Moški in ženska si klečita nasproti; izmenično se klofutata. Moški in ženska sta spojena z usti; izmenjujeta si en sam dah, do onemoglosti. Moški in ženska si stojita nasproti; približujeta se z glasnim aaaaa. Gre za znamenite performanse Ulaya in Marine Abramović Light/Dark (1977), Breathing In/Breathing Out (1977) in AAA-AAA (1978), ki jih bosta ob performansih Work Relation (1978) in A Similar Illusion (1981) v okviru razstave v Cukrarni uprizorila igralca in performerja Katarina Stegnar in Primož Bezjak. V njih ni potvarjanja in ni laži, pravita.

Sestali smo se dvakrat; prvič pred njunim odhodom v Grčijo, na petdnevno delavnico Cleaning the House, ki poteka pod okriljem Inštituta Marine Abramović in na kateri se bosta, pravita, tako fizično kot psihično pripravila na ta megalomanski izziv. V običajnih okoliščinah Inštitut Marine Abramović izvajalce tako imenovanih reperformansov izbira z avdicijo, vendar je bil tokratni pristop drugačen; kustosinji sta v Katarini Stegnar in Primožu Bezjaku prepoznali ustvarjalca, »ki sta telesno in mentalno pripravljena za vstop v polje prakse Marine Abramović in Ulaya«, Marina Abramović in njeni sodelavci pa so izbor potrdili.

»V tem trenutku še nimava postopka, nobenih prijemov, kar pomeni, da se nama poraja veliko vprašanj o tem, kako zdržati te performanse, za kakšno koncentracijo gre, kakšne načine. Gre tudi za praktične stvari – koliko sploh lahko zdrživa, kdaj lahko odnehava, pod kakšnimi pogoji in tako dalje,« je ob našem prvem srečanju pojasnil igralec, plesalec in performer Primož Bezjak. Kajti v teh fizičnih akcijah, je dodala igralka, plesalka in performerka Katarina Stegnar, »ni potvarjanja in ni laži; telo je takšno, kakršno je, in reagira, kot reagira.

Omenjeni performansi so zasnovani tako, da se, ko eden od performerjev ne zmore več, ko se telo vda, performans konča. V tem pogledu se življenje in umetnost v neki točki zgneteta. Ta fizični aspekt me seveda fascinira in straši hkrati, izredno fascinantno je tudi to, da se performansi Marine Abramović in Ulaya začnejo odvijati že, ko samo pomisliš nanje – prav v tem je nora potencialnost teh performansov, ki so v osnovi tako preprosti, da se na eni strani odpirajo banalizaciji, češ, saj samo sediš tam, na drugi pa popolni mistifikaciji.«

Ključno je tudi dejstvo, je pojasnila sogovornica, da je bil »njun odnos v teh radikalnih akcijah zelo viden, razgaljen, in da sta si bila v tem izredno enakovredna. Ne samo enakovredna, zaupati sta si morala z življenjem. Če pomislimo na smrtno nevaren performans Rest Energy, v katerem sta med seboj držala naperjen lok – je lahko še kaj bolj radikalnega od tega?«

Razpiranje fragmentirane in še danes navdihujoče zgodbe

Izčrpavanje telesa drugega

Ni skrivnost, da sta Marina Abramović in Ulay z omenjenimi performansi preizkušala ne le meje soodvisnosti, povezanosti in intime, temveč tudi meje telesa, volje in vzdržljivosti, ob tem pa nemalokrat stopala na polje bolečega in nevarnega, bodisi v fizičnem ali psihičnem smislu, kajti bližina in prepletenost sta vse prej kot le uteha – sta tudi izčrpavanje.

»Kot pravita Rebecca Davis in Billy Zhao, ki izvajata delavnice Cleaning the House, so ti performansi ne le fizično, ampak tudi psihično izredno naporni, pri čemer te ne skrbi samo zase, ampak tudi za drugega. Kar se tiče klofutanja v Light/Dark – baje potrebuješ dober teden, da se psihično pobereš, da se vrneš v prejšnje stanje, ker se v tisti odnosnosti stvari pač zgodijo,« je pojasnila Katarina ­Stegnar.

Specifično je tudi to, je dodala, »da gre po gledališki predstavi vsak igralec domov, vsaksebi, v svoj lasten dom, midva pa bova šla kot partnerja skupaj in to izkušnjo nosila s seboj. Potem so tu še vprašanja, kot je na primer: kaj se zgodi, če nekdo prekrši pravilo? Si med seboj lahko pomagava? Obstajajo neki signali, ki si jih lahko izmenjava, ali gre vedno za kompeticijo, za noro, surovo izpostavljanje? Ničesar od tega še ne veva, velika prednost pri vsem skupaj pa je, da drug drugemu lahko popolnoma zaupava.«

Verjetno gre tudi za to, je pristavil Primož Bezjak, »da se tako dobro poznaš, da so te stvari jasne, da ne potrebuješ besed, da brez vsakršnega signala vidiš, kdaj je drugi na robu«. Kajti »konec koncev tudi pri predstavi, ki je fizično izčrpavajoča, razviješ neke strategije preživetja, da lahko v tem sploh bivaš, in mislim, da se bodo te strategije z izkušnjo spreminjale tudi pri teh treh performansih. Gre za spoj odločitve, koncentracije in zmožnosti,« je dodala Katarina Stegnar.

