Tiskane izdaje
»Imate Mikija Mustra?« zanima prvega jutranjega obiskovalca neobičajne trgovine. »Ja, seveda! Kakšna striparnica pa bi bili brez njega?« mu odgovori njen lastnik Aleksander Buh, ki zadnjih enajst let skrbi za delovanje prve prodajalne s stripi v Sloveniji, Strip.art.nice Buch v Ljubljani. Majhen prostor v ljubljanskem trgovskem centru Murgle, ponekod do stropa založen z zgodbami v sliki, je postalo tudi vsakotedensko zbirališče ljubiteljev stripov.
Miki Muster: klasik slovenskega stripa
Slike z oblački so se pojavile ob koncu 19. stoletja, na Slovenskem pa nekaj deset let kasneje. Prvo slovensko stripovsko revijo Zvitorepčeve prigode je v šestdesetih letih ilustriral Miki Muster. Takrat so se rodili lisjak Zvitorepec, volk Lakotnik in želvak Trdonja ter postali najbolj brani in prodajani stripovski junaki pri nas. Vzljubili so jih otroci, pa tudi njihovi starši. »Še vedno v povprečju vsak dan prodam vsaj eno njegovo knjigo,« pove Buh.
Kako je sploh nastal? Pri tedniku Slovenskega poročevalca so hoteli objaviti Disneyjev strip, vendar v uredništvo ni pravočasno prispel. Mustru so zato naročili, naj nariše podobnega, živalski strip z domačimi junaki. »Bil je ob pravem času na pravem mestu. Njegove zgodbe stojijo, risbe so vrhunske. Tako nadarjeni ljudje se rodijo le enkrat na več deset let.«
Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik. Risba: Miki Muster
Alan Ford: logika slovenskih politikov
Alan Ford je kultni stripovski junak družbene satire, priljubljen tudi v nekdanji Jugoslaviji. Izvorno italijanska kriminalka obravnava teme, kot so rasizem, korupcija, revščina in želja po dobičku. »Kritika ameriške družbe nam je bila pisana na kožo. Živeli smo ga in ga še vedno živimo. Kradi revnim, dajaj bogatim pa je očitno ostala logika tudi današnjih slovenskih politikov,« pripomni sogovornik.
Italijanski stripi so v večini sicer namenjeni osnovnošolskim otrokom. Izjemno priljubljenost med evropskimi državami stripi še vedno dosegajo v Franciji in Belgiji. »Presenetilo bi vas, kolikšen del francoskih knjigarn je namenjen stripom. Tam jih vsak dan izide približno dvajset v knjižni obliki. To pomeni, da je njihova tedenska produkcija stripov krepko večja, kot je v Slovenija letna,« pravi Buh.
Naslovnica prve epizode Alana Forda v slovenščini. Foto: Magnus in Bunker
Superjunaki: pretiravanje čez
»Kot za vse stvari, ki se jih lotijo v ZDA, je tudi za njihove stripe značilno pretiravanje. Vidno je v vsebini in sliki. Njihovi junaki so mišičasti in visoki, ženske so prsate,« opisuje značilnosti ameriških stripov, ki jih med drugim poznamo tudi pod imeni filmskih uspešnic, kot so Batman, Spiderman in Superman.
Manga: japonske velike oči
Na dojemanje stripov vplivata tudi delovni čas in način vožnje v službo. »Na Japonskem ljudje veliko časa preživijo na vlakih, kar pomeni, da imajo med vožnjo prosti čas, ki ga morajo nekako zapolniti. Med seboj se skoraj ne pogovarjajo, ampak berejo.« Gre za stripe, poznane kot manga, ki izhajajo v številnih nadaljevanjih in so med Japonci najbolj prodajani tiskani medij. Rišejo jih brez ozadja, značilno je tudi poudarjanje ženskih velikih oči.
Lačni stripa
Aleksander Buh je svoj prvi strip dobil od mame pri petih letih, nato jih je sam začel kupovati v kioskih. Zaradi vojne v nekdanji Jugoslaviji se je potem to spremenilo: »Stripa ni bilo vsaj osem let, zelo počasi pa so nato v majhnih količinah odprli tržišče brez zakupa avtorskih pravic. Bili smo lačni stripa.«
Pravi, da so stripi danes še vedno priljubljeni pri otrocih do dvanajstega leta starosti. »Požirajo jih, nato pa kot bralci izginejo.« Stripov v slovenskem jeziku je po njegovem za mladostnike premalo. »V kioskih stripov, razen Miki Miške, in zadnje čase stripov Založbe Alica, ne najdemo, knjižnice pa so slabo založene. Vendar če stripov ne spoznamo kot otroci, kasneje žanra ne bomo razumeli. Bralce bo motilo, ker bodo morali biti pozorni hkrati na sliko in tekst.« Branje takšnih zaporedij sličic v zgodnjem obdobju je tudi spodbuda za bodoče bralce drugih zvrsti. Vendar otrok ne smemo podcenjevati. »Slaba slikanica in strip sta žalitev za bralce. Zelo pomembna je zgodba, če pa k njej dodamo še dobro sliko, imamo zmagovalca,« pravi Buh.
Strip je škodljiv
V prejšnjih letih je sicer veljalo, da zgodbe v sliki berejo manj izobraženi ljudje. »Za lenuhe in polpismene,« doda sogovornik, vendar pravi, da zgodbe v sliki pridobivajo na vrednosti in ugledu. Zaradi njegove široke uporabe se tudi ne boji, da bi strip izginil. Uporabljajo ga kot učni pripomoček in − morda presenetljivo tudi v industriji. »S sliko lažje in hitreje razložiš zapletene stvari.«
Eden najbolj prepoznavnih slovenskih striparjev pri nas je Tomaž Lavrič, znan tudi kot avtor karikatur Diareja, ki jih ustvarja za Mladino. Med drugim v Bosanskih basnih opisuje vojno v Bosni in dokazuje, da so stripi velikokrat tudi družbenokritični in ostri. Aleksander Buh risanje stripov sicer opisuje kot težaško delo. »Ne poznam nikogar, ki bi delal samo osem ur. Vendar ni problem dobiti delo, če si dober.«
Preberite tudi: Strip ... tudi z manj besedami se veliko pove
