V Rembrandtovem letu obnavljajo njegovo slovito sliko

»Operacija Nočna straža« ob 350. obletnici Rembrandtove smrti

Objavljeno
01. avgust 2019 06.00
Posodobljeno
01. avgust 2019 06.00
▲ Obiskovalci lahko spremljajo potek restavriranja in raziskav. Foto Milan Ilić
V nizozemskem nacionalnem umetnostnem in zgodovinskem muzeju Rijksmuseum vsak dan na tisoče ljudi kot hipnotiziranih stoji pred Rembrandtovo Nočno stražo. Posebno od 8. julija, ko se je začela Operacija Nočna straža, največji in najpomembnejši projekt restavriranja enega od ­najbolj znanih likovnih del.

Operacija Nočna straža bo trajala dobro leto, vodstvo Rijksmuseuma pa ni težko našlo sponzorjev za projekt, saj letos mineva 350 let od Rembrandtove smrti. Ob tej priložnosti smo obiskali Amsterdam ter se pogovorili s profesorjem dr. Gregorjem J. M. Webrom, direktorjem zbirk lepih in dekorativnih umetnosti Rijksmuseuma ter priznanim strokovnjakom za Rembrandtov opus.

image
Nočna straža (1642) je vrhunec nizozemske portretne umetnosti. Foto Rijksmuseum

 

Skener analizira vsak milimeter slike

Lastnik Nočne straže je mesto Amsterdam, v Rijksmuseumu je slika razstavljena od leta 1808. Arhitekt muzejske stavbe Pierre Cuypers, dokončana je bila leta 1885, je oblikoval poseben galerijski del muzeja prav za to sliko zelo velikega formata (363 krat 437 centimetrov). Za Operacijo Nočna straža je francoski arhitekt Jean-Michel Wilmotte izdelal veliko kletko iz debelega, a prozornega stekla. Široka je skoraj devet, globoka sedem in visoka skoraj 4,5 metra, tako da si lahko obiskovalci muzeja ogledajo sliko, medtem ko nemoteno poteka znanstvenorazi­skovalno-restavratorski projekt. Sodobne tehnologije, od digitalne fotografije do analize materialov,­ ki jih podpirajo sofisticirani programi umetne inteligence, omogočajo strokovnjakom bolje razumeti, kakšna je bila slika, ko jo je Rembrandt izdelal, in kakšnim spremembam je bila podvržena v 377 letih.

Te dni v kletki z Nočno stražo ni nikogar, le elektronske naprave opravljajo svoje delo. Na začetku projekta so strokovnjaki sliko digitalno fotografirali v visoki resoluciji, da bi videli pigmentna­ zrna, ki so s prostim očesom nevidna. Zdaj vsak milimeter slike analizirajo z napravo za rentgensko fluorescenco (makro-RFA ­skener). Tako lahko ugotovijo, kateri kemijski elementi so v pigmentih. Makro-RFA skener prikazuje tudi dodelave na sliki in tako razkriva proces Rembrandtovega dela in poznejše intervencije. Za popolno rentgentsko fluorescenco Nočne straže je treba narediti 56 skenov; eno makro-RFA skeniranje pa traja 24 ur.
 

Skupinski portret malo drugače

Rembrandt Harmenszoon van Rijn je Nočno stražo predal naročnikom leta 1642, ustvarjal jo je več kot leto dni. Tedaj je bil že uveljavljen amsterdamski slikar. Rojen je bil leta 1606 v nizozemskem mestu Leiden, kot deveti od desetih otrok mlinarja in pekove hčere. Od otroštva je hotel biti umetnik.

​Tista leta so bila za Nizozemce­ dobra, čeprav turbulentna – po dolgi osvobodilni vojni (1568–1609) so prenehali biti pod špansko absolutistično oblastjo. Hkrati so se razvili v svetovno trgovinsko in kolonialno silo. Tudi panevropska, apokaliptična tridesetletna vojna (1618–1648) je prispevala k razcvetu Nizozemske. Nizozemci so v tem času izrinili Portugalce in Špance z nekaterih otokov v Indijskem oceanu in drugih območij. Leta 1602 so ustanovili slovito Nizozemsko vzhodnoindijsko družbo, zasedli najpomembnejšo pomorsko pot med Indijskim in Tihim oceanom, razvili Batavijo (danes Džakarta), ustanovili številne kolonije na vzhodnih in zahodnih afriških obalah ter se utrdili na skrajnem jugu črne celine. Imeli so tudi številne kolonije v Severni Ameriki, kjer so ustanovili New Amsterdam (današnji New York), pa tudi v Južni Ameriki. Nizozemska je pozneje izgubila veliko čezmorskih posestev, ki sta jih prevzeli Anglija in Francija, vendar je 17. stoletje ostalo v spominu kot nizozemska zlata doba.

image
Operacija Nočna straža, skeniranje slike Foto Rijksmuseum


V rojstnem mestu se je Rembrandt učil od uveljavljenih umet­nikov. Ko se je leta 1630 končno preselil v Amsterdam, je bil že uveljavljen slikar zgodovinskih motivov. Tam je pritegnil pozornost Constantijna Huygensa, pesnika, skladatelja in tajnika dveh nizozemskih vladarjev iz dinastije Oranje. Huygens je Rembrandtu posredoval več pomembnih naročil. V Amsterdamu se je Rembrandt­ poročil in postal najbolj znani portretni slikar v mestu.

