Tiskane izdaje
Za vse, ki jih zanima oblikovanje, še posebej za strokovnjake s tega področja, je zdaj idealen čas, da obiščejo Ljubljano, pravi Juliet Kinchin, kustosinja na oddelku za oblikovanje in arhitekturo v newyorškem Muzeju za sodobno umetnost (MoMA). V pogovoru pojasni, kaj natanko jo je navdušilo, spregovori pa tudi o odkrivanju vzhodne Evrope, umetniškem trgu in poslanstvu muzejev danes.
Vas je v Ljubljano zanesla tudi poklicna radovednost?
Pred odhodom iz New Yorka sem načrtovala obisk sijajne razstave NSK in slovenskega plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Naletela sem tudi na razstavo Moda v gibanju v Slovenskem etnografskem muzeju, ki tematizira italijanski in slovenski povojni stil oblačenja. Razstava ni prevelika, je domišljena, dobro postavljena s sijajno uporabo starih posnetkov in fotografij. Vesela sem bila, da sem se lahko posvetila materialom in natančno proučila tehnike in kroje.
A to ni bil vaš prvi obisk Ljubljane.
Ko sem se pripravljala na razstavo Stoletje otroka: rast z oblikovanjem, sem obiskala Slovenijo, Špela Šubic iz MAO pa mi je pokazala nekatere tovrstne izdelke za otroke na teh prostorih. Trenutno v MoMI vlada veliko zanimanje za vašo celotno regijo. V muzeju imamo delovno skupino, ki jo sestavljajo ljudje različnih oddelkov in se osredotočajo na umetnost in oblikovanje vzhodne Evrope.
Podobna skupina se ukvarja z Latinsko Ameriko. Ne gre nam le za odkupe, ampak da se podučimo, kaj se dogaja na teh prostorih. Nekajkrat smo obiskali Slovenijo, po drugi strani nam je v New Yorku večkrat svetovala Zdenka Badovinac.
Ker je možnost odkupov pogosto omejena in ker so obstoječi fondi in materiali na različnih koncih sveta včasih težko dostopni, v MoMI precej razstav organiziramo s pomočjo izmenjav, tudi z institucijami, kot je MAO.
To sodelovanje je pomembno. Vselej je dobro postaviti stvari v določeno perspektivo. V MoMI na primer hranimo objekte Marka Turka, ki smo jih odkupili malo zatem, ko so bili narejeni v šestdesetih letih. Ko nas je obiskala Špela Šubic, nas je opozorila, da smo ga napačno podpisali. Zelo pomembno je, da s takšno pomočjo kontekstualiziramo določena dela.
Na razstavi Stoletje plakata, ki je trenutno v MAO, je očitno, da je v 20. stoletju obstajal trenutek enormne in izjemno kakovostne produkcije plakatov pri nas, potem pa je od devetdesetih dalje ta začela pešati.
Mislim, da je drugod produkcija plakatov zamrla že prej. V nekdanji Jugoslaviji se mi zdi fascinantno, kako živahno, kreativno grafično oblikovanje je tam nastajalo. Tako lahko razumemo, zakaj so se ljudje z vsega sveta obračali sem.
Kakšen pa je položaj plakata v Veliki Britaniji in ZDA danes?
V glasbeni punkovski sceni v sedemdesetih in osemdesetih letih, ki je bila povezana s kulturo umetniških šol in pristopom 'naredi si sam', še najdemo kreativno energijo. Ta produkcija je bila po mojem zelo kvalitetna, ni pa imela velikega dosega. Grafično oblikovanje je danes pobegnilo v druge platforme, predvsem digitalne, in v interaktivno oblikovanje, torej v oblikovanje socialne digitalne interakcije.
Ali tudi ta aspekt oblikovanja pokrivate v MoMI?
Da. Pridobili smo celo simbol afne in znak 'off/on' računalniškega jezika, ob tem pa tudi kakšnih 40 videoiger. Ne gre nam za hardware, ampak za oblikovanje interakcij.
Se vam zdi, da je TV-serija Oglaševalci senzibilizirala ljudi za zgodovino oblikovanja?
Definitivno, v MoMI opažamo velik interes za vsako razstavo oblikovanja iz srede 20. stoletja. MoMA je bila vselej pionir pri dobrem oblikovanju. Njena naloga je bila sorodna poslanstvu vladnih ustanov v Evropi, saj je delila ideale dobrega, funkcionalnega oblikovanja. Danes razkrivamo še druge dimenzije tega obdobja, saj sta bila tako industrijsko kot grafično oblikovanje oblika mehke moči v hladni vojni.
Je to bilo prodajanje ameriškega načina življenja?
Šlo je za promocijo svobode izbire, demokratičnih vrednot. A Hruščov je v zvezi s to debato zanimivo odgovoril Nixonu, da v Sovjetski zvezi žensk ne zadržujejo za štedilnikom.
Zadnje čase je bilo precej kritik na razstavo Björk v vaši hiši. Kako gledate na zvezdniške razstave v velikih umetniških institucijah?
Zakaj ne, če so dobro narejene? Björk je resna umetnica, ki povezuje različne umetniške zvrsti. Drug primer je David Bowie, ki so mu posvetili razstavo v Muzeju Victorie in Alberta v Londonu, ki zdaj potuje po svetu in je zelo uspešna. Razstava Tima Burtona v MoMI je podobno dosegala lepe uspehe po svetu. Seveda te razstave prinašajo veliko denarja, a to ni nekompatibilno s poslanstvom naše ustanove.
