Raje odškodnina kot dodelitev ateljeja?

Na MOL ne upoštevajo odločitve sodišča, umetniku Alenu Ožboltu ne preostaja drugega kot odškodninska tožba

Objavljeno
10. junij 2019 20.30
Posodobljeno
13. junij 2019 08.22
Alen Ožbolt že tri leta poskuša s tožbami priti do ateljeja.
Foto Jože Suhadolnik
Že več kot desetletje strokovna javnost in umetniki opozarjajo na nezadostno in netransparent­no evidenco ljubljanskih umet­niških ateljejev ter pomanjkanje nadzora pri uporabi. Kljub novim pridobitvam, to je predvsem projekt obnove nekdanjega hotela Tivoli oziroma tako imenovane Švicarije, se ta netransparentnost nadaljuje.

Najbolj izstopa primer Alena Ožbolta: že tri leta poskuša s tožbami priti do ateljeja, ki mu po vseh pravilih pripada. »Če sem se že odločil za sodno pot, nameravam vztrajati do konca in uporabiti vsa pravna sredstva,« je dejal Ožbolt, umetnik na področju vizualnih umetnosti in profesor na oddelku za kiparstvo ljubljanske akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Pred tremi leti je bil namreč na javnem razpisu za oddajo umetniških ateljejev najbolje ocenjeni prijavitelj, po takšnih in drugačnih posegih odgovornih na Mestni občini Ljubljana (MOL) pa ga je čez noč ­prehitel kipar in slikar Metod ­Frlic.

Sprememba točkovanja
Frlic se najprej sploh ni prijavil na razpis, poleg tega je njegova poznejša prijava po številu točk zaostajala za Ožboltovo. Eden od pomembnejših kriterijev za ocenjevanje so nagrade, zato je bil Ožbolt kot dobitnik nagrade Prešernovega sklada v absolutni ­prednosti pa tudi sicer je po ­prvotnem točkovanju Frlic zaostajal za njim za petnajst točk. Nato so nastale spremembe pri točko­vanju, po katerih je Frlic čez noč »pridobil« dvajset točk ter se vselil v umetniški atelje na Svetčevi ­ulici.

Ožboltu ni preostalo drugega kot tožba, vendar se je sodni postopek zaradi potez odgovornih na MOL spremenil v svojevrstno farso. Kljub dvakratni odločitvi upravnega sodišča, ki je razsodilo v prid Ožboltu, se primer ne premakne z mrtve točke. Sodišče je namreč ljubljanski občini naložilo ponovno odločanje v tej zadevi, vendar se na MOL do zdaj niso ozirali na napotke upravnega sodišča, kako zakonito ravnati v ponovljenem postopku. Skopi so tudi pri utemeljevanju odločitev. Odvetnik Dino Bauk, ki zastopa Ožbolta, je dejal, da so na njihovo zadnjo, na desetih straneh obrazloženo tožbo odgovorili z enim samim stavkom, da je »MOL ravnala po zakonu«.

Jalovo porabljen čas in denar
Bauk upa, da bo sodišče končno sprejelo zavezujočo odločitev, saj pozivi k ponovnemu odločanju občine nimajo učinka. Poleg tega zadeva postaja brezpredmetna, tudi če bi Ožboltu zdaj ugodili, je minilo že tri leta od razpisa, po katerem bi umetniku atelje pripadal pet let. Ožbolt je bil v tem času prisiljen najemati začasne in velikokrat neustrezne prostore za profesionalno delo, velikokrat se je moral tudi seliti, poleg tega je za ukvarjanje s to zadevo porabil veliko časa in denarja.

»O morebitnem kompromisu sem dolgo razmišljal, vendar zdaj slišim, da so na MOL medtem ­oddali tudi druge ateljeje, čeprav so ves čas trdili, da niso na voljo. ­Očitno je to svojevrstno oblastniško ravnanje, ki spominja na fevdalno vladanje, v igri so verjetno tudi osebne navezave vpletenih, zato ne bom imel druge izbire, kot da na koncu vložim odškodninsko tožbo,« je dejal Ožbolt. Tukaj so ­neizpodbitni materialni stroški, ki jih je imel z najemanjem komercialnih prostorov, poleg tega še evidentna škoda pri ustvarjalnem delu in ne nazadnje jalovo po­rabljen čas.

Po dosedanjih odločitvah upravnega sodišča ima Ožbolt realne možnosti, da bo uspel v odškodninski tožbi, zato nas je zanimalo, kako bo MOL v primeru izgubljene tožbe upravičila nerazumljivo in nepotrebno trošenje davkoplačevalskih sredstev. Vprašanja smo naslovili na vodjo oddelka za kulturo MOL Matejo Demšič, vendar odgovora (za zdaj) nismo prejeli.