Soška fronta še zmeraj neusahljiv vir zanimivih zgodb

Revija Na fronti strokovni in laični javnosti ponuja svež vpogled v čas soške fronte oziroma prve svetovne vojne. Pot miru se širi tudi v zaledje soške fronte.

Objavljeno
04. julij 2020 09.00
Posodobljeno
04. julij 2020 09.00
Dopisnica s skupino vojakov v Gleisdorfu pri Gradcu, ki jo je Lovro Kuhar poslal staršem 23. avgusta 1915. Lovro Kuhar stoji točno na sredini, tik nad sedečim stotnikom (verjetno Leo Dettela). Vir: Musilov inštitut v Celovcu
Območje ob reki Soči je bilo med letoma 1915 in 1917 del soške fronte. Iz tega obdobja so ohranjene številne ostaline, ki danes predstavljajo pomembno kulturno in zgodovinsko dediščino ­nacionalnega ter mednarodnega pomena.

Pri njenem ohranjanju in predstavljanju igrajo pomembno vlogo številne institucije, med njimi je Društvo soška fronta 1915–1917, ki od leta 1993 povezuje zbiralce, poznavalce, raziskovalce prve svetovne vojne ter v sodelovanju s pristojnimi ustanovami deluje na področju ohranjanja in varovanja kulturne dediščine. Z revijo Na fronti, edino revijo na Slovenskem, specializirano za zgodovino prve svetovne vojne, strokovni in laični javnosti ponujajo svež vpogled v ta čas.

V društvu so pred kratkim izdali 14. številko publikacije, s katero si, kot je dejal eden od urednikov Vinko Avsenak, »prizadevajo obujati spomin na to posebno poglavje slovenskega naroda in razjasniti takratno dogajanje, vse predolgo pogreznjeno v temo in pozabo«. Revija, ki izhaja enkrat na leto, tokrat prinaša 130 strani strokovnih člankov, dnevniških zapisov, spominov vojakov in beguncev, krajše zgodbe, celo poezijo, pomemben je tudi velik delež strokovnega gradiva iz časov soške fronte, kar ji daje širino.

»Gradivo za članke izhaja iz najrazličnejših virov, a pomembni so seveda tudi arhivski, domači in tuji. Predvsem so nam v neprecenljivo pomoč dokumenti, pridobljeni iz dunajskega Vojnega arhiva. Za revijo pišejo ugledni domači in tuji pisci iz tako rekoč vseh držav udeleženk prve svetovne vojne. Lani smo se dogovorili z ugledno italijansko revijo Aquile in Guerra za medsebojno izmenjavo po enega članka na leto. V letošnji številki prvič objavljamo članek poljskega in hrvaškega pisca. Veseli nas spoznanje, da je revija vse bolj prepoznavna in ima vse več stalnih, uglednih piscev,« je pojasnil Avsenak.

image
Revija Na Fronti izhaja enkrat na leto. FOTO: Vinko Avsenak
V uredništvu odstirajo predvsem splošni javnosti manj znane zgodbe, kot je recimo medvojna pot pisatelja Prežihovega Voranca. V aktualni številki sta zanimiva tudi zapisa o gradnji džamije v Logu pod Mangartom in duhovni oskrbi judovskih vojakov na soški fronti. Takšne zgodbe bi, se je strinja tudi Avsenak, morale biti del splošne razgledanosti, kajti le tako so lahko postavljene v pravi kontekst aktualne družbene spremembe.

»Pred nekaj leti sem spoznal, da se stroka, zgodovinska in književna, v vseh teh desetletjih ni zadovoljivo poglobila v Prežihovo vojno pot oziroma ga je uvrščala v napačen prostor in enote, v katerih naj bi se boril. Ker je tovrstno poznavanje zelo pomembno za razumevanje osrednjega slovenskega vojnega romana Doberdob, sem se vneto lotil raziskav in skušal iti po pisateljevih vojnih stopinjah. Več mesecev sem se družil s Prežihom ter se zbližal z njim, prav prevzel me je. Naposled sem ugotovil, da znameniti slovenski pisatelj sploh ni bil na Doberdobu, da se je boril v povsem nemškem polku in da je na soški fronti prebil malo časa. Nasprotno pa je pravi pekel in vojne strahote doživel v sedemmesečnem bojevanju na Južnem Tirolskem, a se tega doslej ni lotila nobena študija. Prav zato je bil moj izziv toliko večji. O prvi džamiji na slovenskem ozemlju, zgrajeni za potrebe bosanskih vojakov muslimanske veroizpovedi, sem pisal v naši reviji že leta 2006, toda ker smo v okviru raziskav o njej z leti dobili več podatkov in so prišla na dan nova odkritja, tudi fotografije, sem čutil potrebo, da to vsebino dopolnim.«

image
»Za revijo pišejo ugledni domači in tuji pisci iz tako rekoč vseh držav udeleženk prve svetovne vojne,« je povedal Vinko Avsenak. FOTO: Osebni arhiv


