Tržaški potop v »slovansko epopejo«

Umetnost secesije, ki se je pred dobrim stoletjem vpisala v preglede umetnosti in arhitekture­ z izrazi, kot so Jugendstil, ­Sezession, liberty ali art nouveau, pravkar zaseda tržaški grad Miramar.

Tokrat pod oznako secese, kar ustreza češki besedi za to etapo kulturne zgodovine.­ V Trstu gostujejo Čehi, v prvem planu je zastavonoša njihove secesije Alfons Mucha, tudi z ogromnim delom, ki ga je leta 1900 ustvaril­ za paviljon Bosne in Hercegovine na Svetovni razstavi v Parizu.

Muzej in konjušnice Miramarja, rezidence Maksimilijana I. Mehiškega, habsburškega nadvojvode in nesojenega cesarja Mehike, ki se je z ženo Carloto vselil vanj leta 1859, zaseda več kot dvesto eksponatov, ki jih označujejo za ključne v zbirki praškega Muzeja dekorativnih umetnosti, priložnost za njihovo gostovanje v Trstu pa je omogočila prenova tega leta 1885 ustanovljenega muzeja, v katerem se lahko pohvalijo z več kot dvesto tisoč predmeti v zbirki in knjižnico, ki obsega skoraj toliko knjižničnih enot, namreč kar okoli 172.000.

Josef Ladislav Němec: sponka, izdelana na praški šoli za nakit, 1903. Foto: Zgodovinski muzej gradu Miramar

Vrata v muzej so pred prenovo zaprli že leta 2014, vnovično odprtje bo januarja prihodnje leto, izposojeni eksponati pa bodo v Trstu na ogled praktično vse dotlej. Razstava, naslovljena Secesija in evropska revolucija v umetnosti, bo namreč v Miramarju, enem najbolj obleganih tržaških kulturnih magnetov za obiskovalce (lani ga je obiskalo 257.237 ljudi, grajski park pa kar 833.300), dostopna do 8. januarja 2018.

Omenjeno ogromno delo Alfonsa Muche, skoraj sedem metrov široka in tri metre visoka podoba, ki je leta 1900 krasila osrednjo dvorano bosansko-hercegovskega paviljona na Svetovni razstavi v Parizu – ta ima tudi sicer pomembno mesto pri uveljavljanju secesijskega sloga v Evropi –, je ustvarjeno v tehniki akvarela in pripeto na platno, njegova tema pa v Trstu danes, stoletje za secesijo in statusom mesta kot svetovljanskega pristanišča, sečišča različnih kultur ter jezikov, slejkoprej ni najbolj vsakdanja ...

Mucha, ki je rad upodabljal zgodovino Slovanov, je namreč na njem vizualiziral značilno historično temo, prihod Slovanov na nova ozemlja ob zatonu starorimskih časov, organizatorji razstave pa jo v sporočilu, namenjenem sedmi sili, označujejo za nekaj, kar te potopi v »slovansko epopejo«.

Paviljon dvaindvajset let pred Svetovno razstavo anektirane province, ki so ga v eksotičnem turškem slogu zgradili med »matičnima« paviljonoma Avstrije in Madžarske, so sicer krasili tudi številni drugi Muchovi izdelki in dekorativni predmeti, nastali po njegovih predlogah – denimo preproge –, v celoti pa je dekoracija, ki mu je že na Svetovni razstavi prinesla srebrno medaljo, tej pa je v domačem cesarstvu sledilo odlikovanje Franca Jožefa za njegov doprinos k imperiju, obsegala 250 kvadratnih metrov ­površine.

Nove vizije lepote

Secesija je z značilnim simbolizmom in prebujeno umetniško etiko na eni strani, na drugi pa s heterogenostjo in naslonom tako na tradicijo kot inovacije presegla historicistične sloge poznega 19. stoletja in z različnimi oblikami grafične in dekorativne umetnosti temeljito posegla v evropski vsakdan. Z novimi vizijami lepote s koreninami v organskih formah narave je v času belle époque na prelomu stoletij segla v življenje ljudi na starem kontinentu, tako v javni prostor kot zasebno intimo, Praga pa je bila eno njenih pomembnih središč.

A se izbor tržaške razstave ne omejuje le na velika imena praške in češke secesije. Ob Muchi, ki je predstavljen z dvanajstimi deli, izpostavljajo še, denimo, prav tako Čeha, slikarja Jana Preislerja, pa tudi grafične dosežke velikanov dunajske secesije Gustava Klimta in Kolomana Moserja.

Domet secesijske dekorativne umetnosti na področju zlatarstva oziroma oblikovanja nakita odražajo dela Emanuela Nováka, Josefa Ladislava Němca in Frante Anýža, izpostavljajo izdelke znamenitih čeških steklarn in kreacije Adolfa Beckerta ter Karla Massanetza, ki velja za pionirja na področju tako imenovane hladne dekoracije stekla, ob teh pa dela znamenitih učencev Dunajske akademije in Otta Wagnerja.

Med njimi je ključni češki arhitekt in oblikovalec Jan Kotěra, njegov na Moravskem rojeni kolega Josef Hoffmann (ob omenjenih Klimtu in Moserju eden izmed ustanoviteljev Dunajske secesije), prav tako avstrijski arhitekt Leopold Bauer ali znova Čeh Pavel Janák, tudi ta arhitekt in oblikovalec, sicer pa osrednji predstavnik praške zveze Artěl, ki je med drugim v zrelih letih, dolgo po koncu secesije – leta 1936 –, na Hradčanih nasledil našega Jožeta Plečnika.

Tudi v Rovigu v Venetu

Ob Trstu velik razstavni projekt, namenjen secesiji, znova tudi češki, kmalu napovedujejo še v Rovigu v Venetu, slabo uro vožnje od Benetk. V tamkajšnji palači Barbarella bodo 23. septembra odprli razstavo Secesija: München, Dunaj, Praga, Rim; val modernosti, na kateri bodo v sodelovanju z muzeji, kot so Albertina, zasebna Klimtova fundacija na Dunaju, münchenska Villa Stuck ali Narodna galerija v Pragi, predstavili secesijo v teh umetnostnih centrih, tema projekta bodo tudi izmenjave med njimi.

Gustav Klimt in Egon Schiele sta, denimo, razstavljala v Rimu, Giovanni Segantini na Dunaju, med drugimi imeni pa organizatorji izpostavljajo še Franza von Stucka, Andersa Zorna, Maxa Klingerja, Maxa Liebermanna in Ludwiga von Hofmanna.