Ivana Kobilca: prikaz velike slikarke, in ne umetnice z ženskim predznakom

Več kot tretjina evidentiranega­ opusa na razstavi, ki bo mnogim delom prvič omogočila stik z javnim pogledom, in pomembne novosti v biografiji, ki temeljijo na obujeni slikarkini korespondenci z družino, besedah, ki so šele pred kratkim našle pot do raziskovalcev.

To so ključne poteze osrednje jubilejne monografske razstave Ivana Kobilca (1861–1926): »Slikarija je vendar nekaj lepega ...«, ki jo ob lastni stoletnici drevi odpirajo v Narodni galeriji.

Zaradi obsega razstave se je morala prvi dami slovenske umetnosti iz prvega nadstropja novega krila galerije umakniti celo stalna zbirka umetnin iz obeh stoletij, ki jima slikarka pripada: 19. in 20. stoletja.

Ko so pred stoletjem v Ljubljani ustanovili društvo Narodna galerija, temelj, na podlagi katerega je že dve sezoni zatem – najprej v prvem nadstropju Kresije ob Tromostovju – odprla vrata prva stalna zbirka slovenske umetnosti, je bila tudi Ivana Kobilca, tedaj 56-letna slikarka s svetovljansko kariero in spomini iz evropskih metropol ter s številnih poti, sredi svojih ljubljanskih let.



Pred Kobilco v slovenskem okolju ni bilo likovne umetnice, ki bi z izbruhom talenta in stotinami ustvarjenih slik tako izrazito zaznamovala tukajšnji prostor, in tudi v današnjem času, ko na področju vizualnega izraza številni primat radi pripisujejo »boljši polovici umetnosti«, nadarjenim sodobnim avtoricam, ob njenem imenu še vedno stoji oznaka najpomembnejše slovenske slikarke.

V Narodni galeriji je opus slikarke, predstavnice druge generacije slovenskih realistov 19. stoletja, ki je nasledila dosežke Ivana Frankeja ter bratov Janeza in Jurija Šubica – v tej mlajši generaciji so delovali še Jožef Petkovšek, Ferdo Vesel, oba rojena istega leta kot Ivana Kobilca, in leto mlajši Anton Ažbe –, že dolgo del železnega repertoarja, a obiskovalci njene krovne retrospektive niso mogli obiskati že domala štiri desetletja. Od tiste, ki so jo odprli spomladi leta 1979. Tokratno odpirajo danes ob 20. uri, dostopna pa bo vse do 10. februarja prihodnje leto.


 

Številni opus

»Jaz si voščim za novo leto le dosta naročil, pa ne vem kako bode, no sedaj tako zopet nobeni človek nima denarja, je božič vse vzel,« je Ivana Kobilca 3. januarja 1910 v pred kratkim raziskanem pismu iz oddaljenega Berlina in v sočni slovenščini, oddaljeni od pravil slovenistov, o obetih v prihajajočem letu pisala sestri Mari. Njene besede imajo glede kupcev zimzeleno resigniran ton, a je kljub temu zapustila številčen opus. Na razstavi bo na ogled kar 123 del z vseh etap njenega življenja, tam pa bo še 24 del njenih sodobnikov, od njene prve učiteljice slikarstva Ide Künl do omenjenih realistov Jurija Šubica, Ažbeta, Petkovška in Vesela.



Celoto kot sokustosa podpisujeta Mateja Krapež in Jure Mikuž, v dolgem kolofonu razstave in kataloga, na izid katerega bo treba počakati do septembra, pa so med sodelavci še Sandra Bratuša, Mateja Breščak, Nataša Ciber, Barbara Jaki, Michel Mohor, Alenka Simončič in še kdo. Razstava bo zasedala devet dvoran v prvem nadstropju novega krila galerije, izbor iz stalne zbirke umetnosti 19. in 20. stoletja, ki je v njih na ogled običajno, pa bo na ogled nadstropje nižje.

Po besedah direktorice Barbare Jaki želijo z razstavo predvsem na novo predstaviti Ivano Kobilco kot izjemno slikarko, ne toliko kot izjemno umetnico z ženskim predznakom. Na temelju bogate korespondence so prišli do novih vrednotenj njenega opusa, kar pomeni, da je tudi slogovne spremembe danes mogoče razumeti drugače. Dodaja, da se niso ukvarjali s slikarkino pozicijo vis-a-vis impresionizma – s tem se niti sama ni ukvarjala –, temveč želijo poudariti, kako je do visoke mednarodne kakovosti razvila akademski realizem.
 

