Rekorder med kiparji javnih spomenikov

V Moderni galeriji pregledna razstava Draga Tršarja, enega osrednjih kiparjev slovenskega modernizma in avtorja inovativnih množičnih figuralnih kompozicij.
Objavljeno
14. junij 2018 13.00
Posodobljeno
14. junij 2018 14.37
Drago Tršar ob kipu Slovenski oktet, 1964. FOTO: Voranc Vogel
Za uvod v prvi dvorani Bik, ki je leta 1958 na razstavi v pariškem Rodinovem muzeju stal ob Picassovem delu, zatem impresivna serija več kot petdesetih umetniških dokumentov poti enega osrednjih kiparjev slovenskega modernizma, ki je že v mladih letih prodrl na najpomembnejše mednarodne razstave.

V Moderni galeriji odpirajo razstavo Monument – Drago Tršar z nevsakdanjo skupno potezo eksponatov, ki nedvomno upravičuje naslov. Vsi razstavljeni kipi merijo vsaj 70 centimetrov, nekateri sežejo krepko čez dva metra.

»Zadovoljen sem, razen pri Kapljah ni smela biti nobena skulptura manjša od 70 centimetrov, to je bila osnova izbora,« je po predotvoritvenem ogledu razstavo, ki sta jo pripravila s kustosom dr. Markom Jenkom in jo v Moderni galeriji odpirajo nocoj ob 20. uri, kratko pokomentiral Drago Tršar (letnik 1927), kipar, ki ima za seboj že več kot šest desetletij ustvarjanja.

Z značilnimi inovacijami, zlasti pri množičnih figuralnih kompozicijah Manifestantov ali Demonstrantov – ti so po eni strani eruptivni in dramatični, po drugi odražajo racionalno variiranje kompozicije, iskanje prostorskih odnosov in tretje dimenzije v okviru pretežno reliefnih zasnov –, je nastopil v letih, ko je bilo slovensko kiparstvo sredi radikalnega preobrata, vrnitve k mednarodnemu modernističnemu toku, ki se je tudi v tukajšnjem kiparstvu vzpostavil po koncu prvih povojnih socrealističnih let in odjugi, ki je krmilo kulturnega prostora Jugoslavije znova usmerilo v zahodno smer.

Drago Tršar se je ob talentih, kot so bili Stojan Batič, Slavko Tihec, Jakob Savinšek in drugi, uveljavil kot mednarodno najbolj opažen, tudi kot prvi diplomant po vojni ustanov­ljene Akademije za upodabljajočo umetnost, ki je na njej sam nastopil kot profesor. To se je zgodilo leta 1960, na njej pa je deloval do upokojitve leta 1996.

image
Manifestanti I, 1959, pred Moderno galerijo. FOTO: arhiv Moderne galerije

 

Tudi brat kipar


Izšel je iz ključavničarske družine Karla in Pavle Tršar v Planini pri Rakeku, ki je slovenski likovni kulturi dala tudi njegovega desetletje mlajšega brata Dušana, prav tako ključnega kiparja iz konteksta neokonstruktivizma in nekaterih drugih trendov v kiparstvu, tudi letošnjega dobitnika Jakopičeve nagrade. V Moderni galeriji so ga s preglednim izborom predstavili lani.

Starejši Drago je prvo likovno izobrazbo že med drugo svetovno vojno prejel v zasebni ljubljanski risarski šoli Franceta Goršeta in nato pri kiparju Borisu Kalinu – njegov pomočnik je bil do mobilizacije v Gubčevo brigado leta 1945 –, na kiparski oddelek akademije pa se je vpisal leta 1947 in tam leta 1951 diplomiral pri Petru Lobodi, čemur je sledila specialka pri Frančišku Smerduju. Njegovi razstavni začetki so povezani s Skupino 53, ki se je v pregled slovenske likovne umetnosti z razstavo v Moderni galeriji leta 1953 zapisala kot prva, ki se je uprla socrealističnemu kanonu.

»Sprva je bila umetnost propagandna, v petdesetih letih pa je Jugoslavija hotela pokazati, da je šla s kulturo naprej. Tedaj smo sodili skoraj v vrh evropske kulture. Zdaj je zelo slabo,« je povedal kipar, ki je že leta 1955 prejel prvo nagrado za kiparstvo na 1. mediteranskem bienalu v Aleksandriji, kar je obveljalo tudi za prvi pomemben mednarodni dosežek slovenskega kiparstva po vojni. Kako jo je sprejel? »Tedaj sem delal v Švicariji. Znanec novinar se je oglasil pri meni in mi sporočil, da je prvo nagrado na bienalu v Aleksandriji prejel neki car. Težava je bila v tem, da so priimek Tršar prebrali kot car, šele drug dan je prišla potrditev. Zaradi te nagrade sem si ustvaril ime tudi širše v ­Jugoslaviji.«
 

Vse osrednje nagrade


V naslednjih desetletjih so sledile druge nagrade, impresivna je že njegova zgodnja razstavna kilometrina. Leta 1958 je prodrl na omenjeno razstavo v Rodinovem muzeju, na Expo v Bruslju in na 29. Beneški bienale – reprodukcijo njegovega dela z bienala je objavil New York Times –, leto zatem, že z Manifestanti, na 2. documento v Kasslu, prav tako Manifestante so istega leta umestili tudi v park modernega kiparstva v Middelheimu pri Antwerpnu.

