Povezani ljudje ne bodo nikoli premagani

Drugo nadstropje Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) je prizorišče treh razstav in vse zrcalijo umetniški angažma na političnem prizorišču. Gledalca/poslušalca nagovarjajo k (novemu) razmisleku o demokraciji, pravici, enakosti.

Najprej je tu Novi svetovni vrh, umetniško-politična organizacija Jonasa Staala (r. 1981), ki razvija »parlamente« za nepriznane države in politične skupine brez države ali na črnih listah.

Karl Marx med nami

Potem razstava domače umetnice Nike Autor Novice so naše! (parafraza dveh znamenitih filmskih del, ameriškega obzornika Končno smo izvedeli (Finally Got the News) iz leta 1971 in zgodnjega francoskega obzornika Življenje je naše (La vie est à nous) iz leta 1936).

Umetnica prepleta podobe in poskuse družbenega angažmaja, tokrat je poleg filmskih del na ogled še dokumentarno gradivo, ki izhaja iz vizualno-raziskovalnega materiala, pridobljenega v sodelovanju z Obzorniško Fronto (Obzorniška Fronta je neformalen kolektiv ustvarjalcev s področja teorije in umetnosti). Prvič so predstavljena tudi nova dela: Za Slavo (2014) in Falshes Bild (2014) ter ostalo dokumentarno gradivo. Iz zbirke Obzorniške Fronte pa je na ogled video Karl Marx med nami (2013) avtorja Jurija Medena.

Ob razstavi Nike Autor pa na gledalca prežijo še Rdeče brigade z dokumentarnim gradivom, kakor ga je pripravila Loredana Bianconi, projekt pa naslovila Se spominjate revolucije? Italijanska režiserka v svojem dokumentarcu v obsežnih intervjujih predstavi štiri vodilne aktivistke Rdečih brigad, levičarskega oboroženega gibanja iz sedemdesetih v Italiji.

V svojem filmu ne obsoja njihovih akcij in njihovih življenj, ampak jim prisluhne. Iz celotnega filma manifestativno izključi svojo navzočnost. Vidikom njihovega revolucionarnega življenja sledimo brez senzacionalizma in ob redki uporabi anekdot.

Filmski poznavalec Koen van Dael je o njenem delu že pred leti zapisal, da »govorica štirih žensk, ki so se borile za skupno stvar, ni mitska, propagandna ali samoopravičujoča, izraža le skrajno osebna videnja ... Loredana Bianconi in štiri ženske v njenem filmu nas opozarjajo, da je za ohranjanje spomina potreben pogum.«

Država kot ideja

Projekt Jonasa Staala v določenih segmentih spominja na Državo NSK, saj gre tudi pri organizaciji Novi svetovni vrh za zunajdržavno (umetniško, aktivistično) delovanje. Člani Novega svetovnega vrha sodelujejo pri ustvarjanju začasnih platform v umetnostnih institucijah, gledališčih in javnih prostorih po vsem svetu, na katerih govorijo o zgodovini političnega boja zunaj države, ki je izključen iz obstoječega političnega reda.

Novi svetovni vrh teži k redefiniranju projekta demokracije - neomejenega predstavništvo vseh glasov – v prostoru umetnosti. Nastal je v dobi vojne proti terorju. Organizirajo srečanja na posebnem vrhu (državljani NSK države so organizirali kongres ...), do zdaj so se srečali v Berlinu, Leidnu, Kochiju v Indiji (tu so srečanje prepovedali, češ da je ilegalno) in v Bruslju.

V posebej za te priložnosti vzpostavljenih parlamentih (podobno politično gesto lahko vidimo v ambasadah NSK) lahko spregovorijo predstavniki organizacij, ki se spopadajo s sodobno politiko črnih list (med njimi so Baskovsko gibanje za neodvisnost, Nacionalna demokratična fronta Filipinov, Kurdsko žensko gibanje, Narodnoosvobodilno gibanje Azawada in Oromska osvobodilna fronta). Makete parlamentov so skupaj z zastavami posameznih brezdržavnih držav in video dokumentacijo posameznih govorcev na ogled na razstavi. Potnih listov pa ni bilo opaziti.

V dveh letih je Novi svetovni vrh zgradil reprezentacijsko mrežo za desetine brezdržavnih političnih skupin, vzpostavil sodelovanja z umetnostnimi in diplomatskimi institucijami ter skupaj z BAK-om (basis voor actuele kunst) iz Utrechta ustanovil svojo lastno šolo, Novo svetovno akademijo, ki omogoča sodelovanja med umetniki, študenti in brezdržavnimi političnimi organizacijami.

Pred otvoritvijo razstave se je na posebnem predavanju predstavila umetnostna zgodovinarka in aktivistka brezdržavnega političnega boja Lisa Ito (Concerned Artists of the Philippines); govorila je o vlogi lutk na demonstracijah na Filipinih in vlogi umetnosti pri ustvarjanju in predstavljanju nove države Azawad (severni Mali). Nastopile so velikanske, živopisne lutke (karikature) nepriljubljenih politikov, ki jih obredno zažgejo.

Miklavžu Komelju, naslednjemu predavatelju, so se zdele čarobne, demonske, kar ga je na hitro spomnilo na slovenske demonstracije, na katerih so sodelovali nezadovoljni zombiji. Prvi pa je o svoji široko razvejani dejavnosti govoril Jonas Staal in svoj nastop zaključil prepričan, da »povezani ljudje ne bodo nikoli premagani« (The people united will never be defeated!)