Stolpnica v spomin na »Šamanko Branko«
Novo obeležje v Paragvaju za slovensko antropologinjo Branislavo Sušnik.
Odpri galerijo
»Edificio Branka« stoji v središču Asuncióna, v četrti General Díaz. FOTO: Marko Jenšterle In arhiv Adeline Pusiner
Slovenska antropologinja dr. Branislava Sušnik je v Asunciónu, paragvajski prestolnici, po znamki, ulici, nagradi in spominski plošči zdaj dobila še stolpnico z njenim imenom. Paragvajski investitor Alejandro Gatti se je namreč odločil nov stanovanjski nebotičnik v središču prestolnice poimenovati »Edificio Branka«.
Stolpnica Branka, ki jo je zasnoval arhitekt Edgar Salum, je že zgrajena, stoji pa v samem središču Asuncióna, v četrti General Díaz, v kateri je nekoč slovenska antropologinja tudi prebivala. Gre za desetnadstropno stanovanjsko stavbo, v kateri je 40 stanovanj, ki stanejo od 80 do 190 tisoč dolarjev. Zgradili so jo marca letos in polovico stanovanj v njej že prodali.
Branislava Sušnik je dolga leta vodila osrednji paragvajski etnografski muzej dr. Andrés Barbero in sodi med najvidnejše paragvajske znanstvenike. Zato se med drugim po njej tudi imenuje glavna državna nagrada za znanost. Muzej zdaj vodi njena dolgoletna prijateljica Adelina Pusineri, ki je v Asunciónu na vprašanje, kako to, da so po Sušnikovi poimenovali še stolpnico, odgovorila: »Alejandro Gatti je tudi lastnik založbe in knjigarne Intercontinental, pri kateri so leta 2011 objavili njeno knjigo o Indijancih v Paragvaju.
Zaradi zanimanja javnosti so jo lani že ponatisnili. Nekega dne me je poklical in povedal za idejo, da bi novo stolpnico, ki jo je investiral, poimenoval po njej. Zdi se mu namreč, da si Sušnikova v Paragvaju zasluži še več pozornosti od te, ki jo že ima.« Gatti tudi meni, da morajo biti stanovanjske stavbe povezane s svojo okolico, predvsem pa imeti tudi svoje zgodbe. V preddverju zgradbe Branka je tako postavljena manjša razstava z osnovnimi informacijami o naši antropologinji in nekaterimi značilnimi etnološkimi predmeti.
Branislava Sušnik se je leta 1920 rodila v Medvodah, v premožni družini dr. Jožeta Sušnika, ki so ga umorili na začetku druge svetovne vojne. Leta 1942 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz zgodovine ter hkrati na teologiji študirala biblijske jezike in kulturo. Kasneje je na Dunaju študirala antropologijo in nato v Rimu še orientalistiko. Po vojni se je najprej umaknila na avstrijsko Koroško, potem pa odšla v Rim in od tam leta 1947 v Argentino. Med tamkajšnjo slovensko skupnostjo ni zdržala dolgo, zato se je leta 1951 umaknila v Paragvaj in v tej državi ostala do konca življenja.
Že kmalu po prihodu je prevzela vodstvo muzeja, v katerem je pogosto tudi bivala, saj je vse svoje življenje posvetila študiju paragvajskih Indijancev. V muzeju je še danes ohranjena njena študijska soba in vsa njena dokumentacija. Sušnikova je sicer ves čas zavračala stike s svojo nekdanjo domovino. Adelina Pusineri pravi, da v muzeju med zapuščino hranijo tudi več pisem njene sestre iz Slovenije, ki jih je antropologinja sicer hranila, a nikoli odprla.
Kljub temu je leta 1992, po zamenjavi sistema v Sloveniji, z veseljem sprejela pismo tedanjega slovenskega kulturnega ministra Boruta Šukljeta, ki se ji je zahvalil za njeno znanstveno delo na področju etnologije. Pismo sem ji osebno izročil in ob njem še v španščino prevedeno knjigo izbora slovenske poezije. Ko je štiri leta kasneje umrla, so knjižico našli na njeni nočni omarici. Zaznamovana je bila na strani s pesmijo Borisa A. Novaka Exilio (Izgnanstvo). Naš letošnji Prešernov nagrajenec je pred kratkim v svojem epu Vrata nepovrata zapisal: »To je najlepši poklon moji poeziji, kar sem jih kdaj doživel. Vsa priznanja, nagrade, vse akademske in državne časti, vse to ni nič v primerjavi s tem, da se je v moji pesmi Izgnanstvo naselila izgnanka, Šamanka Branka.«
Sušnikovi so leta 1992 za njeno raziskovanje staroindijanskih kultur v Paragvaju podelili najvišjo državno nagrado za znanost. Podelil ji jo je tedanji predsednik države Andrés Rodríguez, ki je poudaril, da njenih več kot sedemdesetih objavljenih znanstvenih knjig in dvajsetletno delo na univerzi v Asunciónu predstavlja temelje znanstveno–kulturne dediščine Paragvaja.
