Tiskane izdaje
Novica iz Narodne galerije je izjemna. Ptičar in Prestar, znameniti sliki Fortunata Berganta, ki sta kar sedem desetletij veljali za najbolj pogrešani umetnini slovenskega baročnega slikarstva, sta na varnem.
V NG so ju odkrili pri zasebnikih, ohranjeni sta zelo dobro, imata pa že tudi nov stalni naslov: v NG. Tam so so uspeli urediti odkup in bosta po restavratorskih posegih v stalni zbirki.
»Eni glavnih pogrešanih del slovenske zgodovine umetnosti« in »ne glede na verjetni skrivni pomen motiva vse do 20. stoletja naša najbolj drastično naturalistična 'portreta plebejcev'« sta le dve oznaki za Ptičarja in Prestarja, dvojec slik iz leta 1761, ki je v preteklosti spodbudil serijo interpretacij, a le na podlagi črno-belih reprodukcij teh znamenitih del Fortunata Berganta (1721–1769). Ta se je v tukajšnjo kulturno zgodovino zapisal kot avtor okoli stotih slik, predvsem sakralnih podob in portretov plemičev.
V nacionalnem kanonu
»Bergant je najbolj ikonična osebnost našega baroka, ti sliki pa znotraj njegovega opusa izstopata kot njegov vrh,« ju kratko predstavi dolgoletni kustos Narodne galerije in poznavalec tukajšnjega baroka dr. Ferdinand Šerbelj, ki je bil neposredno zaslužen za odkritje, s katerim sta se sliki iz sveta črno-belih reprodukcij, preko katerih so ju spoznavale generacije strokovnjakov in ljubiteljev umetnosti, končno vrnili v realni svet barv.
O njunem nahajališču je vox populi v preteklosti sprožil značilne »ugotovitve«, da sta nesporno pri članu komunistične vrhuške Ivanu Mačku ali celo arhitektu Edu Mihevcu, naposled pa so ju odkrili v zapuščini v Ljubljani. Dedičem je bilo v interesu, da pristaneta v Narodni galeriji.
Odkup so omogočili na ministrstvu za kulturo, cena, s katero sta se Ptičar in Prestar poslovila od umetnostnozgodovinske »cone somraka« in trga ter vstopila v nacionalni kanon likovne umetnosti, kakršen je opredmeten v stalni zbirki Narodne galerije, pa je bila 140.000 evrov. Poslej bosta v muzeju, neprecenljiva.
Mimogrede, sliki sta pred skoraj stoletjem že bili v razstavnem programu Narodne galerije, leta 1922 na prelomni Zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva in prav ta je njega dni pozabljenega Berganta kot prva postavila v žarišče razvoja slovenske umetnosti.
Tedaj sta bili v lasti stare ljubljanske družine Hudovernik (z izvorom na Gorenjskem), ki se je v življenju mesta skozi stoletja uveljavila s trgovino, žimarstvom, sitarstvom in, denimo, izdelovanjem prešitih odej. V literaturi se kot njun lastnik med drugo svetovno vojno omenja Jožef Hudovernik.
»Obe Bergantovi sliki sta končno tam, kjer morata biti, v lasti nas vseh, in bosta na ogled javnosti v Narodni galeriji,« izjemno pridobitev komentira direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki.
»Takoj ko bosta restavrirani, ju bomo postavili v stalno zbirko – prostor smo jima že določili. Sliki smo do zdaj poznali le po črno-belih reprodukcijah. Ko smo ju končno videli in sta pred nami zablesteli v barvah, smo ostali brez besed. Bergantov opus je dopolnjen z dvema povsem novima motivoma, ki odlično razkrivata duha tedanjega časa in slikarjev pozni slog. Tako se je na najboljši možni način razrešila ena največjih skrivnosti slovenske umetnostne zgodovine.«
Iz oči v oči z mojstrovinama
»Sprva si nekaj sekund zmeden, ko se misli uredijo, pa se zaveš, da si pred pomembnim odkritjem,« se prvih trenutkov ob pogledu na sliki spominja dr. Šerbelj, ki je, doda, še pred nekaj leti na predavanju govoril, da sta sliki skoraj gotovo za vselej izgubljeni. Srečanja s Ptičarjem in Prestarjem se spominja dobesedno kot srečanja iz oči v oči, saj Bergantova upodobljenca z očmi izrazito komunicirata z gledalcem, gre za igro pogledov.