Tršar je tudi dobitnik vseh osrednjih slovenskih nagrad: leta 1968 nagrade Prešernovega sklada, leta 1972 Jakopičeve, leta 1986 reda dela z zlatim vencem in leta 1990 Prešernove nagrade za življenjsko delo. Leta 1991 je postal tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Izbor razstave ob zgodnjih živalskih in figuralnih kompozicijah sledi številnim primerkom množične figuralike, poznejšim obravnavanjem figure in fenomena notranjega kipa ali notranjega prostora kipa, zatem erotično ali z motiviko morja ali zemlje navdihnjenim plastikam, proti koncu izbora, ki ne poteka klasično kronološko, pač pa tematsko, študijsko, tudi tistim, na katerih je kipar izrazito raziskoval učinek poliranja površine. Na razstavi bo mogoče z drugačne perspektive doživeti tudi njegove znane spomeniške realizacije. V sklepni dvorani jih bodo predstavili z dokumenti, med drugim videoposnetki, posnetimi z dronom, ki omogočajo spoznavanje večtonskih monumentov skozi lahkotno variiranje zornih kotov.

image
Spomenik revolucije na Trgu republike v Ljubljani, 1975. FOTO: arhiv Moderne galerije


Tršar ostaja z najznamenitejšim, 11 metrov visokim in 19 ton težkim Spomenikom revolucije, postavljenim leta 1975 na Trgu republike v Ljubljani, rekorder med avtorji javnih spomenikov, samo v prestolnici pa lahko iz različnih etap njegovega dela srečuješ Ekvilibriste (1957) v Tivoliju, Manifestante I in Ljudi v perspektivi II (oba 1959) pred Moderno galerijo, Spomenik Edvardu Kardelju (1981), znova na Trgu republike, in še kaj. Spomenike je ustvarjal tudi drugod po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Najprepoznavnejši temeljijo na množičnih figuralnih kompozicijah, pri katerih kipar kot zanimiv indic za vstop v tovrstno ustvarjanje in rojstvo Manifestantov navaja celo nogomet. »Nekoč v nedeljo sem gledal nogometno tekmo in naredil risb za skoraj dve leti.« Risba vseskozi ostaja temelj njegovega dela.

Razstavi so v Moderni galeriji namenili osrednji poletni termin in bo dostopna do 30. septembra, sicer pa v širši seriji Monument – Drago Tršar, ki nagovarja kot razkošen medinstitucionalni poklon umetniku tako rekoč po vsej Sloveniji, ob galeriji, ki jo je iniciirala, sodeluje še šest razstavišč.

Še lani, ko je kipar praznoval devetdesetletnico, so mu prvo pregledno razstavo postavili v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost v Kranju, pridružile so se še Obalne galerije Piran, Mestna galerija Ljubljana, Galerija Murska Sobota, Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec in Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Hkrati so njegova dela razstavili tudi v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana.

Dr. Marko Jenko, kustos Moderne galerije:


»Ob sedemdesetletnici Moderne galerije smo se po retrospektivi Marija Preglja, ki je bil Tršarjev dobri prijatelj, odločili posvetiti Tršarjevim monumentalnejšim delom, seveda v skladu z načrtom medinstitucionalnega projekta Monument – Drago Tršar, ki združuje sedem slovenskih javnih galerij. To je poklon enemu izmed naših najpomembnejših modernistov ob njegovem lanskem visokem jubileju. Dela, ki so na ogled, so večinoma srednje velika, a vključena je tudi velika plastika, od Tršarjevih začetkov do današnjih dni.

Razstava, ki je bila tehnično kar zahtevna in pri kateri je bil Drago Tršar vseskozi prisoten – tako čil je –, najprej ponuja pogled na petdeseta leta, zlasti na vprašanje posamične figure. Ta zgodba se nato nadaljuje ali prekine s temo množice ali mase množice, vseh demonstrantov, manifestantov, skupin, kar je tema, ki jo še posebej izpostavljamo, tako zaradi njene moči kot zato, ker je tako očitno vezana na njegova najbolj ikonična monumentalna dela na prostem, kajpak predvsem na nekatere resnično mojstrske spomenike, kar še posebej izpostavljajo dronski posnetki in drugo dokumentarno gradivo.

Razstava vključuje tudi poznejša, zelo igriva dela, vezana na erotiko, naravo ali zemeljskost, tako da je prostor vsekakor tudi za to senzibilnost. Za vse njegove senzibilnosti, od zgodnjih do poznih. Prepričani smo, da bo razstava dobro osvetlila tudi plat t. i. notranje skulpture v njegovem delu, vse perforacije in vlogo praznine ali zraka, kot kaže, na primer, res odlični Kanal. Vsekakor pa je zanimivo opazovati, kako slikarsko je lahko kiparjevo oko. Naši razstavi bo julija sledila razstava v Obalnih galerijah Piran, posvečena temi morja.«