Nagrajenec Prešernovega sklada: Tomaž Lavrič

Prejel jo bo za stripa Lomm in Tolpa mladega Ješue ter razstavi v Cankarjevem domu in Pritličju.
Objavljeno
03. februar 2017 11.44
Vojko Urbančič
Vojko Urbančič

Tomaž Lavrič, emblem tednika­ Mladina in avtor neštetih ­karikatur, s katerimi je njihovim protagonistom zagotovil­ svojevrstno nesmrtnost, se bo zapisal med prejemnike nagrade Prešernovega sklada­ s post­apokaliptično trilogijo o odraščanju Lomm, ki je v ­Sloveniji – za Francijo – izšla­ predlanskim,­ Tolpo mladega­ Ješue, alternativnim pogledom­ na Jezusovo zgodbo, ki je v Mladini prisotna­ že od leta poprej, in dvema razstavama z izborom minulih dosežkov.

V času, ko se lik Diareje bliža Kristusovim letom, ste postali tako rekoč evangelist. Tolpa mladega Ješue slejkoprej ne bo kanonično besedilo za cerkveno rabo, je pa na polovici objav z nagrado Prešernovega sklada tako rekoč že kanonična literatura. Zakaj se vam je zdelo potrebno izrisati zimzeleno Kristusovo zgodbo v stripu?

Konec koncev sem od rojstva kristjan v načeloma katoliški deželi. Krščanstvo me je sooblikovalo, zato se mi zdi prav in primerno o tem razmišljati in to umetniško interpretirati. A kot ateist seveda po svoje vidim stvari.

Ob ustvarjanju tega stripa ste najbrž velikokrat vzeli v roke Biblijo.

Biblija je čudovita zbirka pripovedk in mitov. V njej so tisočletja stare zgodbe o prigodah malega bojevitega puščavskega plemena in njihovem okrutnem, zamerljivem bogu.

A je seveda ne gre jemati dobesedno. Če bi se držali zapovedanega, bi bilo treba med drugim zatolči vse, ki delajo ob sobotah, recimo, pa ženske, ki ob poroki niso device, pa ljubitelje svinjske pečenke ali kalamarov.

Svetopisemskih legend v stripih ne manjka. Didaktične stripe je izdala Družina, na področju avtorskega stripa pa je pri nas verjetno najbolj ateističen strip Zgodba o Bogu Iztoka Sitarja s praznimi stranmi, ki enostavno sporoča, da Boga ni. Vi pa zdaj ne pravite, da Ješue ni bilo, le malo drugačen je bil.

Ja, tega je veliko. Knjig, stripov, filmov. Dosti sem jih prebral in pregledal, a nisem našel nobenega povsem enakega mojemu. Še najbližje mu je naključni mesija­ v Brianovem življenju Monty Pythona, samo da se jaz ne hecam. V obstoj boga se sicer nisem spuščal. Obstoj Jezusa kot zgodovinske osebnosti dopuščam, omenjajo ga tudi judje in muslimani, a le kot enega od vrste zabeleženih mesij in prerokov, ki so oznanjali svojo verzijo po Jutrovem.

Jezusa je pač vzela za svojega ena judovska ločina in ga povzdignila v božanstvo. Vprašal sem se, kako bi lahko bilo v resnici. Kaj, če je bil božji izvoljenec le prebrisan poba, ki je iskal lahek vir zaslužka? Sicer govori strip nasploh o resnici in manipulacijah, o 'alternativni resnici', kot se temu reče danes. O lažnih junakih pa tudi o tistih resničnih v ozadju, ki jih nihče ne opazi.

Tolpa mladega Ješue je zdaj v Mladini pri drugi knjigi Zdravilec. Ješua je odrasel, uprizarja čudeže in ozdravitve, pred nekaj tedni se je posvetil hoji po vodi in pripravljal na srečanje z Janezom Krstnikom. Je tretji, zadnji del ­Odrešenik že narisan? Kaj bo v njem? Pasijonski del do vstajenja?

Prvi del v barvah bo vsak čas izšel tudi v knjižni obliki, tretji del pravkar končujem. Kaj bo v njem? Saj vsi vemo, kako se konča ta zgodba. A prej se zgodi še marsikaj in nekaj malega tudi potem.

Ješuova zgodba v stripu scenaristično in risarsko sijajno teče. Kaj je strip, preden postane strip? Abstraktno besedilo, film v glavi, zvrhan koš zgrešenih študij ­stripovskih kadrov?

Začne se kot verjetno pri vsakem ustvarjanju, v meglicah polzavesti. Potem se rodijo slike v glavi, ideje, drobci dialogov. Zatem kupi papirja, čečkanje, pisanje, risanje, brisanje, premetavanje, obupavanje, mrcvarjenje. Potem pa se vse to naenkrat lepo zloži kot puzzle v tekočo zgodbo v slikah. Tovrsten realistični tip stripa res v marsičem spominja na film. Omogoča filmski spektakel za skromen budžet. Omogoča filmsko produkcijo introvertiranemu avtorju.

Max Modic je leta 2014 v Mladini v napovedniku začetka objav tega stripa že za prvo besedo v naslovu uporabil pridevnik kontroverzen.

Eh. Spomnim se, kako kontroverzna je bila pred leti Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava, pa zdaj deluje čisto nedolžno. Res pa marsikaj spet postaja kontroverzno v teh vse bolj histeričnih časih, ko se spet požiga in mori v imenu tega ali onega edinega ­pravega boga.