»Ko se misli uredijo, se zaveš, da ti je bilo nekaj dano. Razen Franceta Steleta, ki je najkakovostnejši reprodukciji slik leta 1938 objavil v knjigi Monumenta artis Slovenicae II, po vojni ni bilo nobenega umetnostnega zgodovinarja, ki bi ju videl v živo.«
A sta ostajala celo črno-bela Ptičar in Prestar v umetnostnozgodovinski stroki neobhodna. Veljata za Bergantovi najbolj naturalistični deli in hkrati najzgodnejši žanrski podobi kakega slovenskega baročnega slikarja v ožjem smislu. Za, denimo, prišlekom Almanachom iz 17. stoletja ali še starejšo tradicijo žanrskih elementov v srednjeveškem slikarstvu.
Bergant je s Ptičarjem v slovensko umetnost ob podobah nebeščanov in aristokratov vpeljal še podobo vse prej kot lepega pritlikavca z nesimetričnim obrazom in ptico v kletki, podobno je tudi s Prestarjem ovekovečil posebneža iz zanikrnega vsakdana 18. stoletja. Vulgarnega in istočasno privlačnega samopašneža, ki se v gledalca pretkano reži skozi škrbaste zobe.
Citata z začetka članka sta iz publikacije Fortunat Bergant dr. Milčka Komelja iz leta 1997, zadnje v nizu krovnih izdaj o slikarju, katerega opus je sicer ovrednoten v seriji razstavnih katalogov, strokovnih člankov ali diplomskih nalog, tudi novejših datumov. Najbolj slovenskemu mojstru iz časov porajanja tukajšnje nacionalne likovne šole v 18. stoletju se je prvi intenzivneje posvetil Marijan Marolt, sledili so Stele, Anica Cevc, Ksenija Rozman, Lev Menaše, Jure Mikuž in drugi, seveda tudi Šerbelj.
Niz novih razlag?
Ikonografske interpretacije Ptičarja in Prestarja sta se lotila predvsem Menaše, ki je v podobah prepoznal dva segmenta klasičnega cikla petih čutov. Ptičar naj bi predstavljal sluh, Prestar okus, dokumentirana skica v zapuščini plemiča Erberga z beračem bi lahko predstavljala tip, ostali dve pa naj bi bili nedokumentirani ali izgubljeni. Mikuž pa je sliki razumel kot par in predlagal branje v smislu vselej zanimive erotične problematike.
Ptičarjeve limanice je mogoče razumeti kot Amorjeve puščice, pri čemer lahko kletka pomeni zakonsko ujetost, Prestarja, ki se zadovoljno, širokoustno reži skozi škrbino v ustih, pa kot zvitega možakarja s prav tako zvito presto, ki se limanicam in kletki nikakor ne pusti ukrotiti.
Sedaj, v barvah, bosta sliki gotovo spodbudili niz novih razlag, prva novost pa je že tu. Kot dodaja Šerbelj, znamenja na Prestarjevem obrazu niso odraz Bergantovega talenta, pač pa vandalizma iz preteklosti.
Nekoč je nekdo sliko prestrelil s pištolo šibrovko, »bradavice« in »škrbina v zobeh« pa so posledica davnega popravila. Nekdo je drobne perforacije retuširal, ta vandalizem pa bi nemara lahko bil tudi vzrok izgube ostalih slik iz cikla. Seveda če je Bergant dejansko ustvaril serijo upodobitev petih čutov.
Streli in »Ivan Maček« so zdaj preteklost, sliki z eno najzanimivejših zgodb na področju slovenske likovne umetnosti bosta v stalni zbirki Narodne galerije pred šibrami varni in, upamo si napovedati, kmalu uspešnici med obiskovalci.
