»Saj veš, Skumi bi se skrival in jadikoval ...«
V pohorski vasici Resnik odkrili kip Marjana Skumavca, pokojnega slikarja, boksarja in novinarja Dela
Odpri galerijo
Marjan Skumavc, avtoportret. FOTO: Igor Modic
Na dve toni težak kos pohorskega skrilavca iz kamnoloma Klemenčevih v bližnji Hudinji je pred nekdanjo osnovno šolo na Resniku, najvišje ležeči vasici Zreškega Pohorja, postavljena bronasta podoba akademskega slikarja, boksarja in novinarja Marjana Skumavca (1947–2011).
Na pobudo njegovih prijateljev je zreški župan Boris Podvršnik Skumavčev portretni kip naročil pri akademski kiparki Metki Kavčič. Da stoji prav pred stavbo, v kateri je zdaj zbirka sodobne slovenske likovne umetnosti, je kup razlogov.
Njegova prijateljica in poleg obeh hčerk skrbnica dela njegove umetniške zapuščine Valerija Motaln je na vprašanje, kaj bi na spomenik rekel Skumavc, odvrnila: »Saj veš, Skumi bi se skrival in jadikoval, kaj so mu zakuhali, saj si ne zasluži takšnega kipa, še mnogi slovenski umetniki so pred njim …«
Pa so na odkritje kipa na Resnik ne oziraje se na to številni likovniki prišli – z Mirsadom Begićem na čelu, tam so bili tudi njegovi vrstniki iz novinarskih časov Mitja Meršol, Lada Zei, Igor Modic in drugi, pa sorodniki ter konjiški, zreški in resniški prijatelji.
Barvite krajine in ljudje
Likovna prijateljevanja na Resniku, tik pod Roglo, so poimenovali po Skumavcu, sam pa se jih je prej redno udeleževal v bližnjih Slovenskih Konjicah, na Resniku je torej pomagal ustanoviti likovno kolonijo. Tu, v teh koncih, je Marjan našel tudi sorodno dušo in sožitje v starejših letih, ki ga je, ob prelomu tisočletja že kot upokojeni novinar Dela, znal na sebi lasten način ubesediti: »… in sedaj se ukvarjam le s postopanjem, slikanjem in pisanjem ter obiski Istre in Štajerske, krajin, ki me navdušujeta s svojimi ljudmi in barvitostjo.«
Tudi ljudje se ga spominjamo tako. Z navdušenjem. Še zreški župan ob odkritju spomenika o njem ni govoril predvsem kot o umetniku, temveč tako, kakor se spomnimo prijatelja – po vrlinah, ki nam morajo biti za zgled: »Na svojevrsten mojstrski način je gradil mostove za zbližanje z ljudmi na robu družbe, ki poosebljajo različnost. Nujnost krepitve sposobnosti za dialog je tudi ena najaktualnejših temeljnih potreb na Slovenskem, saj globoke družbene delitve očitno še niso presežene. V spominu ga imamo kot skromnega človeka, a velikana iz ljudstva in človeka za ljudstvo. Zato naj bo spomin nanj večen, to pa naj ponazarja, izraža ter žari tudi njegov spomenik, ki ga ponosno odkrivamo danes tukaj na Resniku.«
Marjan Skumavc se je v bronu pridružil pohorskemu pesniku Juriju Vodovniku, čigar spomenik je v bližnjem Skomarju, in na
Zreškem Pohorju lahko odslej kogarkoli vprašajo, kje da še imajo gorske vasice spomenike takšnim ljudem in obenem takšnim kulturnim ustvarjalcem in umetnikom.
Slikar med novinarji
Marjan Skumavc se je rodil v Jurkloštru pri Rimskih Toplicah, odraščal nato še na Notranjskem in Gorenjskem, od koder izvira njegov oče, s kmetije v Zgornji Radovni pod vrhovi Julijcev s Triglavom. Prav tam je pri babici in dedku preživel najbolj srečna leta otroštva. Kot mladenič se je na Bledu in v Gorjah ukvarjal s tekom na smučeh, veslanjem, suvanjem krogle, potem pa v Ljubljani pod budnim očesom legende slovenskega boksa Janeza Galeta dvakrat postal slovenski prvak v boksu. Boks je kasneje spremljal kot športni novinar in se spoprijateljil s svetovnim prvakom Matejem Parlovom, v samostojni Sloveniji pa postal celo prvi selektor boksarske reprezentance, v kateri je že boksal Dejan Zavec. Boks je tako ostal njegov redni slikarski motiv in boksarski ring je bil zanj prispodoba življenja. Lani so tako v Moskvi ob stadionu Lokomotive imeli razstavo reprodukcij Skumavčevih boksarskih slik.
Tudi njegova poklicna pot je bila nenavadna. Najprej se je na Jesenicah izučil za zidarja in bil zidarski vajenec, potem pa se je vpisal na šolo za oblikovanje v Ljubljani in jo leta 1967 končal. Naselil se je v stanovanje in si uredil atelje na podstrehi na Gradišču 8 ob ljubljanski Drami, kjer je ostal do konca življenja; kadar je sploh bil doma, seveda. Kadar je bil, je hodil med Riom, Šumijem, Emonsko kletjo, Pen klubom, Komuno, tržnico … Živel je po svojih moralnih normah in svojih pravilih ter postal prepoznaven obraz mesta in eden zadnjih ljubljanskih boemov.
