Srbski modernizem 1880–1950: Od Pariza do vojvodinske Fruške gore

Razstava ponuja redko možnost srečanja z vodilnimi srbskimi mojstri preobratov k umetnosti zgodnjega modernizma.

Objavljeno
31. januar 2020 06.00
Posodobljeno
31. januar 2020 19.18
Obiskovalca ob vstopu na razstavo nagovori idealizirana upodobitev Srbske matice kiparja Vojislava Šikoparije Ratimirovića iz let 1934–1935. Galerijo Srbske matice so odprli za javnost malo pred tem. FOTO: Blaž Samec/Delo
Novo krilo Narodne galerije zaseda razkošen začasni uvoz 86 slik in kipov 38 protagonistov zgod­njega likovnega modernizma v Srbiji iz Galerije Srbske matice v Novem Sadu. Priložnost je redka.

Od zadnje reprezentančne razstave srbske umetnosti v programu galerije je minilo več kot pol stoletja, velik delež izbora tokrat­ne izhaja neposredno iz stalne postavitve muzeja, ki v Srbiji velja za enega od muzejev z najbogatejšim fondom.



»Izbrali smo najboljše, najreprezentativnejše, najrazkošnejše avtorje iz svoje zbirke, ob teh tudi tiste, ki morda niso najbolje znani niti srbski niti slovenski javnosti, a menimo, da so zelo pomembni,­ ker celostno ilustrirajo srbsko umetnost tistega časa,« je ob odprtju povedala Tijana Palkovljević Bugarski, vodja Galerije Srbske matice in kustosinja izbora.

Ob njej sta razstavo Srbski modernizem 1880–1950, ki odmeva tudi v srbskem tisku, pripravila strokovna sodelavka Jelena Ognjanović in koordinator iz Narodne galerije Andrej Smrekar.

image
Najbolj izpostavljeno mesto na razstavi je pripadlo Savi Šumanoviću. V Parizu ga je navdušil zmerni kubizem. FOTO: Blaž Samec/Delo


Ob reprezentančnem začasnem uvozu umetnin iz Srbije se postav­lja vprašanje, koliko časa je minilo od zadnjega tovrstnega, monografskega. Veliko. V programu Narodne galerije so bile leta 1960 na ogled kopije srbskih srednjeveških fresk, tri leta zatem srbske ikone, razstavo srbskega slikarstva 19. stoletja pa so gostili leta 1965.

Strokovnjaki med seboj seveda sodelujejo, a so v Narodni galeriji v gradivu za sedmo silo zapisali, da se zdi nekdaj skupni prostor danes bolj razmejen in oddaljen kot ­kadarkoli.

V ospredju so seveda umetniki iz obdobja, v katerem so meje prav tako padale, nastajale pa nove. Živ­ljenje prenekaterih med njimi sta tragično prekinili obe svetovni vojni. Tako kot osrednji slovenski umetniki so se sicer tudi njihovi srbski kolegi pri težaškem vzpostavljanju moderne umetnosti v lastnem okolju zazirali v srednjeevropska umetnostna središča, Dunaj, München, Zagreb ali Prago, kmalu tudi v Pariz. Nekateri iz Srbije so krenili v Budimpešto ali precej severneje, v Krakov in Sankt Peterburg.

image
Milenko Šerban, Pomlad na Fruški gori, 1933. FOTO: Galerija Srbske Matice


Iz teh središč so v srbsko vizualno umetnost vnašali impulze, ki si v časovnem loku, ki mu sledi razstava, sledijo od realizma 19. stoletja, prek idej simbolizma in impresionizma, do različnih vidikov gestualno ali barvno zaznamovanega ekspresio­nizma, kubizma, intimizma ali abstrahiranih oblik.

Med njimi so izvrstni koloristi, vsebinsko so jih privlačile teme, ki segajo od historičnih motivov, zazrtih v tradicijo 19. stoletja, prek mitoloških tem, ki so ostale aktualne tudi v umetnosti moderne, črpanja iz nacionalnih mitov in literarne dediščine do simbolistično izoblikovanih tem ali družbenokritično izoblikovanega vizualnega sporočanja. Ali pa manj literarni, klasično likovni motivi, kot so krajine, akti, tihožitja, portreti in avtoportreti, tudi upodabljanje ambientov s figurami in brez njih. Ti so z vsebinsko nevtralnostjo omogočali poudarjanje formalnih pristopov.



