Slovo umetnice »deviških« grafik

V 92. letu starosti je v ponedeljek umrla slikarka in grafičarka Tinca Stegovec.

Objavljeno
17. januar 2019 15.20
Posodobljeno
17. januar 2019 15.35
Tinca Stegovec FOTO: Peter Rak/Delo
Pokojna avtorica sodi med najpomembnejše slovenske grafičarke in hkrati kot nekonformistična umetnica tudi med najbolj zapostavljene med spremljevalci ljubljanske grafične šole.
 
Rodila se je leta 1927 na Planini pri Črnomlju. Slikarstvo je študirala na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je končala tudi specialko za grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu.

image
Tinca Stegovec: Klic, 1978, barvna jedkanica in akvatinta FOTO: MGLC
V grafiki se je študijsko izpopolnjevala v Parizu in Italiji, pozneje je študijsko prepotovala velik del sveta. V Parizu se je sicer z zanimanjem udeleževala večerov v Café du Dôme na Montparnassu, kjer je svoje omizje imel Veno Pilon, vendar je kavarniško in boemsko življenje ni privlačilo, veliko bolj prijetno se je počutila v ateljeju, kjer je pariško obdobje izkoristila predvsem za izpopolnitev različnih grafičnih tehnik.

Poučevala je na raznih šolah, ob izjemno napornem pedagoškem delu, ko je morala tudi po deset ur na dan mladino poučevati grafične tehnike, je kljub vsemu ustvarila obsežno grafično zapuščino.
 
Sodelovala je na umetniških kolonijah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela več nagrad, nazadnje leta 2016 nagrado Riharda Jakopiča za življenjski opus. Žirija je takrat omenila njene formalno izčiščene, »deviške« grafike.
 
Kot je pisalo v utemeljitvi nagrade, je Tinca Stegovec ena redkih predstavnic ljubljanske grafične šole, vendar se od njenih splošnih značilnosti razlikuje po barvi v grafiki. Njene barve niso temno zamolkle, rjave ali patinaste, pač pa sijoče in jasne z obilico modrih, rumenih in rdečih tonov.
 
Ukvarjala se je tudi s slikarstvom, ki ga je enako kot grafiko utemeljevala z natančno risbo in čistimi barvami v svetlih tonih. V njenem slikarstvu prevladujeta pokrajina in portret.
 
Umetnica je bila ves čas samohodka v več pogledih. In tudi, kot je sama večkrat povedala, nikoli ni spadala v noben klan. Na ljubljanski grafični bianale je niso povabili – v pogovoru za Delo ob retrospektivi je povedala: »Veste, saj sem si želela sodelovati, vendar me niso povabili, potem sem pač odnehala. Mnogi so se jezili na Zorana Kržišnika, ki je ustvaril svoj zaprti krog avtorjev, sama pa sem si mislila, se bom pa umaknila v atelje in delala ter se poskušala uveljaviti drugod, tudi v tujini.«
 
»Vsi so upodabljali srečne ljudi, ki gradijo ceste in proge, jaz pa sem vsak dan videla revščino, še dolgo po vojni smo imeli živilske karte, mnogi so živeli v barakah, naša petčlanska družina se je preživljala zgolj s skromno očetovo učiteljsko plačo.«
 
image
Tinca Stegovec: Turisti, 1976, jedkanica in akvatinta FOTO: MGLC
Kot je ob prejemu Jakopičeve nagrade povedala v pogovoru za STA, je sama menila, da je umetniško ustvarjanje poklic, ki potrebuje svobodo in tudi dovolj samote. »Slednjo sem kar pogrešala. Bila mi je dragocena, ker sem bila veliko med ljudmi; že kot prosvetna delavka – tu so bili učenci in kolegi raznih strok, pa tudi doma nas je bilo pet članov v družini,« je povedala.

Ko se je odločala za študij slikarstva, je verjela, da je umetnost najvišji produkt človeškega duha. »To je bilo sicer romantično gledanje, se je pa z njim na akademiji zelo strinjal Božidar Jakac, ki je vse življenje tako gledal na umetnost,« je povedala.
 
O grafiki je dodala: »Za grafiko mora biti človek tenkočuten, natančen in zelo potrpežljiv in ni naključje, da v svetovni zgodovini umetnosti veljajo za najboljše grafike Japonci in Kitajci.«
 
»V njenih podobah vselej znova uzremo izkristalizirano slikarkino lastno duhovno podobo, v kateri kot v prometnem zrcalu na križpotju odseva življenje, ki jo obkroža«, je ob njenih delih zapisal Milček Komelj.
 
Najobsežnejšo zbirko njenih grafik hrani Mednarodni grafični likovni center: avtorica je leta 2010 MGLC podarila celotni grafični opus z matricami in štirimi risbami ter velik del svoje strokovne knjižnice. Razstava leta 2011 v MGLC je bila prva celovita predstavitev grafičnega opusa Tince Stegovec in je preverjala njen položaj v zgodovini moderne slovenske grafike, v kateri odličnost njenih barvnih akvatint v preteklosti ni dobila polne veljave.
 
Poleg akvatint so bili na ogled tudi lesorezi, litografije, jedkanice, vernis-mouji, matrice in risbe. Irene Mislej, Breda Škrjanec, Karla Železnik in Tinca Stegovec so leta 2011 uredile katalog retrospektivne razstave avtoričinih grafik Grafike in risbe iz zbirke Mednarodnega grafičnega likovnega centra, katalog in razstava sta bila pripravljena v sodelovanju s Pilonovo galerijo v Ajdovščini. Kustosinja razstave je bila Breda Škrjanec. Katalog je prejel nagrado za najlepše oblikovano knjigo leta 2012.