A najraje je bil Marjan Skumavc slikar. Še nekaj let pred upokojitvijo, ko so na Delu že vsi pisali na računalnik, je imel na mizi star pisalni stroj in je tudi tako pokazal, koliko da na tehniko in na poklic, s katerim se je preživljal ter vanj uvajal svojevrstne, ljudem z roba družbe razumljive krokije iz zakotnih bifejev in zgodbice o prepirih in prestopkih.
Na pobudo njegovih prijateljev je zreški župan Boris Podvršnik Skumavčev portretni kip naročil pri akademski kiparki Metki Kavčič. Da stoji prav pred stavbo, v kateri je zdaj zbirka sodobne slovenske likovne umetnosti, je kup razlogov.
Njegova prijateljica in poleg obeh hčerk skrbnica dela njegove umetniške zapuščine Valerija Motaln je na vprašanje, kaj bi na spomenik rekel Skumavc, odvrnila: »Saj veš, Skumi bi se skrival in jadikoval, kaj so mu zakuhali, saj si ne zasluži takšnega kipa, še mnogi slovenski umetniki so pred njim …«
Pa so na odkritje kipa na Resnik ne oziraje se na to številni likovniki prišli – z Mirsadom Begićem na čelu, tam so bili tudi njegovi vrstniki iz novinarskih časov Mitja Meršol, Lada Zei, Igor Modic in drugi, pa sorodniki ter konjiški, zreški in resniški prijatelji.
Barvite krajine in ljudje
Likovna prijateljevanja na Resniku, tik pod Roglo, so poimenovali po Skumavcu, sam pa se jih je prej redno udeleževal v bližnjih Slovenskih Konjicah, na Resniku je torej pomagal ustanoviti likovno kolonijo. Tu, v teh koncih, je Marjan našel tudi sorodno dušo in sožitje v starejših letih, ki ga je, ob prelomu tisočletja že kot upokojeni novinar Dela, znal na sebi lasten način ubesediti: »… in sedaj se ukvarjam le s postopanjem, slikanjem in pisanjem ter obiski Istre in Štajerske, krajin, ki me navdušujeta s svojimi ljudmi in barvitostjo.«
Tudi ljudje se ga spominjamo tako. Z navdušenjem. Še zreški župan ob odkritju spomenika o njem ni govoril predvsem kot o umetniku, temveč tako, kakor se spomnimo prijatelja – po vrlinah, ki nam morajo biti za zgled: »Na svojevrsten mojstrski način je gradil mostove za zbližanje z ljudmi na robu družbe, ki poosebljajo različnost. Nujnost krepitve sposobnosti za dialog je tudi ena najaktualnejših temeljnih potreb na Slovenskem, saj globoke družbene delitve očitno še niso presežene. V spominu ga imamo kot skromnega človeka, a velikana iz ljudstva in človeka za ljudstvo. Zato naj bo spomin nanj večen, to pa naj ponazarja, izraža ter žari tudi njegov spomenik, ki ga ponosno odkrivamo danes tukaj na Resniku.«
Marjan Skumavc se je v bronu pridružil pohorskemu pesniku Juriju Vodovniku, čigar spomenik je v bližnjem Skomarju, in na
Zreškem Pohorju lahko odslej kogarkoli vprašajo, kje da še imajo gorske vasice spomenike takšnim ljudem in obenem takšnim kulturnim ustvarjalcem in umetnikom.
Slikar med novinarji
Marjan Skumavc se je rodil v Jurkloštru pri Rimskih Toplicah, odraščal nato še na Notranjskem in Gorenjskem, od koder izvira njegov oče, s kmetije v Zgornji Radovni pod vrhovi Julijcev s Triglavom. Prav tam je pri babici in dedku preživel najbolj srečna leta otroštva. Kot mladenič se je na Bledu in v Gorjah ukvarjal s tekom na smučeh, veslanjem, suvanjem krogle, potem pa v Ljubljani pod budnim očesom legende slovenskega boksa Janeza Galeta dvakrat postal slovenski prvak v boksu. Boks je kasneje spremljal kot športni novinar in se spoprijateljil s svetovnim prvakom Matejem Parlovom, v samostojni Sloveniji pa postal celo prvi selektor boksarske reprezentance, v kateri je že boksal Dejan Zavec. Boks je tako ostal njegov redni slikarski motiv in boksarski ring je bil zanj prispodoba življenja. Lani so tako v Moskvi ob stadionu Lokomotive imeli razstavo reprodukcij Skumavčevih boksarskih slik.
Tudi njegova poklicna pot je bila nenavadna. Najprej se je na Jesenicah izučil za zidarja in bil zidarski vajenec, potem pa se je vpisal na šolo za oblikovanje v Ljubljani in jo leta 1967 končal. Naselil se je v stanovanje in si uredil atelje na podstrehi na Gradišču 8 ob ljubljanski Drami, kjer je ostal do konca življenja; kadar je sploh bil doma, seveda. Kadar je bil, je hodil med Riom, Šumijem, Emonsko kletjo, Pen klubom, Komuno, tržnico … Živel je po svojih moralnih normah in svojih pravilih ter postal prepoznaven obraz mesta in eden zadnjih ljubljanskih boemov.
A najraje je bil Marjan Skumavc slikar. Še nekaj let pred upokojitvijo, ko so na Delu že vsi pisali na računalnik, je imel na mizi star pisalni stroj in je tudi tako pokazal, koliko da na tehniko in na poklic, s katerim se je preživljal ter vanj uvajal svojevrstne, ljudem z roba družbe razumljive krokije iz zakotnih bifejev in zgodbice o prepirih in prestopkih.
