Salon de Fleurus: 22 let, deset tisoč obiskovalcev

Salon de Fleurus, ki je več kot dvajset let zapolnjeval majhno­ dvosobno stanovanje na Spring Streetu v newyorškem predelu Mala Italija, so konec aprila zaprli. »Vratar« Salona nam je povedal, da načrtujejo­ njegovo ponovno odprtje, a morajo najti ustrezen prostor.

Projekt nima avtorja oziroma umetnika v klasičnem smislu. Kot eden od možnih avtorjev se pojavlja fizik in ameriški državljan (rojen v Beogradu) Goran Đorđević. Sprejel nas je na vratih Salona, do kamor prideš s pritiskom na neimenovan zvonec, ustrezno številko smo izvedeli po telefonu, saj se je treba za ogled naročiti. Ura je bila šest popoldne, kar je prezgodaj za obisk, ker vratar obiskovalce sprejema po osmi ali deveti uri zvečer, ko je že trda tema.

To je namreč del ambienta, saj naj bi temačno vzdušje prevladovalo tudi v nekdanjem pariškem stanovanju Gertrude Stein v ulici Fleurus 27 (v obdobju od 1906–1930), kjer sta imela z bratom Leom eno prvih kolekcij kubističnega in modernega slikarstva. Tam so visela dela mladega Picassa (bil je Gertrudin prijatelj, znan je njen portret, ki ga je naslikal), Matissa,­ Deraina, Braquea in drugih. V stanovanju so se družili tudi pomembni literati, med njimi Ernest Hemingway, Ezra Pound, Thornton­ Wilder, Sherwood Anderson in Guillaume Apollinaire.

Snemanje prepovedano

»Najpomembnejših je bilo prvih deset let pariškega Salona, ker so bila tam še pomembna umetniška dela, kasneje so jih precej prodali in kolekcija ni bila več popolna,« je pripovedoval vratar, ki je že na vhodu prepovedal snemanje in fotografiranje. Prijazno je ponudil sedež in takoj pojasnil, da je njegova naloga jasna – kot vratar lahko pripoveduje o Salonu Gertrude Stein,­ o tedanji umetnosti in kopijah, kar podkrepi s citati filozofa Walterja Benjamina (1892–1940).

Hitro je poudaril, da ne gre za umetnost. »Ne mislim, da je to umetniško delo,« je dodal, »čeprav drugi tako mislijo. Ampak to je njihov problem. To je refleksija zgodbe. Če hoče kdo to videti kot umetnost, pa naj.« Zadeva je zapletena, je razložil, vendar ni hotel teoretizirati. »Študiral sem jedrsko fiziko, lahko se pogovarjamo o tem.« Radovednost lahko potešimo s knjigo Walter Benjamin: Recent Writings. Mimogrede, Benjamin je leta 1986 v ljubljanskem Cankarjevem domu predaval o Pietu Mondrianu (v Benjaminovem opusu je še sedemdeset let po smrti mogoče odkrivati nove citate ...).

Fenomen rekonstrukcij

V Galeriji Škuc je bil leta 2000 na ogled projekt Rekonstruirana­ fikcija,­ s katerim so obudili Đorđevićeve klasične projekte iz osemdesetih. Del tridelnega projekta je bila tudi (manjša) rekonstrukcija Salona de Fleurus, celota pa je bila (pod vodstvom Marine Gržinić) predstavljena leta 2002 na bienalu­ v Sydneyju. Salon de Fleurus je gostoval tudi na bienalu v muzeju Whitney v New Yorku, posebna »izdaja« Salona je zaživela tudi v Bejrutu (»dela zanj so v celoti prispevali lokalni umetniki«), še prej, prav tako unikatna, v Los ­Angelesu.

Cilj avtorja, ki je ali ni Goran Đorđević, kar na tem mestu ni pomembno, je zastaviti vprašanja in dvom ter ponoviti neponovljivo, originalno umetniško gesto, spraševanje o razmerju med kopijo in originalom, umetnini kot simulakru starejšega dela. »Sprevrnitev konceptualnega pristopa, ki vzame za izhodišče umetnino drugega avtorja, da bi razkril in reflektiral zahtevo po originalnosti in novem, je neponovljiva gesta, ki temeljito poseže v jedro naših vrednot,« so njegov projekt komentirali kritiki.

