Tiskane izdaje
Večkrat napovedana in zatem odpovedana retrospektiva v Moderni galeriji končno odpira vrata. Kdor se bo podal skoznje, se bo soočil z radikalnim, grobim, a mojstrsko artikuliranim slikarskim svetom Marija Preglja (1913–1967).
Pogled na kolofon razstave in kataloga, v katerem prevladuje mlajša generacija umetnostnih zgodovinarjev, napoveduje svež pogled na eno osrednjih lekcij iz slovenske umetnosti in človeške eksistence izpred polovice stoletja.
Eden največjih predstavnikov slovenskega visokega modernizma ni bil deležen krovne retrospektive že od prve v Moderni galeriji leta 1969, torej dve leti po njegovi smrti, sledila je delitev njegove zapuščine med ta muzej ter beograjski Muzej sodobne umetnosti, realizacija nove retrospektive pa je desetletja bila eden osrednjih dolgov slovenskega prostora do enega svojih največjih talentov.
»Tema Pregljevega slikarstva je vseskozi človeška figura, brez milosti vržena v nesmiseln in nasilen kaos svojega lastnega zgodovinskega trenutka, ki pa se v vedno novih oblikah v človeški zgodovini ciklično vrača: absurd nasilnega uničevalnega stroja iz vojnega taborišča je predpodoba za Pregljeve brezštevilne upodobitve občečloveškega zla, nasilja, (samo)uničenja, bolečine, trpljenja in smrti, vendar Pregljevega človeka na drugi strani zaznamujejo uporna drža, borba in revolta, ki terja preživetje in obstanek tako posamičnega življenja kakor življenja v človeški skupnosti. Pregljeva figura je vedno zaznamovana z epskim patosom in krikom, pa naj gre za avtoportret, zagonetne podobe mračnih omizij ali modernistično prevrednotenje nacionalnega mita Sutjeske,« so zapisali v MG+MSUM.
V Moderni galeriji leta 1963. Foto: Arhiv Moderne galerije
Dekonstrukcija
Slikar po rodu iz Kranja je bil eden slovenskih predvojnih diplomantov zagrebške akademije, prvi nastop pa je leta 1937 povezal z uvodno razstavo umetniškega kluba Neodvisni – v njem so delovali še Zdenko Kalin, Stane Kregar, Nikolaj Pirnat, Zoran Mušič, Maksim Sedej in drugi – ter tedaj aktualnim barvnim realizmom. Med drugo svetovno vojno sta ga doletela nemško in italijansko vojno ujetništvo, kar je kasneje odmevalo na njegovih klasičnih Omizjih, po vojni pa je poučeval na novoustanovljeni ljubljanski Akademiji za likovno umetnost.
V petdesetih letih je začel členiti svoja dela na geometrijske ploskve z izpostavljeno vlogo barve, vse bolj je poudarjal tudi psihološke, eksistencialistične teme, razmišljanja o človeku, življenju in smrti. To je še radikaliziral v poznih petdesetih letih in v naslednjem desetletju tudi na podlagi Picassa in Bacona prešel v izrazito dekonstrukcijo človeške podobe, upodabljanje ekspresivnih, razpadajočih arhetipskih figur in vizualiziranje osebne drame, tudi slutnje lastne prezgodnje smrti. Umrl je 18. marca 1967 na ljubljanski kliniki.
Pet desetletij po njegovi smrti se bodo slike iz obeh javnih zbirk znova srečale v Moderni galeriji – odprtje retrospektive bo nocoj ob 20. uri –, kjer jim bodo dodali izbor eksponatov iz drugih zbirk, a podobno kot pri zadnjem slovenskem obsežnejšem pregledu Pregljeve ustvarjalnosti s 40 slikarjevimi deli iz ključnega obdobja 1957–1967, ki so ga v sezoni 2007 ambiciozno realizirali v Obalnih galerijah, znova brez osrednjega Pregljevega Diptihona, ikonične podobe iz stalne zbirke beograjskega muzeja, v katerem je pristal že pred delitvijo slikarjevega opusa leta 1986. Muzej ga je namreč odkupil kmalu po nastanku, ob prvi predstavitvi na razstavi v Beogradu.
Vsa ostala Pregljeva dela iz Beograda, potrebna za retrospektivo, so prispela v Slovenijo, v njenem kolofonu pa prevladujejo mlajši umetnostni zgodovinarji. Kustosinja razstave in avtorica uvodnega besedila v katalogu je Martina Vovk, v njem napovedujejo sveže zapise Marka Jenka, Miklavža Komelja, Katarine Mohar in Tomislava Vignjevića, prinesel bo tudi ponatise študij Nadje Zgonik z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki je v Moderni galeriji leta 1994 realizirala razstavo Marij Pregelj: risba v sliko, in Svetlane Mitić iz Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu ter dokumentacijo Jane Intihar Ferjan.
Retrospektiva bo predvsem slikarska, a napovedujejo tudi manjši izbor risb, grafik in knjižne ilustracije, predstavljeni bodo tudi monumentalni stenski mozaiki in tapiserije. V celoti približno tristo del, kar pa je še vedno le izsek iz ogromnega opusa, s katerim je slikar v svojem času osupljal občinstvo. Denimo z ilustracijami Iliade in Odiseje ali celo po smrti, ko je javnost na prvi retrospektivi prvič spoznala njegova najpretresljivejša dela iz zadnjih let življenja, ki jih pred tem ni razstavljal.
