Tiskane izdaje
Na letošnjem Beneškem bienalu nas bo predstavljala Nika Autor, ki se je drži sloves angažirane umetnice. Vendar sama odklanja obe trditvi, gre za skupinski projekt, etiketa angažiranega umetnika pa je danes prav tako preveč pavšalna in enoznačna.
V Arzenalu se bo Slovenija predstavila z videom in knjigo, v ospredju pa bodo teme sreče, srečelova, potovanja, vlakov in tudi takšnega in drugačnega migrantstva. Kot rečeno, pa gre za kolektivni projekt, kjer se vloge prepletajo, kustosinja Andreja Hribernik, sicer direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti (KGLU) iz Slovenj Gradca, denimo brez pomišljanja v roke vzame kamero.
Na pogovor ste prišli iz protestnega shoda proti novemu zakonu o tujcih, kar pomeni, da se za razliko od nekaterih drugih avtorjev angažirate tudi pri povsem konkretnih družbenih vprašanjih?
Autor: To je odločitev vsakega posameznika. O družbenih vprašanjih razmišljam in nanje reagiram. Umetnost razumem kot tisto kategorijo družbe, ki združuje dejavnike družbenega in ne ostaja brezbrižna do socialnega in političnega konteksta, v katerem obstaja. Nasprotno, ta je njen osnovni generator. Razumem jo v širšem kontekstu znotraj različnih družbenih oblik delovanja.
Pri angažirani umetnosti je ena najpogostejših kritik, da je forma povsem podrejena vsebini, skratka da je primaren cilj, sredstva pa so manj relevantna?
Hribernik: Tukaj bi navedla misel Chantal Mouffe, da je vsako umetniško delo politično, tudi tisto, ki je povsem vpeto v sistem in z njim tudi na določen način kolaborira. To, da se forma podreja vsebini, pa mislim, da je nasploh že vseskozi prisotno v umetnosti in to ne samo v angažirani umetnosti. Menim, da sodobna umetnost operira z drugimi kategorijami kot recimo moderna umetnost in zato se tudi estetske vrednote znotraj tega na novo formulirajo.
Autor: Ne razmišljam o tovrstnih kritikah, ki so bile res dolgo prisotne, sedaj so že nekoliko potihnile. Enostavno ne pristajam na tezo, da mora imeti umetnost jasno razpoznaven cilj sprememb družbenih realnosti, če tega ne dosega na empirično preverljiv način, pa je sama sebi namen. To bi pomenilo, da se lahko povsem izoliraš, ker realno tako in tako ni mogoče ničesar spremeniti.
Kar se tiče ideje in kritike dihotimije forme in vsebine, ima ta dolgo tradicijo, ki se mi ne zdi toliko vznemirljiva. Nasprotno, filmi, ki jih razumem kot ene najbolj angažiranih v današnjem času – Sylvain George, Travis Wilkerson, Jurij Meden, Jasna Krajinovič, Mareike Bernien... –, v metodi montaže nedvomno ustvarjajo najbolj pronicljive, subtilne, dragocene in vznemirljive oblike form.
Druga zamera je ta, da pri umetniški intervenciji določen družbeni problem zapade estetizaciji in je s tem nevtraliziran?
Hribernik: Po mojem je učinek ravno nasproten. Umetnost je tista, ki spregovori o stvareh, ki so v širši javnosti in v množičnih medijih spregledane, zamolčane ali ne dovolj izpostavljene, v tem vidim njeno osrednjo moč in nadvse dragoceno vlogo. Šele z njo namreč prebijemo ozke meje medijskega diskurza in najdemo zapostavljene skrite točke, umetnik s svojim delom ne pade v past estetizacije, temveč naredi nevidne stvari vidne.
Autor: Zame je umetnost polje eksperimenta, raziskovanja, odkrivanja, drznosti in nujnosti. Ne vem, zakaj ne bi bilo to povsem dovolj, že tako in tako je danes vse izrazito ciljno in pragmatično usmerjeno.
Vendar je tudi umetniški sistem s svojimi ljudmi, institucijami in kulturnimi politikami mreža, ki subverzivno kritičnost podpira, ker je bolj ali manj nenevarna oziroma pogosto kar povsem benigna?
Autor: Znana je teza, da institucija posrka svojo lastno kritiko in jo s tem asimilira. To se res tudi dogaja in je del realnosti, vendar obstajajo tudi druge dimenzije. Sporno se mi zdi prepričanje, da umetnost s političnimi, socialnimi ali nasploh družbenimi razsežnostmi lahko svojo funkcijo izpolnjuje le takrat, če je potisnjena na rob in izven sistema. In obratno, da postane umetniško delo, predstavljeno v etablirani galeriji, muzeju, kinodvorani nenevarno, benigno, ujeto .... V bistvu me takšne razprave o umetnosti dolgočasijo.
Hribernik: Lahko se strinjam, da prihaja do inkorporacije angažirane umetnosti v umetniški sistem, vendar umetnost ni neodvisna od politike in kapitala in tudi nikoli ni bila. Pomembno pa je danes v tem sistemu govoriti in izpostavljati javne institucije, med katere spada večina muzejev in galerij v Sloveniji. Morda ima kdo vtis, da je njihov učinek benigen in da so to le objekti spomina, vendar ni tako, to so vitalni družbeni agensi, ki nam odpirajo nove in drugačne poglede.
