Tiskane izdaje
Med prvo svetovno vojno se je prostovoljno pridružil italijanski vojski in tako udejanjil znana militaristična načela kolegov na čelu s Filippom Tommasom Marinettijem, ki je, kot je leta 1909 objavil v Futurističnem manifestu, v vojni, militarizmu, patriotizmu in destrukciji videl »edino higieno sveta«.
Ta prostovoljna odločitev ga je pri le 33 letih stala življenja, pri čemer ni umrl na bojišču, pač pa zaradi nesreče. 17. avgusta leta 1916 je v Chievu na obrobju Verone med vojaško vajo padel s kobile, nakar ga je usodno povozil vojaški voz. Več mesecev pred tem je v pismu zapisal, da gre, medtem ko čakaš na bitke, zgolj za insekte in dolgčas, katerih seštevek je mračno herojstvo.
Govora je o Umbertu Boccioniju (1882–1916), enem osrednjih talentov futurizma, ki se je »izmom« z začetka minulega stoletja pridružil z novim odnosom do vizualnega obravnavanja dinamike, gibanja in časa, sicer pa kot avantgarda rušil tradicijo povezal najrazličnejša področja izraza od slikarstva, kiparstva, fotografije ali arhitekture, do literature, plesa, filma in celo kulinarike. Letos bo od Boccionijeve smrti minilo natanko sto let, kar je priložnost, da bo njegova dela znova mogoče srečati na razstavah.
Selitve v mladih letih
V mladih letih se je pogosto selil, kar je bila posledica selitev očeta, uslužbenca na javni upravi. Rojen je bil na jugu Italije, v mestu Reggio Calabria, in tudi likovno se je formiral v različnih okoljih. Med drugim je – tako kot kolega Gino Severini in Mario Sironi –, v Rimu obiskoval atelje tedaj še divizionistično orientiranega Giacoma Balle, ob tem pa tudi Svobodno šolo akta. Obiskal je Pariz in Rusijo, se zatem izobraževal tudi na tedanjem Kraljevem inštitutu lepih umetnosti v Benetkah, sledila je še pot v München, naposled pa se je leta 1907 ustalil v Milanu, kjer se je s somišljeniki povezal v krog futuristov.
V manj kot desetletju do tragične smrti je ustvaril serijo ključnih futurističnih slik in številčno zelo ozko skupino kipov, s katerimi je obveljal za enega vodilnih predstavnikov in teoretikov tega gibanja. Kot kolege so ga pritegnile teme dinamike, strojev, vsakdanjega življenja mest in vere v napredek tehnologije, ki bo pometel z izživeto preteklostjo, osredotočil pa se je na vizualiziranje gibanja form, konkretnost materije in uporabo komplementarnih barv. Kot futurizem nasploh je tudi sam izšel iz kubizma, ki pa mu je očital statičnost.
Jubilejni razstavi v Milanu in Roveretu
Med njegova ključna dela sodijo, denimo, slike Delo ali Pretep v galeriji iz leta 1910, Dinamizem nogometaša iz leta 1911 ali Dinamizem kolesarja iz 1913, med redkimi ohranjenimi skulpturami pa velja za ikono futurizma predvsem kip Edinstvene oblike nadaljevanja v prostoru iz leta 1913.
Ob prihajajoči stoletnici smrti so se mu z odprtjem razstave Umberto Boccioni (1882-1916); Genij in spomin že oddolžili v milanski Kraljevi palači. To od minulega tedna zaseda okoli 280 eksponatov iz dolge serije osrednjih italijanskih in mednarodnih muzejev: slik, risb, skulptur, grafik, fotografij, knjig in dokumentarnega gradiva.
Med drugim je na ogled 60 Boccionijevih risb, ki jih sicer hranijo v milanskem mestnem gradu Castello Sforzesco, organizatorji pa izpostavljajo tudi razgrnitev svežih strokovnih novosti na področju poznavanja Boccionijevega opusa. Denimo doslej neznanih dokumentov ali nekaterih novih datacij Boccionijevih del.
Razstava bo v Milanu dostopna do 10. julija, zatem pa bo med 4. novembrom in 19. februarjem 2017 na ogled še v znanem muzeju MART v Roveretu.
