Razpiranje fragmentirane in še danes navdihujoče zgodbe

Kaj je dvanajst let v življenju umetnika­ in človeka, če se zapišejo v večnost? In to še z ljubeznijo: do drugega, do umetnosti – ena je oplajala drugo. V Cukrarni bodo jutri odprli dolgo načrtovano in pričakovano razstavo o dvanajstih letih tandema Ulay – Marina Abramović (1976–1988), ki je ključno zaznamoval umetnostnozgodovinski diskurz 20. stoletja ter pomembno vplival na razvoj performansa kot umetniške prakse. Kurirali sta jo Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein, na ogled bo do 3. maja.

Gre za doslej najobsežnejši prikaz sodelovanja med umetnikoma, katerih nomadska narava in povezanost s svetom sta bili od prvega performansa na bienalu v Benetkah do njunega slovesa na Kitajskem zidu gonilni sili njune predanosti umetnosti. Kot so napovedali v Cukrarni, bo razstava ponudila večplasten vpogled v njuno umetniško in zasebno življenje. Poleg znanih del bo na ogled raznovrstno arhivsko gradivo – mnogo tega bo javnosti predstavljenega prvič.

V spremljevalnem programu si bo med drugim mogoče ogledati rekonstrukcije nekaterih njunih performansov v izvedbi – prav tako umetnikov in življenjskih partnerjev – Primoža Bezjaka in Katarine Stegnar, izšli bosta tudi fotoknjiga Love. Hate. Forgiveness (Ljubezen. Sovraštvo. Odpuščanje) s fotografijami dvanajstih let skupnega življenja Marine Abramović in Ulaya, vpogledom v obdobje po njunem razhodu in pogovorom med Marino in Ulayevo vdovo Leno Pislak ter razstavni katalog z bogatim vizualnim in arhivskim gradivom ter poglobljenimi prispevki različnih avtorjev.

Neprecenljive produkcijske izkušnje

Poleg tega, da gre za brezprecedenčno predstavitev ustvarjanja omenjenega umetniškega dvojca, je to tudi največja in najzahtevnejša razstava v Cukrarni v štirih letih njenega delovanja. Z njo je cilj oziroma namen, da jo skupaj z Ljubljano postavijo na mednarodni umetniški zemljevid, uresničen. Direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML) Blaž Peršin je poudaril, da bo Art Vital, »ki v sebi nosi nekaj, česar drugje ne moremo videti in izkusiti, zaznamoval naše vodilo, da imamo kapacitete in znanje ter lahko naredimo globalno pomemben projekt«. S tem bo po njegovem pridobila tudi lokalna umetniška scena, saj se bo zanimanje za Ljubljano in Slovenijo nedvomno povečalo tudi v strokovnih krogih. »Razstava in katalogi, ki bodo imeli svetovno distribucijo in jih bo mogoče videti ter kupiti v vseh pomembnih umetnostnih institucijah po svetu, pomenijo, da smo realizirali projekt, ki presega okvire lokalnih atributov,« je dodal.

Lahko je reči, odpusti, zelo težko je to res doživeti

S tem zajetnim produkcijskim zalogajem so dobili neprecenljive izkušnje. »Pomembno je, da smo vzpostavili produkcijsko ekipo [glavna producentka Eva Bolha s sodelavci], ki to lahko izpelje, saj se marsikateri muzeji pri nas ne zavedajo, da je postavitev razstave primerljiva s postavitvijo gledališke predstave ali realizacijo filmskega projekta, pri katerem so producenti eni od ključnih faktorjev realizacije. Spraviti vsebino v življenje.«

Poleg arhiva Marine Abramović in Fundacije Ulay so povabili k sodelovanju številne posameznike in institucije ter pri tem uporabili vse svoje zveze in poznanstva. »Cukrarna je postala pomemben mednarodni razstavni prostor, da smo prepričali mednarodne muzeje in institucije, ki so posodili svoja umetniška dela za našo razstavo. S tem se naš položaj v mednarodnem umetnostnem sistemu krepi. Postajamo pomemben del kategorizacije sodobnih umetniških praks, nismo le prevzemniki, temveč smo tudi nosilci vzorcev in vzvodov pri koncipiranju umetniških projektov. Res kompleksna naravnanost projekta je potegnila za sabo nepregledno število soglasij in birokratskih operacij, ki so seveda pogoj, da se tako velika dimenzija različnih predmetov in deležnikov pojavi na razstavi,« je pojasnil.

Smrt je ultimativni odgovor. Življenje pa je absolutno

Veliko so vložili tudi v promocijo po domačih in mednarodnih kanalih. »Lahko narediš še tako velik projekt, če ljudje zanj ne izvedo, je ves trud lahko zaman. Na tiskovno konferenco pred odprtjem se je prijavilo več kot šestdeset domačih in tujih novinarjev, kar je izreden dosežek, neponovljiv za naše kulturne in umetniške razmere.« Zaradi zanimanja medijev računajo na številen obisk iz Slovenije in tujine. Razstavo so namenoma načrtovali zunaj vrhunca turistične sezone, da bi pritegnili občinstvo, ki bi obiskalo Ljubljano samo zaradi razstave.

Izkoristek prostora in predstavitev nevidenega

Zanimiv podatek za obiskovalce je po mnenju Blaža Peršina ta, da so za Art Vital izkoristili vse prostorske danosti, ki jih ponuja Cukrarna. »Fanatična privrženost stvarem, ki sta jih Marina in Ulay počela in ustvarjala, je narekovala ritem, dramaturški lok postavitve. Njuna medsebojna Ljubezen in Vitalnost sta imeli posledico, da pripovedujemo zgodbo, ki bo razprla moč te dvanajstlet­ne zgodbe, ki lahko navdihuje še danes. Zato so miselni preskoki, ki ju kreirata kustosinji razstave Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein, še bolj pomembni. Gre za fragmentirano zgodbo, ki ponuja potopitev v njun odnos in razloge, ki so privedli do tako zanimivega opusa, ki sta ga medsebojno ustvarjala. Cukrarna kot stavba zagotavlja standarde, ki so pričakovani za takšno razstavo. Oblikovalci razstave so opravili res veliko delo, saj je zanjo bistveno, da ima konceptualno nit, poleg tega postavlja v ospredje umetniška dela, ki s postavitvijo ekvilibrirajo v sozvočju.«

Še ena zanimivost projekta in razstave je po njegovem raziskovanje in predstavitev tistega, kar je bilo skrito očem javnosti. »Odkriti podrobnosti dela dveh ljudi, ki sta zaznamovala sodobno umetnost, njunega vpliva na ustvarjanje danes. Zelo pomembno je, da bomo lahko odkrivali vzvode, nagibe, ki so ju vodili, da sta performativno umetnost uporabila za svoj umetniški izraz. Brez dvoma je prav njun pristop spodbudil zanimanje za artikulacijo te umetniške zvrsti. Pred nastankom njunih del je bila performativna umetnost bolj ali manj marginalizirana, zapostavljena. Naša vloga je bila najti ustrezne predstavitvene načine, da bodo ljudje razumeli kompleksnost njunega poslanstva. Njun umetniški credo, ki je bil v času nastanka enkraten in neponovljiv.«