Kasneje so nagrado, ki jo je tedaj prejela, poimenovali po njej. Leta 2005 so Branko Sušnik upodobili na poštni znamki, leta 2009 so po njej imenovali ulico v Asunciónu, leta 2012 pa na ulici postavili še spominsko ploščo. Vsem tem priznanjem se je zdaj pridružila še stolpnica Branka.
Stolpnica Branka, ki jo je zasnoval arhitekt Edgar Salum, je že zgrajena, stoji pa v samem središču Asuncióna, v četrti General Díaz, v kateri je nekoč slovenska antropologinja tudi prebivala. Gre za desetnadstropno stanovanjsko stavbo, v kateri je 40 stanovanj, ki stanejo od 80 do 190 tisoč dolarjev. Zgradili so jo marca letos in polovico stanovanj v njej že prodali.
Povezanost z okolico
Branislava Sušnik je dolga leta vodila osrednji paragvajski etnografski muzej dr. Andrés Barbero in sodi med najvidnejše paragvajske znanstvenike. Zato se med drugim po njej tudi imenuje glavna državna nagrada za znanost. Muzej zdaj vodi njena dolgoletna prijateljica Adelina Pusineri, ki je v Asunciónu na vprašanje, kako to, da so po Sušnikovi poimenovali še stolpnico, odgovorila: »Alejandro Gatti je tudi lastnik založbe in knjigarne Intercontinental, pri kateri so leta 2011 objavili njeno knjigo o Indijancih v Paragvaju.
Zaradi zanimanja javnosti so jo lani že ponatisnili. Nekega dne me je poklical in povedal za idejo, da bi novo stolpnico, ki jo je investiral, poimenoval po njej. Zdi se mu namreč, da si Sušnikova v Paragvaju zasluži še več pozornosti od te, ki jo že ima.« Gatti tudi meni, da morajo biti stanovanjske stavbe povezane s svojo okolico, predvsem pa imeti tudi svoje zgodbe. V preddverju zgradbe Branka je tako postavljena manjša razstava z osnovnimi informacijami o naši antropologinji in nekaterimi značilnimi etnološkimi predmeti.
FOTO: Marko Jenšterle In arhiv Adeline Pusiner
Neodprta pisma v zapuščini
Branislava Sušnik se je leta 1920 rodila v Medvodah, v premožni družini dr. Jožeta Sušnika, ki so ga umorili na začetku druge svetovne vojne. Leta 1942 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz zgodovine ter hkrati na teologiji študirala biblijske jezike in kulturo. Kasneje je na Dunaju študirala antropologijo in nato v Rimu še orientalistiko. Po vojni se je najprej umaknila na avstrijsko Koroško, potem pa odšla v Rim in od tam leta 1947 v Argentino. Med tamkajšnjo slovensko skupnostjo ni zdržala dolgo, zato se je leta 1951 umaknila v Paragvaj in v tej državi ostala do konca življenja.
Že kmalu po prihodu je prevzela vodstvo muzeja, v katerem je pogosto tudi bivala, saj je vse svoje življenje posvetila študiju paragvajskih Indijancev. V muzeju je še danes ohranjena njena študijska soba in vsa njena dokumentacija. Sušnikova je sicer ves čas zavračala stike s svojo nekdanjo domovino. Adelina Pusineri pravi, da v muzeju med zapuščino hranijo tudi več pisem njene sestre iz Slovenije, ki jih je antropologinja sicer hranila, a nikoli odprla.
Zahvala kulturnega ministra
Kljub temu je leta 1992, po zamenjavi sistema v Sloveniji, z veseljem sprejela pismo tedanjega slovenskega kulturnega ministra Boruta Šukljeta, ki se ji je zahvalil za njeno znanstveno delo na področju etnologije. Pismo sem ji osebno izročil in ob njem še v španščino prevedeno knjigo izbora slovenske poezije. Ko je štiri leta kasneje umrla, so knjižico našli na njeni nočni omarici. Zaznamovana je bila na strani s pesmijo Borisa A. Novaka Exilio (Izgnanstvo). Naš letošnji Prešernov nagrajenec je pred kratkim v svojem epu Vrata nepovrata zapisal: »To je najlepši poklon moji poeziji, kar sem jih kdaj doživel. Vsa priznanja, nagrade, vse akademske in državne časti, vse to ni nič v primerjavi s tem, da se je v moji pesmi Izgnanstvo naselila izgnanka, Šamanka Branka.«
Branislava Sušnik na paragvajski znamki. FOTO: Wikipedia
Sušnikovi so leta 1992 za njeno raziskovanje staroindijanskih kultur v Paragvaju podelili najvišjo državno nagrado za znanost. Podelil ji jo je tedanji predsednik države Andrés Rodríguez, ki je poudaril, da njenih več kot sedemdesetih objavljenih znanstvenih knjig in dvajsetletno delo na univerzi v Asunciónu predstavlja temelje znanstveno–kulturne dediščine Paragvaja.
Kasneje so nagrado, ki jo je tedaj prejela, poimenovali po njej. Leta 2005 so Branko Sušnik upodobili na poštni znamki, leta 2009 so po njej imenovali ulico v Asunciónu, leta 2012 pa na ulici postavili še spominsko ploščo. Vsem tem priznanjem se je zdaj pridružila še stolpnica Branka.
