s krožnimi potmi. Že ob začetku človeštva se je začelo tipanje, iskanje sakralnega skozi likovno umetnost. Nekakšna zarotilna priprošnja za preživetje. Kot v šamanski praksi, ki verjetno izhaja iz paleolitika, ko se je šaman poistovetil z duhom živali, da bi jo pridobil. Te poslikave so nekakšen krik in hkrati zrel izraz religiozne umetnosti. Pablo Picasso je, ko je leta 1941 obiskal Lascaux, rekel, da nismo odkrili nič novega.
 

Drugi študij ste opravili pri Marku I. Rupniku, namreč formacijo za sakralno umetnost. Kaj prinaša taka formacija?


Rupnik je liturgičen slikar, dela za cerkvene prostore. Povabil me je na izpopolnjevanje. Veliko sem pridobil na študiju pod njegovim vodstvom, predvsem v smislu predstavljanja simbolov. Hotel sem postati liturgičen slikar. Kasneje nisem šel izključno v tej smeri, a se mi vse, kar sem pridobil, pozna tudi v zdajšnjem slikarstvu. Tako, kot je videti tudi na tej razstavi. In kot ste rekli, marsikatera moja slika bi lahko bila tudi v sakralnih prostorih.
 

Laiki poznamo potek kariere običajnih umetnikov prek galerij, muzejev in kustosov. Kakšna so pravila v Cerkvi? Kako postaneš mednarodno ugleden sakralni umetnik? Da dobiš, denimo, naročilo Vatikana?


To bi bilo bolj vprašanje za koga drugega. Zdi se mi, da umetnost v Cerkvi nima več takšnega položaja, kot ga je imela včasih. Ni več, denimo, zgodovinskih mecenov. Sistema ni in naročila so pogosto na osebni ravni.
 

Slovenci smo imeli stoletja odlične slikarje na področju sakralne umetnosti, paradoksalno, tudi v desetletjih socializma, denimo Toneta Kralja ali Staneta Kregarja. Od osamosvojitve ni vtisa, da bi naš čas dal kakega bodočega klasika na tem področju.


Da, zdi se, da je zdaj manko tega. Pa vendar ni vse tako črno, kar nekaj nas je, ki se radi ukvarjamo tudi s sakralno umetnostjo. A za to umetnost je drugje več posluha, predvsem v Italiji.
 

Vatikan sodeluje na Beneškem bienalu. Letos na arhitekturnem, pred tem likovnem, in sicer z umetnostnimi formami, ki veljajo za aktualne tudi za širši sodobni umetnostni sistem.


Da, delajo na tem. Tudi moja želja je iskanje poti naprej v tej smeri, v izrazu, ki je prepleten z mnogimi komponentami, a samosvoj. V sakralni umetnosti so še neskončne možnosti.
 

Prebral bom citat o sakralni umetnosti s portala Ognjišča. 'Je med kladivom in nakovalom. Na eni strani Cerkev pričakuje, da se bo uklonila in prišla v službo liturgije, po drugi strani pa se ji zaradi tega očita nesvoboda, uklanjanje tradiciji in instituciji.' To je najbrž večna dilema?


A to večno dilemo je treba preseči v samih delih. Ta umetnost ne sme biti institucionalna, tradicionalna, historicistična, ker se s tem odmakne od bistva. Sakralna umetnost je lahko vedno znova prežeta z nekim novim občutjem, kljub temu, da ima sicer v službi liturgije tudi svoje zakonitosti. Nekaj mora povedati, prisoten mora biti ključ za razumevanje, sicer ne moremo govoriti o njej.
 

Lani ste za Delo povedali, da postopek vaše laicizacije še ni končan. Zdaj je?


Je.
 

Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju?


Pomeni, da nisi več v duhovniškem stanu. Gotovo na neki način to pomeni tudi svobodo. A kot sem povedal, po srcu sem ostal, kar sem. Na neki notranji način se zame ni nič spremenilo. Zdaj se odpirajo nove poti, kako združeno živeti obe komponenti. Vse to se je izrazilo v slikah.