Kim Levin, newyorška umetniška kritičarka, je videla Salon de Fleurus leta 1993 in zapisala, da je bil »zapolnjen z nostalgičnim kičem in amaterskimi slikami«. Novinar Guardiana James ­Barron je zapisal, da Salon »pripada generaciji prostorov, ki imajo radi nedorečenost, dvoumnost«. Svojo izkušnjo radi posredujejo gledalcu za nedoločen čas. Je to muzej? Čigava je hiša? Kdo živi v njej? Kdo je njen lastnik? Kdo direktor? Kar res ponuja, je pripoved o zgodovini rojstva moderne umetnosti.

Vratar nam je zaupal, da je to majhno dvosobno stanovanje na 45 kvadratnih metrih, ki je brez ogrevanja in tople vode, vredno devetsto tisoč dolarjev in da ga želi lastnik prodati. To je edini razlog za zaprtje Salona, ki ga je v dvaindvajsetih letih videlo okoli deset tisoč obiskovalcev.

Vratar kot Hamlet

»Kot vratar ne govorim o svojem osebnem življenju,« je odvrnil na vprašanje, ali kdaj vstopa na razstave v newyorške muzeje. »Vsak, ki bi se naučil zgodbo o Gertrude Stein in njeni kolekciji, bi lahko sedel tukaj in o tem pripovedoval. Povem vam, lahko vidite, kar hočete videti, ne morem pa spreminjati vaše pameti. Salon ni umetnost, če sledimo Benjaminu, je samo tema o umetnosti.« To je podkrepil s primerom. »Nekdo igra Hamleta v Ljubljani, drugi pa v londonskem National Teatru. Vidimo dva različna Hamleta, a še vedno sta oba Hamleta. V tem primeru gre za značaje, a tudi slike igrajo svojo vlogo v zgodbi. En Hamlet je lahko boljši od drugega. Tudi tu niso vse kopije dobre slike, ampak igrajo svojo vlogo. Pomembna je torej zgodba, pozabite na umetnost. Umetnost je samo orodje, da lahko ugotovimo, kako se kaže realnost. Ljudje sprašujejo, kdo je naredil določeno sliko, in jim rečem, zakaj me ne vprašate, kdo je naredil tisto afriško masko, ki prav tako visi na steni. Ste morda opazili, da sta na stenah dva ista Picassa?« Dodal je, da Walter Benjamin meni, da je umetnost utrujena, izčrpana in da nima potenciala, zato je pomembna le še tema, zgodba. Če jo lahko reflektiraš.

Franci Pivec v enem od tekstov razmišlja o fenomenu Salon de Fleurus in meni, da je čas osrednje vprašanje, ki nas pri tem projektu zaobjame. »Preteklost in prihodnost se zlivata v sedanjost. Konstantna sedanjost nas sili, da na stvari ali ideje gledamo brez relativističnih predznakov 'je že bilo' ali 'še ni bilo', ampak jih dojemamo kot neizprosno realnost. Ostaneta le še dva časa: realni in zamujeni. Prihodnosti pa tako ali tako ni več, ampak je le še domena računalniškega programiranja. Salon de Fleurus je primer dominacije realnočasovne podobe nad reprezentirano stvarjo in primer prevlade časa nad prostorom. To, čemur pravimo originalnost, ni nič več kot univerzalizirana kopija.«

Marina Gržinić Mauhler o Salonu

V osemdesetih letih je bilo v Ljubljani mogoče zaslediti projekte, ki so temeljili na ideji rekonstrukcije znamenitih umetniških del umetnostne avantgardne tradicije. Marina Gržinić je to podkrepila s projekti, ki so se zgodili leta 1986 v Galeriji Škuc – Zadnja futuristična predstava Kazimirja Maleviča, mednarodna razstava moderne umetnosti (Armory Show) in predavanje ­Walter Benjamin: Mondrian­ '63–'96.

»Avtor projekta ostaja neznan širši javnosti; podpisuje se namreč z imeni znanih, a že umrlih umetnikov. Gre za trend in raziskovanje na področju sodobne umetnosti, kar je docela vzporedno svetovnim trendom – umetniškim konceptom. Avtor se je v devetdesetih letih predstavil v New Yorku s konceptom Salon de Fleurus, projektom rekonstrukcije slik in ambienta pariškega stanovanja Gertrude Stein z začetka 20. stoletja. V tem primeru gre za izjemno fikcionalizacijo zgodovine, za skorajda gledališko inscenacijo književnega mita z začetka stoletja, ki odpira ključna vprašanja o rojstvu moderne umetnosti in zdajšnjem sistemu opazovanja umetniške produkcije,« je med drugim utemeljila Gržinićeva.