Še veliko neodkritih vsebin


Četudi je prva svetovna vojna oddaljena več kot sto let, je neodkritih vsebin še veliko. »Po številnih arhivih je še dosti dokumentov, ki ždijo po kleteh in čakajo na odkritelje. Z zaprašenih polic in podstrešij še vedno vznikajo dnevniški zapisi in vojni spomini, ki so tam predolgo ležali pozabljeni in izgubljeni,« je dejal Avsenak in dodal, da revija Na fronti »odstira od nekdaj zamegljene poglede na dogajanje prve svetovne vojne, bralcu predstavlja dogodke, ki so usodno zaznamovali naš narod. Verjamem, da se lahko bralci iz njih tudi kaj naučijo in da ti primerno vplivajo na ­oblikovanje njihovega ­svetovnega nazora.«

V zadnjih desetletjih se je odnos naše družbe do ­zgodovine prve ­svetovne vojne bistveno spremenil, je bil jasen sogovornik. »Seveda na bolje. To je bilo še najbolj opazno ob stoletnicah začetka in konca vojne ter nekaterih pomembnejših bitk, ki smo se jih spomnili s primernimi svečanostmi in prireditvami.«

image
Razstava Na obrobju pekla je bila leta 2018 na ogled v idrijskem in cerkljanskem muzeju. FOTO: Bojan Tavčar

Pot miru se širi tudi v zaledje soške fronte


V Cerknem je bil v okviru projekta sodelovanja med lokalnimi akcijskimi skupinami včeraj sklop predavanj o dediščini prve svetovne vojne od Posočja, Cerkljanskega, Idrijskega do Logaškega, sofinanciran iz državnih sredstev in evropskega sklada za regionalni razvoj. Strokovna sodelavka Idrijsko-cerkljanske razvojne agencije Polona Kavčič je povedala, da je njihov cilj Pot miru od Alp do Jadrana razširiti v zaledje soške fronte. »Pot miru zdaj temelji na promociji in interpretaciji dediščine soške fronte v Posočju, naš namen pa je, da tudi v frontnem zaledju definiramo nekaj točk, ki bodo del skupnega zemljevida Poti miru. To je odlična turistična dopolnitev, hkrati pa dobrodošlo povezovanje s sosednjim Posočjem.«

Zgodovinar Tadej Koren iz ustanove Fundacija Poti miru v Posočju, kjer letos zaznamujejo dvajsetletnico delovanja, je dodal: »V Zgornjem Posočju je sto kilometrov urejenih poti razdeljenih na pet odsekov, vsakega je mogoče prehoditi v enem dnevu. Tako smo vzpostavili 'osnovno hrbtenico', ki poteka ob nekdanji fronti ob Soči. A vojska je takrat seveda potrebovala tudi oskrbovanje, ki je prihajalo iz zahoda in vzhoda. Projekt, ki smo ga predstavili danes v Cerknem, je namenjen ovrednotenju te dediščine.«

Leta 2018 so v Mestnem muzeju Idrija pripravili izjemno razstavo Na obrobju pekla o prvi svetovni vojni na Idrijsko-Cerkljanskem, kar je bil pravzaprav odličen vstop v projekt, Slovensko muzejsko društvo je avtorjem razstave podelilo Valvasorjevo odličje za leto 2019. Tadej Koren je širino zastavljenega projekta in pomen medsebojnega povezovanja ponazoril s tem, da so pristopili k pobudi tudi na bohinjski strani, od koder je med vojno na Krnskem pogorju prav tako potekala oskrba vojakov.

Sama Pot miru je zgodovinsko-turistični produkt, ki spodbuja vrednoto miru, a si v fundaciji želijo vse skupaj razširiti na področje pohodništva, vključiti etnologijo in gastronomijo. »Soška fronta je rdeča nit, na katero moramo 'obesiti' druge dejavnosti ter ponuditi obiskovalcu celoten paket.«