Mučna podoba človeka in človeštva
Martina Vovk, kustosinja v Moderni galeriji:
Ikonografija Pregljevega zrelega opusa, ki je v intenzivnem ustvarjalnem zamahu nastajal do njegove prezgodnje smrti leta 1967, je pandemonij brutalnih, mračnih, nasilnih podob: bivanje je trpko, prežeto z dvomom in na koncu usojeno jedkemu razkroju v bolečini in kaosu uničenja. Njegova podoba človeka in človeštva je zato mučna, v zadnjih, najbolj zagonetnih delih postavljena v konstelacije krčevite, krvave agonije in neizbežnega, celo sadističnega konca. Pripadal je generaciji, ki jo je druga svetovna vojna najbolj prizadela, izkusil je nedoumljivo grozljivost nacističnega stroja uničenja v vojnih taboriščih: tu se mu je zasejala kal dvoma v človeka, v njegova hotenja in dejanja, ki je ključno oblikovala njegov neizprosni dramatični izraz v slikarstvu.
Kot umetnik in angažirana javna osebnost je imel velik občutek ne le za občečloveške usode posameznika, temveč tudi za usodo družbe in njenega begavega napredovanja. Svoj kritični pogled nanj je z osupljivo lucidnostjo zaznal in presnovil v slikarsko podobo na način, ki je v zgodovini slovenskega in prav gotovo tudi evropskega modernizma izjemen. Sam je dejal, da stvari ne slika, kakor jih vidi, temveč kakor ve, da so. Na tak način je slikal resničnost svojega časa, svojega tragičnega 20. stoletja, v katerem korenini farsa današnjega časa. Po razpadu vseh velikih emancipatornih ideologij moderne dobe njegov miselni uvid, njegova epska slikarska intuicija še vedno zadeva ob srž naše dejanske sodobnosti.
Marko Jenko, kustos v Moderni galeriji:
Dvajsetega stoletja je neizpodbitno konec, pa naj bo to za nekatere leto 1989 ali 2001. V zadnjih dveh desetletjih so tudi nas dosegli nekateri teoretski pogledi, ki bi jih povzeli z vprašanjem, kako je stoletje mislilo sebe. Kaj je bil živec 20. stoletja, kot bi nam ga, tudi nehote, kazala prav umetnost? Na Pregljevo delo bi danes morali gledati predvsem v tej luči. Kaj nam o tem stoletju in umetnosti pokaže Marij Pregelj? In kaj lahko pove o teh novih teorijah? Kje smo danes glede na tisti čas? V njegovem delu so doslej odkrili marsikaj, a da bi se prebili do drugačnih uvidov v njegovo misel, ki seže tako onkraj Pregljevih zavestnih namer kot utečenih zgodb o modernizmu, pa tudi socializmu, je treba upoštevati te nove teoretske poglede.
Ali v krutem vrhuncu Pregljevega opusa, v očitnem imperativu očiščevanja lahko zaznamo problematiko nihilizma, antihumanizma, strasti do realnega ali tudi avtentičnega, skupaj s problemom dozdevka, tj. prebijanja vsega lažnega in iluzornega? V najožjem pomenu to pomeni znova osvetliti Pregljevo vezanost na sicer venomer bolj izmaličeno človeško figuro - ali na izgubo prav vsega, tudi same izgube. Ne le v luči vojne izkušnje, temveč same modernosti. Težo teh vprašanj ne nazadnje zaznamo v Pregljevih besedah, da so ogledala vrata v puščavo. Torej v nič - vsaj v nič.
Svetlana Mitić, kustosinja v Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu:
Ustvarjalna pozicija Marija Preglja je bila v nekdanjem jugoslovanskem prostoru vzpostavljena že leta 1963, ko je Beograd prevzel razstavo tega umetnika iz Ljubljane in ga predstavil v Salonu Moderne galerije, tedaj enem izmed reprezentančnih prostorov predstavitev aktualnih ustvarjalcev. Kritika ga je v kontekstu tedanjega umetniškega dogajanja ocenila kot izjemno ustvarjalno osebnost, katere vpliv je presegal umetnostne okvire. Njegov tedanji prispevek k razvoju umetnostne scene je bil obravnavan skozi prizmo specifičnega, skrajno osebnega odnosa do likovnih inovacij in sposobnosti podreditve lastni likovni vsebini.
Pregljevo vlogo v profiliranju umetniškega prizorišča so obravnavali tudi v kasnejših desetletjih. Na razstavi v Galeriji Forum v Nikšiću leta 1987 (Marij Pregelj - Gabrijel Stupica) je bila njegova dejavnost prepoznana kot ključna za kasnejši razvoj domače umetniške scene oziroma je bil Pregelj s še nekaterimi umetniki iz zgodovine (Avgust Černigoj, Ivan Tabaković, Ivo Gatin) obravnavan kot protagonist prihajajoče »obnove slikarstva«, lastne osemdesetim letom prejšnjega stoletja. Pregljeva vloga v razvoju modernistične misli druge polovice minulega stoletja je najsorodnejša arganovskemu dojemanju umetniškega projekta. V tem smislu bi lahko rekli, da je bil eden zadnjih nosilcev zamisli o napredku jezikovnih form v umetnosti.
