Radovljica bogatejša za spomenik dr. Cenetu Avguštinu

Spomenik je prvi celopostavni, ki so ga v strogem jedru kakega slovenskega mesta odkrili umetnostnemu zgodovinarju.
Objavljeno
07. september 2015 17.21
Vojko Urbančič, Delo.si
Vojko Urbančič, Delo.si
Radovljičani in obiskovalci Radovljice so postali pred pred kratkim bogatejši za javni spomenik, posvečen njihovemu someščanu, umetnostnemu zgodovinarju dr. Cenetu Avguštinu (1923–2010).

Avguštin, med drugim pobudnik muzealstva in razstavne dejavnosti v Kranju ter prvi direktor Mestnega muzeja in nato Gorenjskega muzeja v Kranju, se je v Radovljici tako rodil kot umrl, v mestu pa so se mu oddolžili s spomenikom v centru mesta, ob trgu pred osrednjo gotsko župno cerkvijo, tik ob radovljiški graščini.

Če se ne motimo, gre za prvi celopostavni spomenik v strogem jedru kakega mesta, ki je posvečen slovenskemu umetnostnemu zgodovinarju. Trojici pionirjev tukajšnje umetnostne zgodovine, Izidorju Cankarju, Francetu Steletu in Vojeslavu Moletu, ki jih druži znano dejstvo, da so bili prav vsi rojeni istega leta 1886, so na umetnostnozgodovinskem oddelku ljubljanske Filozofske fakultete, kjer je doštudiral in leta 1971 doktoriral tudi Avguštin, že pred desetletji posvetili častne reliefe, ki so dela Janeza Boljke, Cankarjevo poprsje kiparja Jakoba Savinška sreča vsakdo, ki prestopi portal Moderne galerije, saj se nahaja v njeni avli, poprsje Franceta Steleta, delo Stojana Batiča, pa stoji pred osnovno šolo v njegovih rojstnih Tunjicah.

Eden osrednjih gorenjskih umetnostnih zgodovinarjev in kritikov

Avguštinovo znanstveno in raziskovalno delo je, kot so zapisali v Slovenskem društvu umetnostnih zgodovinarjev, med drugim zajemalo urbanistični, naselbinski in arhitekturni razvoj gorenjskih mest in trgov v primerjavi z ostalimi slovenskimi in srednjeevropskimi mesti, spremljanje in ugotavljanje preobrazb meščanske hiše od njenega nastanka v srednjem veku do razkroja cehovskega načina gospodarjenja ter preučevanje arhitekturnih in likovnih sestavin ljudskega stavbarstva na Gorenjskem. Ob tem je bil tudi eden najbolj znanih kritikov sodobne likovne umetnosti.

Njegov spomenik je zanimiv tudi z avtorskega stališča. Gre namreč za delo Tatjane Kostanjević, kiparke iz hrvaške Opatije (in Avguštinovega sorodstva), ki je svoje delo podarila, s čimer se umešča med redke javne spomeniške plastike v Sloveniji, ki so dela kipark. Mimogrede, Radovljica v kontekstu »ženskega vprašanja« na področju spomeniške plastike izrazito izstopa že s spomenikom Josipini Hočevar – prav tako Radovljičanki –, v obliki vodnjaka iz leta 1908, ki stoji le nekaj deset korakov stran, na osrednjem Linhartovem trgu. Izdelala sta ga Janez Vurnik in Jožef Pavlin.

Kot je ob odkritju spomenika povedal dr. Damir Globočnik iz Gorenjskega muzeja, je bil Avguštin predvsem prvi gorenjski muzealec in varuh kulturne dediščine, vodilni slovenski raziskovalec urbanističnega in stavbnega razvoja mest, ena osrednjih osebnosti kulturnega življenja na Gorenjskem, velik strokovnjak, cenjen med umetnostnimi zgodovinarji, konservatorji in likovnimi ustvarjalci pa tudi med Radovljičani.

Veljal je za enega najbolj priljubljenih predavateljev in vodičev po starem mestnem jedru Radovljice, malokdo pa danes, denimo, ve, da je kar tri desetletja ob torkih predaval tudi v Psihiatrični bolnišnici Begunje.