Tiskane izdaje
V sodobni umetnosti redko naletimo na delo, ki ne bi tematiziralo svojega družbenega in političnega konteksta. Toda katere oblike upora in protesta so lahko učinkovite? Tega problema se trenutno lotevata razstava Omrežne motnje v Škucu in mednarodni simpozij Aksiome v Kinu Šiška. Kuratorka razstave Tatiana Bazzichelli vidi odgovor v omrežnih motnjah.
K premisleku o mejah direktne družbene kritike so jo spodbudili politični dogodki, še posebej antiglobalistično gibanje v Italiji, pri katerem je sodelovala. Tej problematiki se je v navezavi na umetniške mreže Bazzichellijeva posvetila tudi v knjigi Omrežne motnje.
Zakaj je po vašem problematično, če direktno nasprotujemo neki politiki, sistemu?
Če se samo zoperstavljate nečemu ali nekomu, ki ga označite za sovražnika, ga z nasprotovanjem legitimirate kot verodostojno entiteto. Poleg tega lahko nasprotnik vašo pozicijo vključi v svoj način delovanja. Represijo lahko izvaja tudi tako, da vas nadzoruje s tehnološko infrastrukturo.
Razstava zadeva predvsem nove načine nasprotovanja, ki ni utemeljeno na protestiranju, ampak na motnji. Stvari so sicer malo bolj kompleksne, saj so hekerji in umetniki lahko dobrodošli v poslovnem svetu, ko pomagajo ustvariti nov produkt in z njim novo tržišče.
Uporabljajo torej enake metode kot poslovni svet ali politični sistem, v katerem delujejo?
Da, sledijo logiki, ki jo prevprašujejo. V Sloveniji imate lepo tradicijo tovrstnega umetniškega delovanja: NSK, Irwin, Laibach so uporabljali sorodne taktike pri spodkopavanju neke ideologije. Zdaj se prav to dogaja na ravni posla. Beseda biznis je tabu, hekerji in umetniki se ji izogibajo, ker je povezana z birokracijo, menedžerji, korporacijami, kapitalizmom. Zdelo se mi je pomembno prisvojiti si to besedo, kot si biznis prisvaja nas. Temu bi lahko rekli moja semantična motnja.
Kako ste prišli do koncepta motenj in kako ste izbrali umetniška gibanja, ki jih vidimo na razstavi?
Ko so se leta 2004 pojavila družabna omrežja, sem dojela, da govorijo isti jezik kot kontrakultura, da so si prisvojila govorico protestnikov, kritičnih množic. Začeli so me zanimati umetniški projekti, ki uporabljajo retoriko poslovnega sveta in z njo kritizirajo posel. Družabni mediji in mreže so povsod, danes smo vsi povezani prek pametnih telefonov, a omrežja so obstajala že pred desetletji.
Lahko izpostavite nekaj tovrstnih mrež in njihovih umetniških praks?
Ena soba je namenjena poštni umetnosti (arte postale) – poštna mreža se je začela v petdesetih letih, ima korenine v Fluxusu in drugih avantgardah. Hoteli so prevzeti elemente vsakdanjega življenja in jih prenesti v umetnost. Imate naredi si sam poštne znamke, ovojnice. Delovala je tako, da so članom umetniške mreže predlagali specifično temo. Tudi za to razstavo smo prosili poštne umetnike, da napravijo nekaj na temo umetnosti, biznisa in motenj.
Potem so tu še predstavniki kalifornijskih gibanj …
Da, tu je Suicide Club, ki se je v osemdesetih prevesil v gibanje Cacophony in pripada kalifornijski sceni, povezani z emancipatornimi gibanji v ZDA. Tu so predstavljeni njihovi različni projekti motenj, igrive intervencije na ulicah, poigravanje s simboli potrošništva. Izvajali so radikalne urbane eksperimente, plezali po Golden Gate Bridgeu v San Franciscu. Na seminarju gostuje legenda teh gibanj John Law.
Med bolj aktualnimi projekti je omrežje Anonymous, ki na spletu od znotraj ustvarja motnje korporacijam. Pri tem gre prav tako za prepletanje igrivosti, značilno za njihov trenutno bolj politični angažma, zaradi katerega nekateri pristanejo v zaporu. Tudi žvižgači razkrivajo zastrte aktivnosti obveščevalnih služb in korporacij, vendar sami – četudi opozarjajo na sporne, zločinske dimenzije teh služb – prehajajo meje legalnega. ZDA imajo zelo strogo zakonodajo, pomislimo samo na Chelseo Manning in Edwarda Snowdna ali Juliana Assangea. Tu gre torej za motnje, ki nastajajo na robu dovoljenega – gre za formo kritike, ki prihaja iz drobovja sistema. Kot vemo, je tudi Snowden delal za NSA.
Del razstave je posvečen prav žvižgačem.
Da, na razstavi je objavljen prvi intervju, ki ga je režiserka Laura Poitras naredila s Snowdnom za dokumentarec Citizenfour.
Razstava lepo pokaže, da umetniško mreženje in ustvarjanje motenj ni povezano samo z novimi tehnologijami. A kako so digitalne tehnologije spremenile naravo umetniških omrežij in njihovih praks?
Še pred desetimi leti smo komunicirali prek tako imenovanih mailing list. Danes je vse več distrakcij, kot da bi človek stal na trgu in slišal vse glasove naenkrat ter ne bi vedel, komu bi prisluhnil. Ogromno informacij obstaja, kar spreminja tudi naravo različnih mrež. Florian Cramer, ki je prav tako gost Aksiome, bo govoril o postdigitalnem – ta pojem označuje situacijo, ko je digitalno povsod, ko je povsem vpeto v vse dimenzije vsakdana. Gre tudi za spoznanje, da smo vseskozi pod nadzorom. To je vsekakor neki pogled na današnji svet. A cilj razstave je pokazati, da se da takšno črno vizijo našega bivanja tudi kritizirati.
Lahko se igramo s to logiko, lahko poskušamo razumeti delovanje poslovnega sveta, vladnih služb in poskušamo ustvarjati motnjo s prevzemanjem iste logike. Takšne motnje je ustvarjala tudi mreža Luther Blissett (različni avtorji so pod tem imenom ustvarjali svoja dela), in sicer so se nekoč lotili medijskega sistema. Dojeli so, da novinarji pogosto ne preverijo virov. Ko to vzameš zares, lahko plasiraš lažne informacije ter tako pokažeš, kako je tudi medijski sistem odprt za take anomalije.
V čem na tej razstavi, ki ima otipljivo politično ost, vidite estetsko dimenzijo?
Estetsko je zame v gesti, ko preneseš življenje v umetnost (torej obratno od tega, k čemur so stremele zgodovinske avantgarde, ki so hotele umetnost vnesti v življenje). Umetnost Janezov Janš je, denimo, povezana z njihovo gesto preimenovanja. Umetniški moment je v procesu, ki ga ustvariš, in ne v objektu (čeprav so na razstavi tudi ti). Sicer pa ima kurator danes moč, da po lastni presoji nečemu podeli status umetnosti.