V 17. stoletju so na Nizozemskem umetniška dela kupovali številni premožni državljani, ne le vladarji, aristokracija in duhovščina. Vrhunec tamkajšnje portretne umetnosti je prav Rembrandtova Nočna straža, na kateri je upodobil 31 figur (prvotno jih je bilo 34), med njimi 18 pripadnikov mestne straže. Slika je bila kar nekaj časa brez imena, šele leta 1797 se prvič v dokumentu pojavi ime Nočna straža. V popisu Rijksmuseuma je registrirana kot Mestna straža II. okrožja pod kapetanom Fransom Banninckom Cocqom, znana kot Nočna straža. Liki na njej niso togi, ne pozirajo slikarju. Rembrandt je predstavil pripadnike te domobranske enote, oborožene z mušketami in različnim hladnim orožjem na palicah (helebarde, partizane itn.), v trenutku, ko se pripravljajo na marš, vendar še niso v enotnem, marševskem koraku. Vsak od teh je v drugačnem položaju: eden polni mušketo, drugi je izstrelil kroglo, tretji čisti orožje ... V Rijksmuseumu pravijo, da je vsak član mestne straže plačal Rembrandtu 100 guldnov, da je na sliki. Dva glavna lika, kapetan Cocq in poročnik van Ruytenburch, sta verjetno plačala veliko več.

Leta 1642, ko je končal Nočno stražo, je umrla njegova žena Saskia. Postal je vdovec z enoletnim sinom Titusom, edinim od štirih otrok s Saskio, ki je preživel prva leta življenja. Njegova umetniška produkcija je upadala, njegovemu­ ugledu pa sta škodili aferi z ženskama, ki sta mu pomagali v gospodinjstvu.
V naslednjem desetletju je obudil umetniško moč, ustvaril­ številna dela, slike, risbe in jedkanice, vendar je leta 1656 klub temu bankrotiral. Čeprav je še naprej prejemal večja naročila, si finančno ni opomogel. Moral je prodati impozantno hišo v amsterdamski Jodenbreestraat 4 (zdaj je tam Rembrandtova hiša-muzej) ter se preseliti v veliko bolj skromno, najeto hišo poleg Rozengrachta v delavski četrti. Sin Titus in Hendrickje, Rembrandtova zadnja življenjska spremljevalka, sta leta 1660 ustanovila trgovsko podjetje z Rembrandtom kot edinim uslužbencem – da bi mu zagotovila zaščito pred upniki.

Zadnje desetletje življenja, do smrti oktobra 1669, je bilo zanj umetniško zelo plodno obdobje, podobno kot v prvih letih njegove slave v zgodnjih tridesetih letih 17. stoletja, ampak brez finančnega uspeha. Proti koncu življenja mu usoda ni bila mila: leta 1668 je umrl njegov edini sin Titus, star komaj 27 let. Rembrandta je do smrti finančno podpirala hči Cornelia (iz zveze s Hendrickje). Pokopan je bil v grobu za reveže v amsterdamski cerkvi Westerkerk.
 

Zavedanje lastnih pomanjkljivosti

Gregor J. M. Weber je od leta 2009 direktor vseh zbirk Rijksmuseuma, ki niso pisni dokumenti ali umetniška dela na papirju. Pred tem je bil v rodni Nemčiji direktor Galerije slik starih mojstrov v Kasslu, kjer hranijo pomembno Rembrandtovo zbirko (poleg Amsterdama so slike še v Londonu, Berlinu, Parizu, Sankt Peterburgu, New Yorku, Dunaju ...). Ob 400. obletnici umetnikove smrti je Weber v Kasslu postavil tri razstave. »Rembrandt je bil eden od največjih slikarjev, ne le nizozemskih, ampak nasploh, v svetovni zgodovini umetnosti,« je dejal Weber. To trditev je podkrepil z dejstvom, da se je Rembrandt zmeraj samo­izpraševal, nikoli ni bil prepričan, da je dobro, kar počne. Imel je več umetniških obdobij in v vsakem je iskal nov izraz. »Nekatere svoje najljubše, svetopisemske teme, je slikal trikrat ali štirikrat. Ni imel le enega recepta, vedno je poskušal nekaj novega. Zaradi samoizpraševanja, iskanja novega, deluje Rembrandt bolj človeško, simpatičen je v primerjavi z umetniki, ki so prepričani, da so popolni. Z Rembrand­tom se lahko poistovetimo,« je prepričan Weber. Njegov drugačni pristop je zlasti izrazit v primeru Nočne straže. Velikokrat je plaval proti toku, ni sledil umetniškemu okusu, ki sta ga definirala Rubens in van Dyck.

image
Direktor zbirk Rijksmuseuma Gregor J. M. Weber je poudaril, da je tako ­poveličevanje kot zanikanje Rembrandta dokaz, da je velik umetnik.


Rembrandt je imel veliko študentov, bil je močen vir umetniških impulzov. Po njegovi smrti so bila njegova dela deležna številnih kritik, zlasti iz vrst francoskih akademistov in klasicistov, je dodal Weber. Umetnost so obravnavali kot dejavnost, ki mora spoštovati akademska pravila, se zanašati na antične umetniške ideale. Bili so prepričani, da morajo biti slikarske teme ideal lepote. »Rembrandt pa je menil, da mora umetnik slediti naravi – če je narava grda, mora umetnost pokazati tudi grdo plat: razpadle hiše, staro, zgubano kožo, brazgotine, bradavice na obrazu, grčava drevesa brez listja ... Zaradi tega so ga kritizirali. Rad bi poudaril, da je tako ­poveličevanje kot zanikanje Rembrandta dokaz, da je velik, pomemben umetnik. Če ne bi bil pomemben, o njem ne bi razprav­ljali,« je sklenil Weber.
Rembrant je bil bolj človeški in simpatičen od umetnikov, ki so prepričani, da so popolni.