Človek bi si mislil, da se MoMI pri večmilijonskem obisku letno ni treba posebej boriti za občinstvo.
Vselej raziskujemo in se poskušamo odpreti različnim skupinam prebivalstva. Precej ljudi, ki je prišlo na razstavo Björk, sicer ne bi nikoli prestopilo praga MoME.
Je bila ideja v tem, da se bodo zdaj, ko so obiskali to razstavo, vračali?
Absolutno. Obstajajo razni faktorji oblikovanja programa. Slabo bi bilo, če bi delali le takšne razvpite razstave – to vsekakor ni razlog, zakaj bi ljudje z vsega sveta hoteli delati v MoMI, vsaj mene to ne bi zanimalo.
Se vam zdi, da ljudje od muzejev danes pričakujejo, da bodo ponudili več kot le profesionalno zbiranje, obravnavo in razstavljanje artefaktov.
Ni dovolj zbirati artefakte, treba je komunicirati na način, ki ga ljudje razumejo. Veliko napora vložimo v socialne medije, v internetno občinstvo. Z obema tipoma občinstva, torej s tistimi, ki k nam dostopajo prek digitalnih tehnologij, in onimi, ki nas obiščejo v živo, komuniciramo drugače. Vse bolj vključujemo multimedijo, interaktivno oblikovanje. Danes bolj kot kdaj prej uporabljamo video, film, zvok. Temu bi lahko rekli apetit za spektakel, a obenem gre za komunikacijo, ki je v današnjem času relevantna.
Kako gledate na vpliv multikorporacij na program umetniških ustanove? Pred kratkim smo lahko brali, kako je Coca-Cola neposredno sodelovala in usmerjala razstavo v teksaškem muzeju.
Ne moremo si zatiskati oči – v ZDA umetniške ustanove potrebujejo pomoč korporacij. Je pa res, da se poskušamo na inteligenten način povezati s kapitalom in sklepati razmerja, ki jih ne vodijo zgolj korporativni interesi. MoMA je dovolj velika, da ima razvojni oddelek s trdno začrtanimi smernicami, kaj lahko ali česa ne more doseči sponzor.
Hočete reči, da je profesionalizem še vedno v ospredju vaše programske politike?
Absolutno. Za manjše ustanove, torej tiste, ki nimajo pogajalske pozicije, je to veliko težje.
Evropski pristop, ki sem ga spoznala kot kuratorka v Veliki Britaniji in kjer sem se morala ukvarjati z razpisi in prijavami, ima spet druge pasti. V tem primeru so postopke zavirale politične in finančne agende, ki niso bile transparentne. V ZDA mi je všeč, da so kapitalski, donatorski interesi vsaj javni, da vsaj vseskozi veš, s čim imaš opravka.
Znani so načrti za obnovo Tate Modern, ki bo večino novih prostorov namenil druženju, delavnicam in izobraževanju. Zakaj po vašem klasično poslanstvo galerij, torej razstavljanje del, ni več dovolj?
Mislim, da se je spremenilo poslanstvo muzejev. Precej mladih in tudi manj mladih hoče biti na nov način v interakciji z umetniškimi zbirkami. Naloga muzeja je, da se razširi onkraj zgolj galerijske funkcije predstavljanja slik in artefaktov. Pomembno je, da ima muzej tudi izobraževalno vlogo. To je precej drugačen koncept kot tisti izpred sto let. K temu bi dodala, da seveda ne verjamem, da obstaja zgolj en model muzejskih institucij. Ljudi nagovarjajo tudi ustanove, ki na bolj tradicionalen način predstavljajo svoje zbirke.
Kakšen je vaš pogled na umetniški trg z enormno bogatimi kupci, s katerimi ne morejo tekmovati niti velike umetniške institucije?
Povezovanje posla in kulture poznamo že od prvih muzejev. Moramo iskati nove načine za gradnjo zbirk in njihovo ohranjanje. Tu je možnost izmenjav, ne le artefaktov, ampak tudi vednosti in znanja. Umetniške institucije tudi vse bolj iščejo načine za skupni nastop na dražbah. Nedavno je MoMA odkupila ogromen arhiv Franka Lloyda Wrighta, od načrtov, modelov itd. Kar nekaj ameriških muzejev se je potegovalo za to zapuščino. Ta precej obsežni arhiv nam je uspelo dobiti v sodelovanju z Univerzo Columbia. Oni so dobili dostop do risb, papirjev, mi pa se bomo ukvarjali z arhitekturnimi modeli in drugimi artefakti. S takšnim povezovanjem lahko tekmujemo z velikimi kupci.
Izvedela sem, da namerno niste obiskali Beneškega bienala – zakaj?
Obstaja nevarnost, da bienali postanejo nakupovalna središča za kuratorje, ki pridejo tja in si ogledajo ogromne količine umetnosti. To je morda kdaj lahko uporabno, a danes imamo opravka s poplavo bienalov, na katerih se izmenjujejo isti materiali, isti prodajalci in isti kuratorji.
Kaj bi bila po vašem alternativa?
Če bi imela odgovor na to vprašanje, bi bila že v pokoju in živela v luksuzu. V zadnjih letih sem videla nekaj zanimivih bienalov na netipičnih krajih, denimo v Bukarešti, ali festival oblikovanja v Bolgariji. Oba sta me prevzela zaradi energije in entuziazma. Dojela sem, da vidim nova dela, ki jih sama ne bi nikoli odkrila. Benetke so preprosto preveč kolosalne.