Kasneje je v članku mogoče izvedeti, da se velike tuje založbe, s katerimi ste doslej sodelovali, za zdaj še niso upale lotiti takega politično nekorektnega projekta. Kaj jih je zmotilo?

No ja, velike založniške hiše so previdne in ne marajo drezati v verska čustva, da ne bi to koga užalilo in bi se lahko bognedaj poznalo pri prodaji. Bojda je v knjigotrštvu tudi dosti cerkvenega kapitala. Sicer pa ni še nič izgubljeno. Ko bo strip končan, bomo poskusili pri kaki manjši, neodvisni založbi. Potrpežljivost je božja mast.

Pri nas bo prvi del, Čarodej, v albumu izšel čez kak mesec. Lahko rečemo, da česar ne moreš izdati v Franciji, lahko še vedno pri stricu iz ozadja v Murglah? Ta je tudi napisal predlog za vašo nagrado.

Aleksander Buh z butično stripov­sko trgovinico v Murglah in zdaj še založbo Buch si je naložil za osebno poslanstvo izdajati, urejati in promovirati domači strip. V deželi, kjer nas je premalo za komercialno produkcijo, je to herojski podvig brez upa zmage in tudi on bi si zaslužil kakšno državno medaljo za hrabrost. Sicer vsi v tem malem svetu, kot verjetno tudi večina drugih ustvarjalcev, delamo tako – na notranji pogon entuziazma in trme.

Album bo barvni, a strip v Mladini ne deluje, da bi bil risan z namenom kasnejšega koloriranja, kot je opazno pri Lommu.

Res, Lomm je bil delan za barve. Čarodej pa je bil za vsak primer zastavljen tako, da bi ga bilo mogoče po potrebi nekoč tudi obarvati. Potem pa se je kar sam javil Gorazd Vahen, fantastičen ilustrator, ki mu je bil strip tako všeč, da ga je hotel pobarvati in je delu v celoti toliko doprinesel, da ga imam za soavtorja.

Lomm, distopija o mutantih v krošnjah dreves in na koncu med ljudmi, se je ustavil pri tretjem delu. Je kakšna možnost za ­nadaljevanje?

Za potrebe slovenske izdaje sem ga za silo končal. Je pa bilo načrtovano vsaj še pet delov. In po potrebi tudi nadaljevanje. Ampak za tak megalomanski projekt so potrebna leta, jaz pa trenutno počnem druge reči. Ampak kdo ve.

Nagrado boste prejeli tudi za razstavo Čarobni jezik stripa v Cankarjevem domu, ki je bila študijska, pregledna. Dr. Jure Mikuž je vaš opus soočil z nešteto referencami iz umetnostne zgodovine ali sodobne stripovske, vizualne in druge kulture. Vam je opazovanje svojega dela prek ovinka – kustosa – odprlo kak nov pogled?

Predvsem me je bilo groza, ko je kak moj neugledni kader postavil ob bok velikanom likovne umetnosti, seveda le za primerjavo in ponazoritev uporabe likovnih elementov, pa vendarle. Razstava v Cankarjevem domu je priznanje sama po sebi, tako meni kakor stripu kot takemu, tako obsežna in poglobljena pa sploh. S tem stripu tudi pri nas počasi utiramo pot med priznane in cenjene umetniške zvrsti. Po drugi strani je strip vendarle predvsem preplet slike in besede, sicer izgubi veliko svoje draži. In iti mora med ljudi.

V sodni epopeji Grims proti Mladini, ki se vleče od leta 2011, se baje napoveduje nova tožba. Mladina je v vaši Diareji pred par dnevi skesano priznala, da je bila primerjava Grimsa z Goebbelsom res žaljiva in neokusna, zaradi česar je sledilo iskreno opravičilo – dr. Goebbelsu. Mladina bo zaradi ustavnih sodnikov, ki so dali prav Grimsu, znova odšla v Strasbourg. Lahko to ­pokomentirate?

Ah, ni vredno komentarja. Naši velemožje se strašno visoko cenijo, občutljivi so kakor cvetke in ne morejo razumeti, da se jih sme, tako pomembne, v demokraciji nekaznovano zbadati. In da jih je še slajše zbadati, če se razburjajo.­ Pameten politik se zaveda, da strela udari le v najvišje vrhove in da je lahko ponosen, ko si zasluži lastno karikaturo. Kot naš ljubi predsednik države: karikaturo si obesi na zid, avtorju pa podeli medaljo za zasluge. Proti taki drži je karikaturist brez moči.

Odzval se je Reporterjev kolumnist, Nova 24TV je, kot je objavila, na 'pristojno ministrstvo', sklepam, kulturno, poslala vprašanje, ali si Tomaž Lavrič zaradi takšnega izpada sploh zasluži nagrado. Si jo zasluži?

No ja, hecno je, da se ravno pri ­Reporterju zgražajo – pred par leti je bil namreč skoraj identičen škandal, ko so v taistem Reporterju­ objavili karikaturo župana Zorana Jankovića kot Hitlerja. Narisal ga je njihov hišni karikaturist Miki Muster, ki je, glej ga zlomka, potem prav tako dobil Prešernovo nagrado. Kdo ve, ali si jo je on ­zaslužil? Vprašajmo Novo 24TV.

Vas bomo lahko videli na ­podelitvi?

Na odru ne.