Upor, sodelovanje in upanje v Arzenalu

Objava slovenskega umetnika,­ ki se bo predstavil na Beneškem bienalu 2015, vedno kasni, kar za celotno ekipo pomeni veliko več intenzivnega dela. Glede na to, da so bili kandidati izbrani tudi že v zgodnjih spomladanskih mesecih, je letošnja odločitev zgodnja.

JAŠA (1978) je na slovenski likovni sceni prisoten že več kot deset let, razstavljal pa je že kot gimnazijec in študent (študij slikarstva je končal leta 2004 z odliko in posebnim priznanjem beneške Akademije lepih umetnosti pri profesorju Carlu Di Racu).

Prvič na sto kvadratnih metrih

Njegov projekt Zaklop/Nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja je predlagala Umetnostna galerija Maribor, vodita ga komisarka ­Simona Vidmar in kustosinja Aurora Fonda. V predlogu so med drugim zapisali, da nagovarja z vizijo dinamične vizualne in performativne umetniške prakse, ki poleg stalne postavitve in situ predvideva še aktivnosti v smislu »art in process«.

V prostorih Arzenala bo postavljen velik arhitekturni objekt, ki bo predstavljal avtorjevo interpretacijo štirih socialnih krogov (hiše, prostora produkcije, sakralnega in javnega prostora) in bo obenem nosilec performativne, vizualno-zvočne instalacije. Možnost večmesečnega sobivanja in ustvarjanja bo ponujal skupini avtorjev in performerjev.

Arhitekturna lupina, ki bo obdajala več medsebojno povezanih modularnih celic, bo posrednik med živo umetniško produkcijo in obiskovalci bienala. Po eni strani bo omogočila umetniško izolacijo, po drugi pa se bo odpirala h gledalcu in mu ponujala vpogled v notranjo logiko umetniškega ustvarjanja.

JAŠA (umetnik je pogosto nastopal zgolj brez priimkov) je že na začetku umetniške poti začel projekte s predstavo, ki si jo je izoblikoval o prostoru. »Noben prostor ni idealen, povsod je mogoče odkriti določene hibe. Iz teh izhajam, pri čemer se mi drugi mediji zdijo precej bolj odprto izhodišče kot slika, za katero načeloma velja, da spada na steno,« je razložil v enem od intervjujev. Prostor je ključen tudi za njegovo postavitev v beneškem Arzenalu. Z ministrstva za kulturo so nam sporočili, da se bo Slovenija prvič predstavila v prostorih Arzenala (Corderie, četrti prostor levo) na sto kvadratnih metrih (cena najema brez vseh stroškov je 55.000 evrov).

Prostora torej ne bo malo. Kar začne JAŠA v prostoru postavljati, hoče v prostoru tudi končati. Pri tem ni nujno, da sledi vnaprejšnji zamisli, saj se med procesom dela pogosto marsikaj spremeni. Vloga prostorske atmosfere je odločilna, ko jo začuti, lahko poveže stvari, ki se prej zdijo nezdružljive. Živahna bo tudi tokratna Jaševa postavitev, katere osrednje teme so upor, sodelovanje in upanje.

Organizator navaja, da je projekt nadgradnja avtorjevega večletnega aktivnega preizkušanja področja umetniškega sodelovanja s skupnim ciljem ustvarjanja pogojev za nenasilen, poetičen upor. Osnovno performativno telo bodo tako sestavljali štirje akterji – JAŠA Mrevlje Pollak, Michele Drascek (tudi kustos projekta), Janez Vidrih in Tine Grgurevič, ki se jim bodo pridružili zunanji performerji (zbor in solisti). Projekt je zasnovan kot živ dogodek v nenehnem trajanju, živo bo vseh osemindvajset tednov bienala.

Avtor projekta se je povezal z ekipo sodelavcev, s performerji, glasbeniki in kuratorji iz mednarodnega prostora. Z nekaterimi je že sodeloval pri različnih umetniških dogodkih in si tako pridobil reference v tujini.

Umetnost je odprt poligon

Izbira izraznih sredstev je pri Jaši bogata. Začel je kot slikar, a že kmalu uporabljal različne medije, od slike, kipa, videa, zvoka in performansa do instalacij, intervencij in hibridnih projektov. Še danes drži izjava umetnostne zgodovinarke Nelide Nemec, ki je leta 2005 o njegovih likovnih iskanjih zapisala: »V sedanjem prehodnem obdobju, ko je mogoče prisegati na drugačno sprejemanje likovnih tokov, stilov in usmeritev, ko je izbira izraznih sredstev in medijev široka in lahko dostopna, je tudi pri slikarju Jaši izbira motivov in form povsem svobodna, široka v razponu razmišljanj o umetnosti in umetniškem, o mejah likovnosti in možnostih vizualnega.«

Prizadeva si kolikor se le da celovito doumeti duha časa, ker zavrača podmeno o nekakšni izoliranosti umetnika, ki naj bi bil zaprt v svoj avtonomni svet, ločen od resničnosti, v kakršni bivajo »navadni« ljudje. Umetnost je široko odprt poligon, poudarja umetnik, pri katerem se pogosto pokažejo tudi napake in pomanjkljivosti, ki jih je treba priznati, če hočeš naprej. Njegov cilj je vzpostaviti stik s čim več ljudmi in jim pokazati, da umetnikovo ustvarjanje ni paralelni svet, ampak enakovreden del vsakdanjega dogajanja, ki ga ustvarjalec le specifično filtrira.

Predvidevamo lahko, da bo dogajanje v slovenskem paviljonu lucidno ali vsaj duhovito, saj si JAŠA od začetkov prizadeva pokazati, da resna drža ni edina možna. Njegov veliki vzornik je skupina Monty Python in tudi sam verjame, da se s (po)smehom lahko marsikaj premakne. Včeraj smo ga prosili za izjavo, a bo do 20. decembra v New Yorku, kjer je že nekaj mesecev v umetniški rezidenci.

Med njegovimi zadnjimi odmevnimi projekti je Crystal C, ki smo ga videli v Ljubljani lani v tem času v prostorih MGML (zasnoval ga je kot diptih v Galeriji Vžigalica in Tobačni 001). Letos spomladi ga je razvijal v New Yorku v sodelovanju z galerijo Pioneer Works, in sicer kot novo drogo, ustvarjeno v gverilskem laboratoriju, iz kristalov te droge pa je ustvarjal kip. Takrat je med drugim pojasnil, da živimo v času druge renesanse drog po šestdesetih letih z neskončno ponudbo na trgu.