Opusi umetnikov in zgodovine zgradb so velikokrat prizorišča preobratov. Liričen, v lastno intimo zazrt predvojni slikarski svet se lahko v razmaku le nekaj let umakne javnim podobam sveta iz opek, grbov in propagandnih simbolov socialistične izgradnje, nekdanja intima katoliške molilnice z oltarjem pa kinodvorani s projekcijami preverjeno vzgojnih filmov.

Prizorišče takšnega preobrata je bila v letih nacionalizacije po drugi svetovni vojni nekdanja stavba Narodne milice na Kotnikovi ulici 8 v Ljubljani, znana tudi kot Dom Maksa Perca, v kateri je umetnostni zgodovinar Gregor Dražil iz ljubljanskega Mednarodnega grafičnega likovnega centra odkril dolga desetletja pozabljeno monumentalno fresko slikarja Maksima Sedeja st. (1909–1974).



S tem odkritjem se je slikarski opus soustanovitelja predvojnega likovnega kluba Neodvisnih in enega osrednjih mojstrov meščanskega realizma, intimističnih upodobitev družin, žanra, cirkuških prizorov, upodobitev kopalk in družbenoangažiranih tem, razširil z monumentalno fresko iz leta 1948. Z veliko socrealistično »alegorijo delavstva« iz leta informbiroja.


 

Zakritje freske in pozaba

Fresko, za katero so na Kotnikovi nekoč po njenem nastanku presodili, da jo je ustrezneje prekriti z znižanjem stropa, nakar je zašla dolžni pozabi, je Dražil odkril lani. Njen obstoj je bil znan iz navedb, kot nam je povedal, pa je bil osrednji vzvod za raziskavo Sedejev osnutek za fresko, ki se je ohranil v zbirkah tivolskega soseda MGLC, Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Pri odkritju je pomagal tudi dolgoletni vzdrževalec v objektu, uslužbenec z dovoljšnjo kilometrino, da mu je spomin segel v oddaljene čase, velika freska pa se je naposled pokazala v majhnem prostoru, enemu prostorskih segmentov nekoč večje dvorane, ki jo je adaptacija razdelila na manjše. Kdaj, je težko reči, pove Dražil. Morda v 60. ali 70. letih minulega stoletja. Pred osamosvojitvijo Slovenije in tranzicijo.

Tedaj so fresko zakrili z znižanjem stropa. Uporabniki so poslej zrli v standarden pisarniški znižan strop, na srečo freske v takšen strop, da so med njegovo postavitvijo poškodovali le skrajno spodnji del poslikave. Majhno sobo, ki so jo pridobili s prezidavo, so sicer namenili tehničnemu pouku miličnikov, izobraževanju na področju snemalnih naprav. Nemara tudi učenju snemanja telefonskih pogovorov.



Vsebina freske je, kot je razbral Dražil, tesno povezana z realnostjo ogromnega objekta na Taboru v povojnih letih, iz katerega so po drugi svetovni vojni z nacionalizacijo izselili sestre usmiljenke, po njej pa je postal večnamenski objekt za miličnike ali šolajoče se može v modrem z dvoranami, jedilnico, knjižnico, sejnimi sobami, klubom, kasneje tudi s samskimi sobami za policiste. Nekdanja velika dvorana z oltarjem je, denimo, med kovanjem boljše prihodnosti postala kinodvorana s projekcijami filmov.
 

Izničiti prejšnjo simboliko objekta nun

Sedeja so za izdelavo freske angažirali kmalu po nacionalizaciji, rezultat zgovorno odraža ključno nalogo celotne likovne dekoracije novega Doma: izničiti prejšnjo simboliko objekta nun in karitativno-cerkvene funkcije.

Kaj je bilo primerno za steno, na kateri so se zaustavljali pogledi miličnikov? Nekdanje Sedejeve lirične upodobitve družinskih članov, cirkuških artistov ali golih kopalk iz predvojnih let ne; v ospredju kompozicije je osrednja skupina z mestnim delavcem, kmetom in šolarjem, za ženski lik, ki je najbolj izpostavljen, pa je mogoče sklepati, da predstavlja personifikacijo dela.

Tema velike freske se, skratka, ne osredotoča zgolj na varnostno, policijsko ikonografijo, ampak je miličnik, ki mu je freska primarno namenjena, samo delček velike zgodbe, meni Dražil. Njena naloga je bila vzpostaviti obraz javnega organa v socialističnem sistemu, ki naj bi bil simbol reda in varnosti, pomena vzgoje in podobno, kot propagandna slika pa je polna atributov tipa srp, kladivo ali zastava. Kot temelj enotnosti naroda pod zavetjem jugoslovanske zastave izpostavlja delo.



Sedej je za jedilnico istega objekta naslikal še drugo fresko, ki je danes slabše ohranjena, morda je ustvaril tudi tretjo, ki ostaja neznana, leto po novoodkriti freski pa je ustvaril tudi svojo najbolj znano socrealistično fresko, tisto v tovarni Litostroj, ki je do danes prav tako izgubila izvirni kontekst.

Freska Mladina se vključuje v proizvodnjo, ki jo je leta 1949 v sodelovanju s kiparko in oblikovalko Dano Pajnič ustvaril v jedilnici Industrijsko-kovinarske srednje šole Litostroj, se danes nahaja v Srednji frizerski šoli. Nedavno so jo restavrirali, mladina na njej pa v prihodnost vstopa s srpom, kladivom, zastavo, zvitkom papirja kot simbolom znanja, kopicami sena in še marsičem.

Naslednja leta so v slovenski umetnosti hitro prinesla odjugo, socrealističnih fresk se ni ohranilo prav veliko. V 50. letih je umetnost znova našla stik z mednarodnim modernizmom, z njim se je z značilno stilizacijo figuralnih prizorov in barvnimi ploskvami znova zbližal tudi Sedej.