»Naj vam bo v slast!«


Na odprtju v sredo, na katerem so bili ob slovenskem kulturnem ministru Zoranu Pozniču, ki je razstavo odprl z besedami »Naj vam bo v slast!«, govorci še njegov srbski kolega Vladan Vukosavljević, direktorica Narodne galerije Barbara Jaki in gostujoča kustosinja Tijana Palkovljević Bugarski, so precej prijaznih besed namenili skupnemu prostoru. Sedanjemu, ne tistemu v času ranjkih držav.

Vukosavljević je povedal, da v Srbiji gostovanje v Ljubljani ocenjujejo za zelo pomembno in da je projekt primer razumevanja aktualnega časa, v katerem je partnerstvo eden izmed imperativov, Poznič med drugim, da so srbske in slovenske umetnike povezovale iste sanje. V Ljubljani si je za prihodnost zaželel predvsem retrospektivo srbske kinematografije.

Odprtje je bilo magnet za mnoge tukajšnje ljubitelje umetnosti, za umetnostne zgodovinarje iz različnih institucij in druge obiskovalce, kajpak tudi za številne Srbe. Prišli so tudi prvi sosedje Narodne galerije z druge strani Prešernove ceste, srbski pravoslavni duhovniki. Redek prizor z duhovniki sredi gneče pred naslikanimi akti, teh je v izboru kar nekaj, ni povzročil kakega nelagodja ...


image
FOTO: Blaž Samec/Delo

 

Klasični mediji in stik z avantgardo


Umetniki, zastopani v izboru, so delovali v različnih okoljih, tako rekoč od Pariza do vojvodinske Fruške gore. Še akademsko usmerjeni Uroš Predić je bil štipendist Srbske matice, ki je doživel skoraj sto let, Pavle (Paja) Jovanović prav tako štipendist matice in realist, Nadežda Petrović je v srbsko slikarstvo vnesla prvine impresio­nizma in vizionarskega, pastoznega in barvno izpostavljenega ekspresivnega izraza, Petar Dobrović je šel skozi impresionistično in kubistično fazo.

Sava Šumanović, ki se je v Parizu učil pri kubistu Andréju Lhotu, velja za umetnika, ki se je zbližal z zmernim kubizmom ter razvil lastne monumentalne oblike, Milan Konjović, ki se je v Parizu prav tako srečal z Lhotovo šolo, je v dolgi karieri prešel več ustvarjalnih faz. Ivan Tabaković je bil koloristično usmerjeni intimist in avtor družbenokritičnih del, Marko Čelebonović, ki se je izobrazil kot samouk, a tudi na tečaju kiparstva pri Antoinu Bourdellu v Parizu, pa umetnik, ki se je uveljavil z deli blizu nadrealizmu, fauvizmu in francoskemu intimizmu.

image
Milan Konjović, Gospodar Toni, 1935. FOTO: Galerija Srbske Matice


Milenko Šerban je slikal krajine, portrete in tihožitja, prav tako je prešel več razvojnih faz, časovni lok izbora pa sklepa Petar Lubarda, eden od najvplivnejših umetnikov predvsem povojnega časa, sicer pa avtor abstrahiranih in abstraktnih form, tudi krajin. Razstava nagovarja s klasičnimi mediji, ob tem stik z avantgardo odražajo grafike Mihaila S. Petrova, ki je objavljal tudi v revijah Zenit, Dada Tank in Út, sicer pa je bil tudi prvi prevajalec teorij Vasilija Kandinskega v srbščino.

Tijana Palkovljević Bugarski je povedala, da je srbska avantgarda v zbirki Galerije Srbske matice šibkeje zastopana, osrednja institucija za ta ključni segment srbske umetnosti ostaja beograjski Muzej sodobne umetnosti. Lani je bil sicer dostopen na projektu Na robu: vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929–1941), s katerim so se v Moderni galeriji vrnili k spopadu umetniških idej v času diktature kralja Aleksandra I. Karađorđevića. Zanj so več del posodili tudi iz Galerije Srbske matice.

image
FOTO: Blaž Samec/Delo

 

Med kiparji je zastopan eden od ključnih utemeljiteljev te umetnosti v Srbiji Đorđe Jovanović, ki je velike razdalje med Münchnom, Parizom in Beogradom velikokrat premagoval kar s kolesom, Srbski matici pa podaril veliko svojih del. Predstavlja ga kip Jugoslavija, simbolistična, idealizirana upodobitev države v obliki žene bojevnice v zavetniški vlogi varovanja države.
 

