Tiskane izdaje
Frank Uwe Laysiepen, znan kot Ulay, je eden od pionirjev body arta, performansa in polaroidne umetnosti. V svetu je najbolj poznan kot nekdanji umetniški in zasebni partner Marine Abramović, sam o sebi pravi, da je najslavnejši neznani umetnik. V Mestni galeriji Ljubljana so nocoj odprli razstavo tega umetnika, ki si je pred sedmimi leti za dom izbral Ljubljano.
Leta 2009 se je v Ljubljani zaljubil, poročil in ostal tu, še vedno pa je pogosto v Amsterdamu, kjer je bival večji del življenja. Precej obiskuje tudi druga mesta po svetu, kamor ga vabijo kot umetnika. Prav ta čas je v Frankfurtu njegova prva velika pregledna razstava sploh.
Jaz drugi
Razstava v Ljubljani z naslovom Jaz drugi, precej skromnejša od tiste v Frankfurtu, pa je prva Ulayeva večja samostojna predstavitev v regiji, čeprav je v mednarodnem okolju kot umetnik aktiven že od konca šestdesetih let dvajsetega stoletja.
Če Ulaya kot umetnika v slovenskem okolju ni bilo mogoče kaj dosti spoznati, pa se je kot zanimiva osebnost razkril v dokumentarnem filmu iz leta 2013 z naslovom Projekt Rak. Režiser Damjan Kozole je o njem želel posneti film, ko je umetnik nekaj mesecev pred začetkom snemanja izvedel, da je zbolel za hudim rakom.
Ko je kazalo, da snemanja ne bo, je Kozole Ulaya vanj vendarle pregovoril in prvi prizori filma so z zdravljenja na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Izid Ulayevega zdravljenja, ki se je začelo proti koncu leta 2011 in je trajalo eno leto, je bil zelo negotov. Ulay je konec leta 2016 še vedno med nami, celo z razstavo, ki jo je odprl s performansom.
Razstava, katere kustosa sta Alenka Gregorič in Tevž Logar, nam najprej predstavi nekatera ključna dela, v katerih se umetnik osredotoča na svoje lastno telo in njegovo družbeno odtujitev, in nas nato zaplete v slikovit dialog in prikaz umetnikovih odnosov do sočloveka, najsi bo to dolgoletni prijatelj ali popoln neznanec. Osnovni koncept razstave Jaz drugi je namreč prikazati avtorjev ustvarjalni opus skozi prizmo medčloveških odnosov; ti so integralni del Ulayeve umetniške prakse, pravita kustosa.
Iskanje identitete
Na razstavi so prikazani nekateri projekti, ki so zapisani v svetovni kanon umetnosti performansa in fotografije, obenem pa razstavljeno gradivo – dnevniški zapisi, risbe, popotniške fotografije, zvok, video – nudi vpogled na Ulayevo dolgoletno umetniško pot. Razstava prikazuje umetnikovo nenehno iskanje lastne identitete. Ulayeva umetniška dela posredno izražajo njegova stališča do širših družbenih vprašanj.
Kdo je Ulay? Rodil se je v Nemčiji leta 1943, se izšolal za fotografa in začel iskati alternativne umetniške izraze kot odgovore na vprašanja, povezana s človekovo identiteto, spočetka predvsem spolno. Preizkušal se je v različnih izraznih medijih – analogni fotografiji, posebej polaroidni, performansu, instalaciji, vselej pa je vzbujal pozornost s provokativnostjo. Ulay že skoraj pol stoletja radikalno združuje umetnost in lastno življenje in vse do danes njegovo telo ostaja objekt raziskovanja.
Zanimalo ga je, kako se identiteta odraža na telesu in na kakšne načine se lahko identiteta spreminja. Pri tem se mu je zdela še posebej pomembna koža, z njenim oblikovanjem, prebadanjem in okraševanjem s simboli je pripovedoval različne zgodbe o identiteti. Poleg fotografskega samoraziskovanja je vključeval tudi druge ljudi, predvsem z družbenega obrobja, kot so brezdomci, transvestiti, ki imajo za večino vprašljivo identiteto.
V letih eksperimentiranja s polarodino fotografijo je nastala vrsta avtoportretov, ki so jih pozneje poimenovali performativna fotografija. Fotografiral se je v vseh možnih podobah, v kar se je bilo mogoče pretvoriti – med drugim v transvestita, iznakazil se je z brazgotinami. Temu je sledilo obdobje posegov v telo – tetoviranja, prebadanja ipd.
Ulay in Marina
Leta 1975 so ga v Amsterdamu v oddaji Body Art snemali na televiziji in za njim še Marino, ki je izvedla performans, s katerim si je v trebuh izrezala pentagram, on pa je potem oskrboval njene rane. Takrat sta se spoznala in za dvanajst let postala par, tudi v performansih. Z njimi sta raziskovala meje vzdržljivosti telesa, odnos med umetnikoma ter med njima in občinstvom.