Trikrat na pariškem Salonu

»Za voščilo se vam vsem lepo zahvaljujem, a veste kaj sem pričakovala? Klobase! Ali ne bode nič? Še celo sanjalo se mi je, da sem prišla domu in reklamirala obljubljene klobase – a odgovorili ste mi – nič nimamo za te klobas (...) a želodec moj, pa kakor vidim je še čist,« se, denimo, bere prepis njenega nedavno evidentiranega pisma domačim iz Sarajeva, ki ga je napisala 6. januarja 1901, njena korespondenca pa je bila temelj za niz novih biografskih podatkov in natančnejših datacij njenih del.

Zelo dobrodošla novost v njeni razstavni biografiji je na primer podatek, da na pariških salonih ni razstavljala le v letih 1891 (ko je sodelovala z vsem znanim Poletjem in Likaricami) in 1892 (ko je razstavila Dekle v naslanjaču in V lopi, pred kratkim so znova odkrili lastnika druge slike, ta bo tudi na razstavi), temveč tudi leta 1897, ko je sodelovala s sliko Sestri s šopkom, ki je danes izgubljena oziroma ostaja neidentificirana.



Kobilčina razstavna biografija se je razširila še za razstave leta 1888 v Münchnu, Pragi in Luzernu, leta 1897 je razstavljala na tedaj šele drugem Beneškem bienalu, večkrat pa tudi v Berlinu in, znova, Pragi. Med pripravami na retrospektivo so v Narodni galeriji evidentirali 584 slikarkinih dokumentov, ob pismih še članske izkaznice, dva potna lista, vstopnice na razstave in drugo, razširilo pa se je tudi poznavanje fotografij, ki jih je slikarka uporabila ob ustvarjanju, denimo portreta Otona Župančiča, dvojnega otroškega portreta Nade in Nevenke Šlajmer ali sarajevskih slik. Te fotografije bodo prav tako na ogled.

Doslej je bil znan predvsem slikarkin naslon na fotografije pri kompoziciji Poletja, ki kot najbolj priljubljena umetnina vselej zmaguje v anketah med obiskovalci Narodne galerije. V seriji vsakomesečnih celostranskih reprodukcij v Delu ob stoletnici galerije ga bomo za uvod v poletni čas objavili 30. junija.
 

Umetnine od Hamburga do Sarajeva

Katalog Kobilčinih evidentiranih del po novem seže do 332 del, od katerih jih je 310 dokumentiranih s posnetkom. Nadaljnjih 17 jih ima vprašljivo atribucijo, eno ima atribucijo spremenjeno, seznam pa zaokroža še popis 26 risb, dveh skicirk in ilustracij za knjižne izdaje avtorjev od Simona Janka do Franceta Prešerna.

Kar bo na ogled – številna dela sploh prvič ali po desetletjih nedostopnosti –, je v Ljubljano prišlo z najrazličnejših geografskih koordinat, od Hamburga, kjer so se pri dedičih družine, pri kateri je slikarka prebivala v berlinskih letih, ohranili portret in dve tihožitji, do Sarajeva, v katerem so med drugim ohranjene slikarkine sakralne freske. Iz Slovenije pa iz Bogoslovnega semenišča Ljubljana, JGZ Protokolarne storitve Republike Slovenije, Mestnega muzeja in galerij Ljubljana, Narodnega muzeja Slovenije, Umetnostne galerije Marbor in zbirk zasebnikov.



»Toraj razstava je odprta – in ne veliko ljudi? No to sem si že tako mislila sploh naj bi bili raje počakali še,« je Ivana Kobilca na temo druge slovenske razstave 5. oktobra 1902, znova iz Sarajeva, pisala mami, tema pisanja pa je bila njena imenitna slika Dekle v naslanjaču, ki je v Narodni galeriji na ogled kot posojilo Muzeja likovnih umetnosti iz Budimpešte.

»Ali se vam moj portret ne dopade? Morda so ga slabo obesili. V Pešti je eminentno visel, tako da je moralo vsakemu koj v oči pasti. In umetniki pravijo, da je to moje najboljše delo in meni se tudi to zdi, škoda se mi je zdelo ga za v Ljub. no ker ni bilo miru, sem pa poslala, a mislim da ga tam še ne razumejo, posebno tisti, ki mislijo, da je vsa umetnija v velikih packah, vi pa to za sé ohranite jaz nečem našim umetnikom nič nasprotovati.«