Le štiri slikarke


Podobno kot v slovenskem prostoru je tudi v srbskih geografskih koordinatah vztrajal patriarhalni družbeni okvir, tako da so v izboru le štiri slikarke. Seveda na čelu z omenjeno Nadeždo Pet­rović, v Sloveniji dodobra znano zaradi njenega münchenskega profesorja Antona Ažbeta in sodelovanja s slovenskimi impresio­nisti. Denimo pri prvi razstavi južnoslovanskih umetnikov leta 1904, na kateri so še v času Avstro-Ogrske promovirali idejo južnoslovanske kulturne in politične enotnosti. Leta 1920 je razstavljala tudi v Ljubljani.

image
Nadežda Petrović. Pompeji, 1907. FOTO: Galerija Srbske Matice

 

Življenja, ki sta jih prekinili svetovni vojni


V ozkem ženskem segmentu razstave izstopa tudi tragično kratka biografija Danice Jovanović iz Beške pri Novem Sadu, ki je po šolanju na ženskem (kajpak dekoracijskem) oddelku Umetno-obrtne šole v Beogradu študirala na Ženski akademiji v Münchnu, po študiju pa se leta 1914 vrnila domov. Izbruhnila je vojna, le mesec dni po vrnitvi iz Münchna se je zaradi domoljubnih čustev in angažmaja znašla med talci, ki jih je avstrijska vojska aretirala v Beški.

Pred izrednim sodiščem je bila obsojena na smrt in ustreljena ob Petrovaradinski trdnjavi, ki jo danes bolj povezujemo z vsem znanim glasbenim festivalom Exit kot pa z zgodovinskimi tragedijami.  Imela je 28 let. Kot umetnica je izšla iz poznega impresionizma, a težila tudi k ekspresionističnemu izrazu, občasno simbolizmu. V izboru razstave jo med drugim zastopa Porušeni železniški most v Beogradu iz leta 1914, dokument vojne.

Vojna leta so tragično prekinila tudi življenja in kariere drugih iz izbora razstave. Nadežda Petrović je leta 1915 kot bolničarka vojaške bolnišnice za nalezljive bolezni v Valjevu podlegla tifusu, kar trije slikarji so bili med nemško okupacijo leta 1942 žrtve racij. Bogdana Šuputa so ustrelili v Novem Sadu, v Beogradu je umrl Petar Dobrović, v Sremski Mitrovici pa Sava Šumanović. Milana Butozana so leto zatem ubili med zaslišanjem na policiji v Zagrebu.

image
Petar Dobrović, Margarita, 1928. FOTO: Galerija Srbske Matice


Najstarejša srbska nacionalna kulturna in znanstvena ustanova


Razstava v Narodni galeriji sledi predstavitvi hrvaške umetnosti­ tega časa na razstavi Kolekcija ­Vugrinec/Hrvaška moderna v sezoni 2016. Primerjava je zanimiva, saj sta si ozadji obeh razstav karseda nasprotni.

Hrvaška razstava z deli iz zbirke vse prej kot stereo­tipnega nogometaša Davorja Vugrinca je pokazala, kakšen je lahko v 21. stoletju domet zasebnega zbirateljstva na področju davno priznanih in muzealiziranih opusov, tokratna prinaša izbor iz zbirke najstarejše srbske javne kulturne ustanove.

Rojstvo gostujoče institucije sega globoko v čas Avstro-Ogrske. Srbsko matico so v času porajanja narodotvornih idej na jugu slovanskega sveta ustanovili leta 1826. Ne na zdajšnjem območju Srbije, ­temveč v Budimpešti.

V Novi Sad se je preselila leta 1864. Muzej Srbske matice so ustanovili leta 1847 na predlog tedanjega tajnika Teodorja Pavlovića, za javnost so galerijo odprli mnogo kasneje, leta 1933.