Nastopala sta v neuglednih prostorih pred maloštevilnim občinstvom, a o njih se je veliko govorilo. Performans je bil takrat in še dolga leta pozneje nekaj subverzivnega, potem so mu odprli vrata tudi muzeji. Ko so prišli v take ustanove, so se začeli ponavljati, prej pa so bili enkratno dejanje. Ker so bili le izjemoma ponovljivi, so fotografije edino, kar je ostalo od njih. Med Ulayevimi in Marininimi performansi so gledalci včasih tudi omedlevali.
V njih je Marina poškodovala njega ali on njo, dogovorila sta se o pretepanju in butanju ob steno, njuni telesi sta bili objekt in izrazni medij, kot sta za slikarja čopič in platno. Ko sta bila par, sta o sebi govorila kot o dvoglavem telesu. Breathing In/Breathing Ou je eden od njunih najbolj znanih performansov, med katerim sta eden od drugega vdihovala zrak sedemnajst minut, nakar sta se onesvestila.
Njun zadnji skupni performans, Ljubimca, hoja po Velikem zidu, je bil pred 28 leti, ko sta se vsak z druge strani napotila po Kitajskem zidu, da bi se sešla. Ona je začela hoditi pri Rumenem morju, on pri puščavi Gobi, vsak od njiju je prehodil več kot 2000 kilometrov in ko sta se srečala, sta se objela ter razšla, misleč, da se ne bosta nikoli več videla. A sta se pozneje še večkrat.
Tožba
Performans je postal legitimen kot umetnost in retrospektiva Marine Abramović v New Yorku leta 2010 je bila najbolj obiskana razstava še živega umetnika v MoMI. In medtem ko se je bilo vrsto let s performansi zelo težko prebijati skozi življenje, saj z njimi ni bilo mogoče kaj prida zaslužiti, je Abramovićeva pozneje z njimi obogatela. Ulay, ki so ga, kakor sam pripoveduje, performansi nehali zanimati potem, ko sta z Abramovićevo postala institucija, pa je na sodišču šele pred nedavnim dosegel, da mu mora umetnica plačati delež od njunih skupnih del, čemur se je izogibala.
Abramovićeva mora tako Ulayu plačati 250.000 evrov. Umetnika sta namreč desetletje po hoji po Kitajskem zidu na predlog newyorškega galerista Seana Kellyja podpisala pogodbo o avtorskih pravicah. Ulay je prodal arhiv njunih skupnih del Marini Abramović in zato je ona lahko tiskala grafike za prodajo in razstavljala njuna skupna dela na svojih samostojnih razstavah.
Vendar v pogodbi piše, da je Marina dolžna obvestiti Ulaya o vsaki razstavi, ko gre za skupno delo ter mu plačati 20 odstotkov od zaslužka. Abramovićeva je na sodišču trdila, da je Ulay upravičen le do 10 odstotkov od zaslužka, ker galerije vzamejo 50 odstotkov in torej njemu pripada 10 odstotkov od preostalih 50 odstotkov. Abramovićeva je v enem od intervjujev rekla, da ne more prodajati del brez galerije in tako dobi ona 30 odstotkov, on pa 20, kar po njenem ni prav.
Ulay je sodišče prepričal, da Abramovićeva ni spoštovala pogodbe ter da ga o prodaji nekaterih del sploh ni obvestila. Poleg tega mu celo ni dovolila, da bi skupno delo objavil v knjigi Šepetanja: Ulay o Ulayu. Čeprav do te prepovedi ni imela pravice, Ulay njunega dela ni objavil, ampak je na tem mestu v knjigi objavil roza kvadrate, kar je bila pozneje tudi tema njegovega performansa v Muzeju moderne umetnosti v Amsterdamu.
Tudi s slavnim performansom v MoMI Umetnik je navzoč (The Artist is Present) leta 2010, ko je Abramovićeva po sedem in pol ur na dan, pet dni v tednu, deset ur ob petkih cele tri mesece sedela za mizo, nasproti nje pa so se izmenjevali različni ljudje, tudi Ulay, ni povsem tako, kot je videti navzven. Gre za performans, ki si ga je na youtubu ogledalo več deset milijonov ljudi, srečanje med Marino in Ulayem pa je mnoge ganilo do solz.
Performans v MoMI je nadaljevanje njunega skupnega Nightsea Crossing, ki sta se ga domislila v avstralski puščavi med neznosno vročino, ko se ni bilo mogoče gibati. V osemdesetih letih sta v več mestih po svetu, najprej pa v Art Gallery of New South Wales u Sidneyu, izvedla vrsto teh performansov, med katerimi sta v muzeju sedela za mizo in zrla drug v drugega po devet ur na dan brez gibanja, hrane in govorjenja.
Če bi obiskovalci razstave imeli srečo, da bi jih po njej vodil Ulay, kot nas je novinarje, bi bilo to posebno doživetje. Ulay je iskriv, duhovit in uglajen pripovedovalec zgodb, povezanih z razstavljenim gradivom in njegovim življenjem.
