Tiskane izdaje
Po dolgotrajni bolezni je v 73. letu starosti umrl oblikovalec in slikar Matjaž Vipotnik. Vipotnik je bistveno zaznamoval slovensko in jugoslovansko grafično oblikovanje od 70. let do danes. Znan je predvsem po izjemnih plakatih za kulturne dogodke, mnogi ostajajo v kolektivnem spominu.
Med temi plakati je treba v prvi vrsti omeniti Marxa ob kolesu, ki ga poznajo vse generacije od osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Plakat je bil leta 1983, ko je nastal, izzivalen in paradoksalen.
Nastal je namreč po naročilu Marksističnega centra pri Univerzi v Mariboru ob stoletnici Marxove smrti, obenem pa je sporočal sestopanje partije z oblasti, desetletje preden je dokončno sestopila in se z več drugimi strankami povezala v Združeno listo socialnih demokratov, ki se je 2005 preimenovala v današnje Socialne demokrate.
Plakat, ki je v tistem času v Sloveniji dvignil kar nekaj prahu, je še isto leto v Rimu obesila italijanska Komunistična partija na na svojem tradicionalnem množično obiskanem shodu. Marx kot kolesar je potem, ko so ga objavili številni časopisi, zaslovel v širših razsežnostih.
Na robu sprejemljivega
Grafično oblikovanje v osemdesetih letih je bilo pogosto družbeno-politično angažirano in Matjaž Vipotnik je večkrat hodil po samem robu politično dovoljenega. Tak je bil na primer njegov plakat Ujetniki svobode za predstavo v režiji Janeza Pipana v Mladinskem gledališču, zaradi katerega je Vipotnika zagrebško okrožno sodišče obtožilo »rušenja bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov«. Kaznovali ga niso, so pa zaplenili in uničili celotno naklado plakatov ter vseh osnutkov za tisk.
Podobno se je dogajalo ob njegovi za tisti čas legendarni priponki proti 133. členu jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki je sankcioniral verbalni delikt oz. sovražno propagando in ob priponki Kosovo moja dežela, ki je spremljala zborovanje v Cankarjevem domu 27. februarja 1989, ko tedaj nastajajoča opozicija in pešajoča socialistična oblast skupaj pripravili zborovanje v podporo stavkajočim rudarjem na Kosovu. Pregon pa so vedno zahtevali z našega takratnega juga, nikoli slovenski tožilec.
Grafični in likovni presežki
Vipotnikove gledališke plakate, ki smo jih videvali na mestnih ulicah, smo takrat vsi poznali in prepoznavali njegovo avtorstvo. Po tistem noben slovenski grafični oblikovalec ni več tako povedno nagovarjal javnosti. V njih ni bilo treba iskati skritih sporočil in enigmatične simbolike, ampak je sporočila z gledališkega odra z grafičnim jezikom jasno širil v okolje in ga z likovno dovršenostjo urbaniziral. Vipotnikovi plakati so bili grafični in likovni presežki, z njimi je pri nas postavil standarde vidnih sporočil.
Vipotnik za grafično in likovno izražanje ni bil le talentiran, ampak tudi kakovostno izšolan. Na likovni akademiji Brera v Milanu je leta 1972 diplomiral iz slikarstva, tam je na Visoki šoli za industrijsko oblikovanje obiskoval tečaj na katedri za grafično oblikovanje. Italijansko kulturno okolje z močnim oblikovanjem ga je za vedno zaznamovalo, njegova ustvarjalnost se je kazala kot posrečena kombinacija italijanskega vpliva in slovenskih, bolj zadržanih, duhovnih prvin.
Premalo časa za slikanje
Čeprav mu je bilo zelo blizu tudi slikarstvo, se z njim ni veliko ukvarjal. Zanj mu je primanjkovalo časa, nam je povedal leta 2012, ko je prejel Prešernovo nagrado. Grafično oblikovanje ga je posrkalo. Ob neštetih gledaliških in filmskih plakatih so se zvrstile celostne podobe za kulturne ustanove in knjižne opreme, posvečal se je tudi gledališki scenografiji. Svoj enormni opus je razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu in spotoma prejemal nagrade. Naredil je tudi nekaj celostnih podob za gospodarstvo.
Kot nam je v tistem pogovoru še dejal, je imelo gledališče v njegovem življenju vselej pomembno mesto, že med srednjo šolo v Ljubljani in pozneje v Milanu, kjer je obiskoval različne teatre. Še posebno rad je zahajal v Teatro Piccolo, v katerem so gostovala evropska gledališča.
Okužen z gledališčem
Vipotnik se je z gledališčem tako okužil, da je sodeloval pri ustanovitvi Gleja in scenografija je bila po vsem dokaj logično spočetje. Večina scenografij je nastala za predstave pod režisersko taktirko Dušana Jovanovića. Za Vipotnika je bilo gledališče zrcalo družbe ter njen korektiv in podobno je videl tudi vlogo plakata, ki jepromoviral predstavo. Izmed gledališč je največ sodeloval z Mladinskim.
Poleg gledališča so bile njegova velika ljubezen knjige. Sam je bil od otroštva obdan z njimi. Oče Cene Vipotnik, pesnik in urednik pri Cankarjevi založbi, je znal svojo ljubezen do knjig nevsiljivo prenesti na sina. Talent in veselje do risanja pa sta prišla od mame, učiteljice likovnega pouka. Knjige, ki jih je opremil Matjaž Vipotnik, so elegantne, navznoter in navzven, za povrh je bil eden redkih oblikovalcev, ki je mislil na bralca in upošteval, kako bo knjigo držal v rokah, kakšni bodo tip, velikost črke, prelom in ne nazadnje tudi vezava. Knjige je oblikoval za slovenske in tuje založbe. V osemdesetih letih se je precej ukvarjal z zgodovinskim razvojem knjige. O tem je objavil več besedil.
Izjemno plodovit
Matjaž Vipotnik je znal delati v skupinah in sam. Nagrad, ki jih je leto za letom nizal za slikarsko, grafično, scenografsko in oblikovalsko delo, je preveč za naštevanje. Krona v njegovem enormnem opusu je bila velika Prešernova nagrada. Prav res bi težko našli tako plodovitega grafičnega oblikovalca. In človeka, ki se je s tolikšno vnemo zapisal svojemu poklicu. Vendar vse to ne razkriva njegovega bistva - kar pripisuje gledališču, je počel tudi sam. S pronicljivostjo, razsvetljenostjo, angažiranostjo je nastavljal ogledalo družbi.