»Po pol ure popolnega mirovanja se začne telo močno upirati. Močno začne boleti. In tu se pojavijo veliki psihološki in fiziološki napori, glava ti začne govoriti, da ne zmoreš več, kar moraš seveda premagati, premagati pa moraš tudi fizično bolečino,« pravi Katarina Stegnar. FOTO: Jože Suhadolnik

Ure in ure mirovanja

Pri gledališkem delu gre predvsem za izčrpavanje sebe in lastnega telesa, tu pa je, pravi Primož Bezjak, »vpleten še drugi, ki izčrpava tebe in ki ga izčrpavaš ti, kar je bistvena razlika. Ko gre za performans, kot je Light/Dark, pri katerem gre za izmenično klofutanje … Včasih sploh nočem preveč razmišljati o tem, nočem se preveč pripravljati, nočem še stopiti v ta prostor.«

Toda stopila sta – Katarina Stegnar je pred odhodom v Grčijo videla največji izziv delavnice v obveznem petdnevnem postu, pri katerem je dovoljeno le pitje čaja, na voljo pa sta ti še sol in med, v pogovoru po vrnitvi pa sta poudarila, da metoda, ki jo je Marina Abramović razvila na podlagi svoje izkušnje bivanja pri avstralskih domorodcih in tibetanskih menihih, zajema nekaj osnovnih pravil: »ne smeš se pogovarjati, ničesar ne smeš brati, uporabljati ne smeš nobenih elektronskih naprav, zavezan si dolgotrajnemu mirovanju in tako dalje, lahko pa si zapisuješ, kar se ti dogaja«.

Kot je dejala Katarina Stegnar, je bil post izredno zahteven – po drugem dnevu je nastopila nezmožnost spanca, je pojasnila, po četrtem je s težavo hodila –, zahtevno je bilo tudi vzdrževanje petdnevne tišine. Primož Bezjak je dodal, da je bilo pri vajah, usmerjenih v dolgotrajno mirovanje, to izredno težko ohranjati, ne le zaradi utrujenosti in izgube koncentracije, temveč tudi zaradi bolečin, ki se po urah in urah nepremičnosti naselijo v telo.

»Sam sem zelo nemiren in izredno težko čakam. Eno od dobrih navodil, ki smo jih prejeli prvi večer, je bilo ne čakajte. Ne čakajte na stvari. Ker nikoli ne veš, kaj bo sledilo, ne veš, kdaj bo naslednja vaja in tako dalje. In tudi ur ni, ničesar, po čemer bi se orientiral, razen sonca, kar pomeni, da povsem izgubiš občutek za čas,« je pojasnil Bezjak.

Kot je dodala Katarina Stegnar, začneš čas sčasoma meriti po tem, kako zelo te boli telo. To je bilo še posebej izrazito pri eni od težjih vaj iz mirovanja, ki je zahtevala tri ure nepremičnega sedenja in zrenja v različne barve pred seboj. »Po pol ure se začne telo močno upirati temu. Močno začne boleti. Tu se pojavijo veliki psihološki in fiziološki napori, glava ti začne govoriti, da ne zmoreš več, kar moraš seveda premagati, premagati moraš tudi fizično bolečino,« je povedal.

Za slednje sta med vajami iznašla vsak svoje strategije. Oba sta se zatekala k štetju ter štetju dihov in izdihov, pri čemer je Katarina Stegnar posegala tudi po odmiku v lastne spomine ter prepevanju skladb, znova in znova (zgolj v mislih, seveda), Primož Bezjak pa se je odločil za mežikanje ter krčenje in sproščanje številnih mišic, vse v enakem, določenem, nenehnem zaporedju, ki je telesu, izžetemu zaradi pomanjkanja hrane in spanca, omogočalo, da ni zaspalo.

Sam s seboj, sam pred seboj

Zanimiva je bila tudi razlika med vajami, ki jih izvajaš sam, sta pojasnila, pri katerih nimaš ne opazovalca ne soizvajalca ter si zatorej sam s seboj, sam pred seboj, ter vajami, ki se jih izvaja v paru, pri katerih lahko pozornost preusmeriš s sebe in svoje telesne bolečine na drugega ter si pri tem »pomagaš z energijo drugega«.

Nekatere vaje, sta povedala sogovornika, so izvajali tri ure (na primer počasno odpiranje in zapiranje vrat), nekatere pet ur (tavanje po prostoru z odvzeto možnostjo vida in sluha), spet druge pa kar osem, pri čemer se jima je nemalokrat zdelo, da je minilo precej manj časa. Slednje velja tudi za osemurno vajo štetja zrn riža in leče, ki so jih premešane prejeli vsak v svoji skledi. »Ob koncu vaje mi je ostala še tretjina, pa sem jih naštela trinajst tisoč,« je dejala Katarina Stegnar.

Primož Bezjak jih je naštel 13.740, od tega 9000 zrn riža. Kot pravi, je sam »od mize vstal dvakrat, enkrat, da bi šel na stranišče, in drugič, da sem naredil tri požirke vode. Katarina je od mize v osmih urah vstala enkrat.«

Odkar vesta, da so pred njima omenjeni performansi, se postopoma in počasi pripravljata na to, zato »seveda ne moremo mimo dejstva, da sta Marina Abramović in Ulay vse to počela v lastnem tempu, skozi lasten, dolgotrajen proces«, je dodal Bezjak, »midva pa imava precej manj časa in poleg tega še najin vsakdan, ki ne bo kar izginil, ne glede na to, kakšne in kako močne posledice bodo pustili ti performansi.«