Tiskane izdaje
Projekt v organizaciji krovne Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je prišel do nove izdaje, novega koncepta in novega prizorišča. V navezi s kritiki tukajšnje sekcije mednarodne zveze AICA znova nagovarja kot selekcionirana razstava, maratonski, več kot štirimesečni razstavni termin so mu razkošno odmerili v Narodnem muzeju Slovenije, v objektu na Metelkovi.
»Najprej se nisem nameravala prijaviti na razpis, na koncu sem se zaradi vse ostrejših pogojev pri statusu,« si na odprtju Majskega salona izvedel od ene njegovih udeleženk. »Bilo je tudi veliko nasprotovanja uvedbi selekcije, nekateri so grozili z izstopom iz društva, je dodala,« od njene sogovornice, prav tako vpletene v razstavo, a na drugem, kritiškem bregu, pa si izvedel, da je bil njen angažma bolj prostočasna dejavnost, izvzeta iz njenega siceršnjega opisa del in nalog, ki ji krojijo eksistenco.
Nagrajenci Majskega salona so Metka Kavčič, Lucija Stramec in v Dupljah pri Vipavi ustaljeni Portugalec Simão Bessa. Na fotografiji je instalacija njegovih nenaslovljenih risb.
»Ampak da ne bi tega objavil,« sta pribili ob koncu pomenka na odprtju tradicionalnega salona, ki so ga letos napovedali kot »podvrženega koreniti prenovi«. Torej po dolgih letih odsotnosti znova s selekcijo, ki so jo opravili člani slovenske sekcije mednarodne zveze kritikov AICA (Association Internationale des Critiques d'Art) Milena Koren Božiček, Brane Kovič, Barbara Sterle Vurnik, Robert Inhof, Petra Vencelj, Majda Božeglav Japelj in Breda Kolar Sluga. Odločali so o delih, ki so jih umetniki poprej prijavili na razpis.
Vizualni umetniki in kritiki so del iste zgodbe, to pa je predsednik ZDSLU Aleš Sedmak s perspektive prvih ob odprtju označil takole: »Minilo je obdobje romantičnega pogleda na boemsko življenje slikarja, kiparja, pesnika ..., ki ni imel ničesar, in vendar je imel vse, ker je imel svobodo. Danes te svobode ni več, ker sta jo pobrala prevlada kapitala in drastičen padec vsesplošnih vrednot. Krize, ki so pogosto generator novega, so katarza, ki naj bi dala novemu življenju svežega zagona.«
Vrnitev v stare čase
ZDSLU krize in katarze pozna. Majski salon, razstavo s tradicijo, katere začetek postavljajo v leto 1909, so v povojnih desetletjih sprva pripravljali v Moderni galeriji in občasno tudi Mestni galeriji v Ljubljani, nakar se je ustalila v Jakopičevi, v devetdesetih letih pa je iz tradicionalne zasnove, načeloma odprte vsem članom likovnega združenja, postala selekcioniran prerez ustvarjanja slovenskih likovnikov. Tako letošnja uvedba selekcije ni novost, ampak vrnitev v stare čase izpred nekaj več kot desetletja, ko so bili saloni tematsko, študijsko ali kako drugače opredeljene razstave in so že tedaj naleteli na kako gnevno pripombo članov.
Žirija: Breda Illich Klančnik, Breda Škrjanec in Damir Globočnik. Foto: Aleš Rosa
Tako je bilo do prelomnega leta 2002 in bankrota ZDSLU. V naslednji sezoni so prvič ponudili razstavo, ki je povedala vse že z naslovom Neselekcionirano. Od odsotnosti selekcije si si ob vzporedni izjemni utrditvi položaja kustosov razstav, ki se je ustalila kot mainstream brez posebnih odklonov, nemara pričakoval, da bodo umetniki prepričljivo vzeli škarje in platno v roke, a se to ni hotelo zgoditi.
Salon je v naslednjih letih zapuščal vtis popotniške razstave bolj sejemskega tipa, ki ni skrivala prodajnih apetitov, udeleženci na njej pa so se po lastnem občutku odločali, ali bodo sodelovali z velikanskimi izdelki – leta 2013 so primerjali 21 kvadratnih metrov površine največje razstavljene slike kar s površino garsonjere – ali pač naborom malih umetnij, kakršne je v času krize lažje prodati. Saloni so imeli kustose, a ti niso bili v vlogi selektorjev. V minulih letih so sicer znova poskusili s tematskim izhodiščem, in sicer s klasičnimi štirimi elementi. Predlanski vodi je lani sledil zrak, letos pa je bil predviden ogenj. A ta naposled ni zagorel.
Kaj ponuja tokratni salon? Dela 47 izmed okoli sedemsto članic in članov ZDSLU brez kake »ognjene« tematske omejitve. Kot zapišejo, ostaja vodilo »relevanten prerez slovenske likovne produkcije danes«, pri čemer opaziš, da se kljub izpostavljanju krize niti eno ime ne podvaja s tistimi, ki so jih le nekaj metrov proč, v MSUM, nedavno s podobno ambicijo uvrstili na razstavo Krize in novi začetki: umetnost v Sloveniji 2005–2015. Je tokratni salon tudi antisalon? Kdo se je nanj prijavil, a ni bil izbran, sicer ne veš.
Slika Jožeta Marinča Oaza miru, 2015. Foto: Aleš Rosa
Za razliko od običajnih projektov sodobne umetnosti na njem sicer ne doživiš pričakovane zvočne kakofonije, posledice prisotnosti gosto posejanih avdiovizualnih projektov, ki se borijo za tvojo pozornost, ampak te pričaka pritajena, recimo ji salonska glasba. Zvok renesančne kitare, ki mu konkurira le še zvok vklopljenega pihalnika, elementa duhovite skulpture Konj Nine Koželj, ki ta medij dojema kot nekaj nestatičnega in transparentnega, v tem primeru tudi kot nekaj, kar gledalcu duhovito omogoča vpogled v njeno drobovje.
Množica zgodb
Sicer na razstavi prevladujejo dela umetnikov, ki jih zanimajo predvsem formalne možnosti medijev v izraznem razponu od na sodobnih projektih redko videnega klesanega kamna ali geometrijske abstrakcije do, po drugi strani, bolj ilustrativno zastavljenega slikarstva. Posameznih zgodb je seveda veliko.
Nekaj je tudi izraziteje angažiranih, denimo komentarji na temo prebežnikov Bogdana Čobala, slika Vklopi razum Simona Kastelica, ki je postavil pred parlament vsem znanega lovca z izrazito salonske slike Pred lovom Jurija Šubica, instalacija Fragmenti resničnosti Azada Karima ali video Demokracija s stop motion animacijo Željka Opačka, v katerem podoba ust pripoveduje krilatice tipa Verujem državi, Ubogam državo.
Opazna in dobrodošla poteza tokratne izdaje je predvsem vrnitev starih mojstrov: Tihomirja Pinterja, Mirsada Begića, Dušana Kirbiša, Iva Prančiča, Žarka Vrezca, Iva Mršnika ... Žirija je že ob odprtju predstavila tudi nagrajence, kar so postali Metka Kavčič, Lucija Stramec in Simão Bessa. Ime slednjega seveda ne zveni slovensko, spoznati pa ga je mogoče kot zelo nadarjenega risarja iz Portugalske, ki se je ustalil v Dupljah pri Vipavi.
