Tiskane izdaje
Potrtost zaradi minljivosti tega življenja me počasi in mučno najeda. Prijatelj za prijateljem… Ko se poslovi človek kot Taja, bi pričakoval orkanske viharje, povodnji in potrese. Ker Taja je šla skozi svoje in moje življenje tako premočrtno, vztrajno in pogumno, da sem verjel, da je neuničljiva. Krivica se vendar zgodi, nasitijo se volkovi minljivosti, ki uničijo vse, kar je v človeku imenitnega in plemenitega. Taje ni več in s tem je del mene umrl.
Spoznal sem jo daljnega leta 1969 na »Tajin način«. Lepega poletnega dne sem se sprehodil po Dvorakovi ulici in od zgoraj zaslišal »Hej, a si ti Tugo?« . Sem pogledal gor, na balkonu lepa dama v svetlo modrem kaftanu. Povabila me je gor na čaj. In tako se je pričelo najino skoraj pol stoletja trajajoče prijateljstvo in zavezništvo. Taja je neponovljiva. Ponosen in srečen sem, da sem, da sem imel to čast, da sem bil prijatelj tako elegantne in srčne osebnosti. Nikoli ne bom pozabil naših skupnih veselih trenutkov, številnih žurov do jutra, na robu hedonistične ekstatičnosti, pa s tako resnimi in zavzetimi pogovori o umetnosti, pa našega neuničljivega entuziazma v Equrni, našem drugem domu.
Equrna kot fenomen
Konec šestdesetih let je bila Taja že popolnoma angažirana na področju likovne umetnosti, odlična poznavalka konceptualne umetnosti ter osebna prijateljica grupe OHO ter žena Tomaža Brejca. Povsem je bila navdušena nad idejami o razstavah, galeriji, delovanju na širšem področju Jugoslavije in v tujini; z nepredstavljivim številom zamisli, ki jih je, slej ko prej, tudi uresničila. Njena učinkovitost je bila osupljiva, reakcije vrhunske, v trenutku je v vsakem okolju razumela, za kaj gre. Na sejmu Art Fair v Los Angelesu je Vasa, tamkajšnji umetnik, v trenutku navdušenja nad njeno učinkovitostjo komentiral: »She smells blood«. In tako se je izkazala povsod po svetu, kjer smo sodelovali – od Amerike do Avstralije, Francije, Švice, Španije… Imela je čudovito sposobnost, da je znala pridobiti in navdušiti ljudi za sodobno likovno umetnost, za organizacijo razstav, za nakup umetnin. Predvsem pa: nikogar se ni bala. Njena drznost in pogum, nepredstavljiva vztrajnost in prepričanost v svoj cilj, so bili poplačani z odprtjem današnje galerije ŠKUC, z ustanovitvijo trajne delovne skupnosti Equrna in sedanje Galerije Equrna. Program Equrne je bil izredno pester in ustvarjalen. Razstavljali so avtorji različnih generacij, tako renomirani kot študentje ALU. Neprekinjen tok razstavne politike galerije je, ne glede na spremembo družbenega sistema, osupljivo koherenten: okoli 400 razstav raznorodnih avtorjev različnih generacij, poleg tega pa še redna udeležba na mednarodnih prireditvah, sejmih (Los Angeles, London, Basel, Budimpešta...) ter mednarodnih razstavah (Pariz, Madrid, New York, Sidney…).Galerija Equrna je v slovenski državi edinstven fenomen. Kljub prislovičnemu nasprotovanju in zavisti je ves čas uspešno promovirala sodobno slovensko likovno umetnost in si prizadevala za izboljšanje materialnega statusa slovenskih likovnih umetnikov.
Nova misija
V Sloveniji druge tovrstne galerije ni. Vendar sedanji čas pri nas ni prav nič naklonjen likovni umetnosti. Gospodarska kriza zadnjih let je med tiste, ki imajo denar, naplavila najbolj brezobzirne mrhovinarje, ki razen debele kože in hlepenja po vedno večjem dobičku, ne premorejo ničesar: nobene etike, nobene kulture, in jasno, nikakršne afinitete do sodobne likovne umetnosti. Ljudje, ki to afiniteto imajo, pa so tako brezupno pavperizirani, da se v glavnem borijo le še za osnovno preživetje. Ne, konstelacija zvezd za likovno umetnost ni prav nič ugodna.
Taja se je z dolgotrajno boleznijo tiho in počasi poslavljala od tega sveta, ki nekako ni bil več njen svet. Verjamem, da se ni vdala, da je šla le na novo misijo, da so jo medse povabile njene velike prijateljice zvezde, v kakšno za naš svet srečnejšo konstelacijo, takšno: za svet bolj naklonjen umetnosti in bolj človečen.
Tugo Šušnik je akademski slikar, profesor za risanje in slikanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
