Študija Kofetarice za 100.000 evrov

Ne zgodi se pogosto, da kdo ­prodaja tako kultno sliko, kot je za ­Slovence Kofetarica. V tem primeru ne gre ­ravno za original, ki je razstavljen v Narodni galeriji, pač pa za študijo ­Kofetarice, ki ni podpisana, vendar je več izvedencev pripisalo delo ­največji slovenski slikarki. Zasebni ­zbiratelj je ­sliko prepustil v prodajo ­galeriji Ex Arte, ki je od minulega petka do ­sredine junija na ogled v njeni koprski galeriji, v drugi polovici junija pa bo v ljubljanski Ex Arte.

Boris Žbona iz galerije Ex Arte nam je povedal, da imajo za ­študijo enega od najbolj znanih slovenskih ­slikarskih del že nekaj resnih ponudb in da niso ­zainteresirani za prodajo ­takih del ­državnim galerijam ali podjetjem, ker se v takem primeru zgodi, da se slika ne znajde več na trgu, od katerega galeristi ­živijo.

»Slika je nastala leta 1888 in bila sto let v lasti slikarke in njenih dedičev. Potem so jo dediči prodali bogatemu slovenskemu zbiralcu, ta pa drugemu in v ­tridesetih letih se zdaj delo tretjič ­prodaja. V teh letih smo prodali veliko dražjih slik, vendar tako kultne še nismo imeli,« je dejal Žbona.

Na vprašanje o ceni je Žbona odgovoril: »To je nekakšna stava s samim seboj. Če imamo dovolj narodne samozavesti, jo bomo prodali za več kot zahtevanih sto tisoč evrov, če pa tega nimamo, jo bomo za manj. Slika je brez poka, ­praske, le malenkost so na njej vidni robovi okvirja. Še nima restavratorskega posega, je dokaj ­čista in nekaj časa je še ne bo ­treba ­očistiti.«


 

Študija kot slikarska variacija na temo

Izvedenec Ferdinand Šerbelj je o njej zapisal, da je to olje na ­umetniškem kartonu velikosti 27 krat 20 centimetrov in brez signature. Na ­hrbtu ­kartona je ­vtisnjen reliefni žig ­proizvajalca ­kartona in žig münchenskega ­prodajalca (na hrbtu je cena 70 mark, kolikor je ­verjetno leta 1888 stal ­karton). »Znamenite Kofetarice (100 krat 70 centimetrov) se je slikarka ­lotila ­načrtno s tem, da je v münchenskem ateljeju učitelja Aloisa Erdtelta, kjer je zaključevala nekajletno šolanje, izdelala nekaj priprav­ljalnih študij tega modela.



Do nedavnega sta bili znani dve ­študiji glave starke s kučmo. Leta 2003 je bila v Narodnem muzeju prvič razstavljena tudi ta študija in bila vnesena v katalog opusa Ivane Kobilca Narodne galerije,« je povedal Ferdinand Šerbelj in dodal, da je Ivana Kobilca v tem projektu skrbno ­analizirala izraz starke, kajti dodane roke in kavni pribor so bili zanjo manj ­zahtevna naloga. Pozirajoča gospa je skicirana z levega in desnega pogleda, slikarka je na študijah naslikala tudi dva zasuka glave v levo. »Tako tudi obravnavana študija prispeva k boljšemu vedenju o nastajanju Kofetarice – ikone slovenskega slikarstva.«
 

Za Narodno galerijo to ni nujen nakup

Umetnostna zgodovinarka Janja ­Babelić je pojasnila, da je Ivana ­Kobilca v ­Münchnu črpala navdih pri ­ateljejskem slikarstvu, ki se je zgledovalo po ­nizozemski zlati dobi (znano je bilo po temnih in rjavih ­odtenkih). »Delo odlikujejo ­najprepoznavnejši obraz v ­slovenskem ­likovnem prostoru, rahel nasmeh, ­mehka svetloba ter prodoren, prijazen pogled,« je ­povedala. Kofetarica je bila slikarki ­posebej pri srcu in je ni hotela prodati, po smrti jo je zapustila nečakinji.



Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki je šele od nas izvedela za prodajo. »Za nas to delo ne pomeni neodložljivega nakupa in za Narodno galerijo ta cena ni interesantna. Tako delo je sicer pomembno za naš likovni prostor, če ga vsi skupaj želimo bogatiti, saj prispeva k našemu ustvarjalnemu premoženju.«

Narodna galerija ima 39 del Ivane Kobilca, njeni sorodniki in dediči pa verjetno še več. Vseh dokumentiranih del v katalogu Narodne galerije je 350. ­Kofetarico je njen lastnik Peter Hribar ponujal Narodni galeriji za 300.000 evrov, vendar je galerija ni smela kupiti, ker je že tako v njihovi posesti in bi bili s takim nakupom v prekršku.



Zakaj se je bogati slovenski zbiralec odločil za prodajo dela, Boris Žbona ne ve. Razume pa, da lastništvo takšne slike zahteva posebno skrb in skrb za njeno varovanje. Tudi v galeriji Ex Arte so morali za sliko sprejeti posebne varnostne ukrepe.