Zadnji Beneški bienale je bil v skladu z danes prevladujočo atmosfero apokaliptičnosti in katastrofičnosti, tokratna kuratorica Christine Macel pa napoveduje povsem drugačno usmeritev, ki jo lahko strnemo v njen slogan: Recimo da umetnosti, recimo da življenju. Konec desperatne črnogledosti, nov vitalizem?
Hribernik: Na Beneškem bienalu se premišljeno in strateško odločajo za kuratorje, imajo zelo jasno politiko, kaj želijo. Letos je koncept diametralno nasproten tistemu iz leta 2015, čez dve leti bo verjetno spet drugačen, res pa bienale postavlja nek trend. Sicer pa bo naš projekt zelo pozitiven, torej povsem skladen z zastavljenimi smernicami.
Autor: Macelova postavlja vlogo umetnika in njegove metode ustvarjanja ponovno v središče pozornosti, do te ideje pa sem zadržana. Okwui Enwezor, kurator prejsnjega bienala, razstave razume kot stičišča umetnosti, zgodovine, spomina in družbenosti/političnosti. V svojih razstavah raziskuje tudi anti-kolonialne in politične imperative prezrtih, nevidnih in utišanih skupin sodobne družbe. In to je res precej drugačen koncept in usmeritev od ideje Christine Macel.
Je vaš projekt že v zaključni fazi?
Autor: Sestavljen bo iz dveh osrednjih segmentov in sicer novega obzornika ter knjige. V polju angažirane kinematografije smo v zadnjih letih priča intenzivni revitalizaciji filmskega (proti)obzornika kot tiste oblike radikalnega gverilskega nefikcijskega filma, ki je izviral iz osrčja razrednega boja in si prizadeval dodati svoj delež v procesu družbenih sprememb.
Intervencija na razstavi bo tematsko osredotočena na fenomen »srečelova« v SFRJ kot specifične oblike možnosti sofinanciranja izgradnje določenih elementov infrastrukture v povezavi z dejanskostjo »lova na srečo« v trenutni družbeni konstelaciji, kjer je hrepenenje po sreči vse prepogosto povezano s potjo drugam ali celo z nujnostjo iskanja možnosti golega preživetja.
Rada bi poudarila, da gre za sodelovanje več avtorjev. Poleg mene in Andreje pri projektu tesno sodeluje še Ciril Oberstar, ki sourednikuje knjigo in pomaga pri scenariju, Andrej Šprah, ki sourednikuje knjigo in pripravlja sijajno analizo aktualnosti filmskega obzornika, Jurij Meden ki pripravlja intervencijo za zbornik, najbrž pa ga bom ponovno pocukala za rokav za pomoč v montaži. Tako da mi ni všeč, če se izpostavlja zgolj mene, kako tesno sodelujemo, priča že to, da se z Andrejo odpravljava snemat v Srbijo in tudi ona bo uporabljala kamero.
Vas torej mika prestopiti mejo med kuratorjem in umetnikom?
Hribernik: Nikakor ne, nisem umetnica, znam pa uporabljati kamero. Sicer pa se sploh ne sprašujem o tovrstnih mejah, še posebej pomemben pa se mi zdi dialog z vsemi vpletenimi. Imamo tudi razdeljene naloge, cilj pa je seveda narediti dober projekt, ne da bi koga posebej izpostavljali.
Video je lahko na velikih manifestacijah, kot je Beneški bienale, pogosto spregledan, podobno velja za knjigo?
Hribernik: Na bienalu je zelo specifična situacija, tudi sama kot obiskovalka včasih v celoti pogledam kakšno delo, instalacijo, video projekcijo. To pravzaprav velja za vse eksponate, ta časovna ekonomija pogleda je na teh velikih razstavah zelo specifična in dejansko ni pravil, kaj je lahko spregledano in kaj videno.
Autor: Zame kot gledalca so tako velike razstave zelo stresne, pogosto jih kar na hitro obhodim. Vendar konec koncev ne ponujamo produkta v veleblagovnici, tisti, ki jih stvar zanima, si jo bodo tudi ogledali.
Ko ste že omenili omenili veleblagovnico – galerija A+A je bila precej zakotna trgovinica, ki jo je le malokdo sploh našel, sedaj je potrebno opozoriti nase v gigantskem umetniškem supermarketu Arzenala?
Hribernik: Frekvenca obiskovalcev v Arzenalu je zelo velika, dinamika predstavitve je tako drugačna. V galeriji A+A je bilo možno zasnovati bolj avtonomno razstavo, tukaj pa se seveda vse prepleta, tako zvok, svetloba ... Letos sicer ne bomo imeli enakih prostorov kot pred dvema letoma, gre za okoli sto kvadratnih metrov površin, ki so glede na ozko in dolgo zasnovo idealni za video projekcijo.
Autor: Pri postavitvi ne bomo postavljali nobenih zank, da bi ulovili kakšnega dodatnega obiskovalca. Video je tukaj, da se projecira, knjiga zato, da se bere.
Obe sta doktorirali, kar se nekako sklada s scientifikacijo umetnosti, tudi besednjak je danes pogosto zelo tehnicističen?
Hribernik: To je zgolj srečno naključje. Ni nujno, da je tekst zelo učeno napisan, se pa jezik razvija in dopolnjuje. Včasih je težko najti primeren izraz, odtod tudi pogosta uporaba tujk, nekateri naši pisci celo publicirajo predvsem v angleščini, ker se v slovenščini ne morejo izraziti tako, kot bi si želeli.
Autor: Vsebino projekta smo zastavili kot sintezo podobe, jezika, kuratorstva, pedagogike... oziroma stičnih točk, na katerih smo se srečali. In teh je bilo zelo veliko.
