Umrl je Stane Bernik, eden ključnih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev

Poslovil se je raziskovalec slovenske in jugoslovanske likovne umetnosti 20. stoletja, zlasti arhitekture, urbanizma, oblikovanja in fotografije.

Objavljeno
11. december 2019 13.49
Posodobljeno
11. december 2019 18.38
Dr. Stane Bernik. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
V. U.
V. U.
V starosti 81 let je umrl eden najbolj prepoznavnih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev dr. Stane Bernik. Angažiral se je na številnih področjih, bil je poznavalec zlasti arhitekture, urbanizma, oblikovanja in fotografije, vrsto let urednik revije Sinteza. Znan je bil po tem, da je oral ledino pri raziskovanju področij, ki so dotlej veljala za obrobna. Novico o njegovi smrti so sporočili z ministrstva za kulturo.

Otroštvo je preživel v Prizrenu, kjer se je rodil leta 1938, in Sarajevu. Drugo svetovno vojno je kot skriti otrok z bratom preživel v katoliškem samostanu v Sarajevu, saj so bili starši pri partizanih.

Po gimnazijski maturi v Ljubljani in nedokončanem študiju arhitekture na fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo se je 1959. vpisal na študij umetnostne zgodovine in sociologije na filozofski fakulteti, kjer je leta 1964 diplomiral.


 

Pionir na številnih področjih


Diplomiral je z nalogo o urbanizmu slovenskih obmorskih mest Koper, Piran in Izola, doktoriral pa leta 1989 z disertacijo Izhodišča sodobne slovenske arhitekture. Od 1985 do upokojitve je predaval razvoj oblikovanja na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Akademijo je mandat pred upokojitvijo vodil kot dekan, leta 2007 pa je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze.

Prvi se je lotil podrobnega vrednotenja naselbinske krajine in mestnih jeder. Za Koper, Izolo in Piran je, denimo, ovrednotil likovne, funkcionalne in prostorske konstante. Njegove študije so spodbudile zaščito navidezno anonimnih četrti obalnih mest in Trubarjeve ceste v Ljubljani.

Njegovi objavljeni analizi Kočevja in Črnomlja sta postali vzorec celostne obravnave srednjeveških mest, s primerjavo arhivskega gradiva in celostne predstavitve izbranih vrednot pa izhodišče za zaščito. Bernikove sinteze in načini valorizacije v nekoliko posodobljeni obliki ostajajo temeljna podlaga za vrednotenje naselbinske dediščine še danes.
 

Poznavalec umetnosti gradnje


Drugo obširno področje, ki se mu je posvečal več kot štiri desetletja, je arhitektura 20. stoletja. Njegovo delo je omogočilo, da smo v registrirano dediščino in med kulturne spomenike vključili stavbe, oblikovane v drugi polovici 20. stoletja. Že leta 1969 je sestavil načela dokumentiranja sodobne arhitekture in tekoče spremljal ustvarjanje Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Miloša Bonče, Stanka Kristla, Savina Severja in drugih arhitektov ljubljanske šole za arhitekturo.

Te in druge ustvarjalce je ovrednotil z razstavami, članki v strokovnih in drugih glasilih in s prvimi sodobnimi monografijami posameznih arhitektov. Z izborom za razstavi Novejša slovenska arhitektura in Slovenska likovna umetnost 1945–1978 v Ljubljani je določil izhodiščne kriterije in kakovostno lestvico novejše arhitekture. Za potrebe Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je pripravil temeljni izbor stavb preteklega stoletja in jih skupaj z avtorji ovrednotil v posebni monografiji, ki jo je spremljala serija razstav v Sloveniji in tujini.

Bernikova zasluga je celostna ohranitev Plečnikove hiše in ustanovitev tedanjega Arhitekturnega muzeja Ljubljana, ki je lahko prerasel v sedanji Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Ohranjene pa so ostale Plečnikova hiša in vsa njena oprema ter dokumentacija, kar je unikaten primer za Slovenijo in zgled za širše območje.

image
Ob prejemu osrednje umetnostnozgodovnske nagrade Izidorja Cankarja leta 2007. FOTO: Matej Družnik/Delo

 

Mož izza umetniške zbirke NLB


Na področju premične dediščine je njegova zasluga tudi ohranitev likovne zbirke Ljubljanske banke, ki jo je dolga leta dopolnjeval kot svetovalec bančne uprave. Bernik je bil nezamenljiv pri podpori in uveljavljanju slovenskega oblikovanja, grafičnega in industrijskega, ki sta postala del našega umetnostnega gradiva, tako v nepremični dediščini kot v muzejskih zbirkah.

Objavil je več temeljnih razprav o moderni slovenski umetnosti in številnih monografskih predstavitev sodobnih umetnikov (Silvester Komel, Milan Mihelič, Veno Pilon, Jože Spacal). Ključna dela, s katerimi je obogatil slovensko umetnostnozgodovinsko čtivo, so predvsem Koper, Izola, Piran: organizem slovenskih obmorskih mest, 1968, Novejša slovenska arhitektura, 1968, Slovenska arhitektura, urbanizem, oblikovanje in fotografija, 1979, ali Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja, 2004.

Prejel je številne nagrade, med najvišjimi Cankarjevo in Steletovo, bil je tudi zunanji član Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine. V obrazložitvi Steletove nagrade, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo, so med drugim zapisali, da je s sodelovanjem z nekdanjimi regionalnimi ali medobčinskimi zavodi postavil temelje več področjem dosedanjega strokovnega dela varstva kulturne dediščine.