V sliki: internacija, partizanstvo, umik iz javnosti

V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki retrospektivna razstava del skrivnostnega slikarja, čigar opus še danes ni povsem razkrit.

Objavljeno
26. oktober 2019 08.00
Posodobljeno
26. oktober 2019 08.00
Nande Vidmar: Delo na polju, 1949, olje na platnu Fotografije Galerija Božidar Jakac
Nande Vidmar je malo znan slikar­ celo v umetnostnozgodovinskih krogih, čeprav je leta 1978 prejel Prešernovo nagrado. Še danes, 38 let po smrti, njegov opus ni povsem razkrit. Nekatere njegove slike so bile uničene, za drugimi se je izgubila sled. Zato se je Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ko se je odločila pripraviti retrospektivno razstavo Vidmarjevih del, ki bo odprta do marca 2020, spoprijela­ z velikim izzivom.

image
Nande Vidmar, arhiv Miša Vidmarja


Nande Vidmar (1899–1981) se je z mlajšim bratom Dragom zapisal v slovensko likovno zgodovino predvsem kot ekspresionist, tradicionalni krajinar, novostvarnostni portretist, slikar žanrskih in partizanskih prizorov, manj pa kot intimist, kakršen se prikazuje z deli v zadnjih dveh desetletjih ustvarjanja. Čeprav so njegovi najzgodnejši realistično-impresionistični začetki nepoznani ter je izgubljenih veliko medvojnih slik, reprezentativen izbor razstavljenih del omogoča sledenje oblikovnim spremembam, znotraj katerih umetnik razvija ustaljeno ikonografijo, najizraziteje krajino, je v katalogu k razstavi zapisal njen kustos Robert Simonišek. Na razstavi je kar nekaj likovnih del, ki še niso bila predstavljena javnosti.


Razkrivanje neznanega


V Galeriji Božidar Jakac so med pripravami na razstavo evidentirali več kot 1800 risb in grafik ter okoli 200 slik tega slikarja, risarja in grafika. Na ogled je več kot 200 najizrazitejših likovnih del iz Vidmarjevega opusa, ki sega od dvajsetih let prejšnjega stoletja do leta 1971, ko je po dokončanju slike Zapuščena stena prenehal ustvarjati. Poleg likovnih del in dokumentarne predstavitve utrinkov iz umetnikovega burnega življenja so razstavljeni tudi predmeti in spominki, ki jih je oblikoval v zgodnjem obdobju ter med drugo svetovno vojno, ko je bil v taborišču. Večino razstavljenih del je posodil umetnikov sin Mišo Vidmar, druga so iz ljubljanske Moderne galerije, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Mestnega muzeja Ljubljana ter od zasebnih lastnikov.
Vidmarjeva dela iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja so bila le enkrat na ogled javnosti. V tem obdobju je sprva ustvarjal v mejah novega realizma in nizal prizore svojega ateljeja z dekorativno, skoraj matissovsko noto. Na neki točki je pod vplivi abstraktne umetnosti radikalno preoblikoval svoj izraz. Najpoznejša dela tematizirajo nasilje druge svetovne vojne in so posredno avtorjeva kritika takratnih družbenih razmer ter kulturniške elite.

image
Nande Vidmar: Interier s sedečo žensko, 1955, olje na lesonitu

 

Iz internacije k partizanom


Po kapitulaciji Italije leta 1943 je šel iz internacije k partizanom. Čeprav je imel pomembno funkcijo v propagandnem odseku in čeprav je večina kulturnikov poudarjala borbeni zanos, je med njegovimi deli le malo takih. Čeprav je bil po vojni nagrajen z medaljo za hrabrost, z redom zaslug za narod in redom zaslug za narod z zlato zvezdo, ni bil del kulturniške elite in se je konec štiridesetih let umak­nil iz javnosti.

Povojna družbena ureditev ni prinesla pričakovanih sprememb. Ker je bil socialno občutljiv do zapostavljenih, je bil razočaran nad oblastjo, poleg tega so ga pestile zdravstvene težave, ki so se pojavile že v partizanih. Ni naključje, da med njegovimi številnimi portretiranci ni povojnih političnih ali kulturniških elitnežev.


Modernizacija izraza


V petdesetih letih je Vidmar ustvaril magičnorealistično-nadrealistični cikel oblakov, ki so bili uvod v modernizacijo njegovega izraza. Čeprav si je uredil atelje v središču Ljubljane, se je še zmeraj zatekal v naravo, največkrat v bližino Iške, kjer si je zgradil kolibo in kamor je rad zahajal z ožjo družino. Tu se je srečeval z bratom Dragom, tudi slikarjem, ki je imel nedaleč stran svojo kolibo.

image
Nande Vidmar: Sončni žarek (Obisk neimenovanih), 1959, olje na platnu


Ker je imel umetnik čedalje manj stikov s strokovno javnostjo in je vstop v atelje dovolil samo ožjim družinskim članom, njegova novejša likovna dela niso odmevala na razstavah, je povedal Robert Simonišek. Vidmarjeva ikonografska raznovrstnost in razpetost med krajino ter portretom se je postopoma skrčila na atelje kot osnovni motiv. Vanj je umeščal družinske člane, svojo podobo, nazadnje pa le še predmete in privide. Interier je bil sprva barvit in napolnjen z ležernimi figurami po zgledu modernejših evropskih tokov. Kombinacija rdeče barve in ženske figure v interierju spominja na lirična Matissova dela. V tistem času so nastajale tudi slike z geometričnimi in stiliziranimi figurami, ki pričajo o stremljenju k abstraktni umetnosti.
 

Vpliv travm


Ob koncu petdesetih let se je zgodil zadnji prelom. Travme, ki so se kopičile v umetnikovi podzavesti, so vplivale na preoblikovanje njegovega likovnega izraza. Simboli revolucije in vojna izkušnja (motivi partizanskih kolon, rdeči kralji, požgane vasi, ključavnice, anonimni obrazi) so problematizirali preteklost. Vidmarjev modernizem je bil samonikel. Vrh modernizma so avtoportreti, na katerih se melanholičnemu obrazu, bržkone povzetemu po fotografijah, pridružujejo bajoneti, medalje, številke iz taborišča, odlikovanja ipd. Enigmatična atmosfera veje s slik z motiviko ateljejskih sten, na katerih se poleg slikarskega inventarja pojavlja partizanska ikonografija. Pozna Vidmarjeva dela je mogoče interpretirati kot posredno kritiko delovanja tedanjega režima.

Vidmarjevemu obdobju v internaciji se je v katalogu posvetil umetnostni zgodovinar Gojko Zupan. Po aretaciji 25. februarja 1942, ko je bilo v Ljubljani obsedno stanje z zaporami, racijami in postavljanjem žičnih ovir okoli mesta, so umetnika prepeljali v taborišče v vasi Čiginj pri Tolminu. Aretacije gotovo ni pričakoval, saj je še februarja z bratom Dragom razstavljal v Galeriji Obersnel na Gosposvetski cesti v Ljubljani. Gotovo je okupatorje zbodlo, da je Vidmar učitelj, rojen v Proseku nad Trstom.

image
Nande Vidmar: Zimska pokrajina, 1921, olje na platnu


Skoraj gotovo je najstarejša Vidmarjeva taboriščna risba nastala v Čiginju ob koncu marca 1942.
Italijanske oblasti so vse taboriščnike iz Čiginja aprila 1942 preselile v Gonars. Nande Vidmar je bil najstarejši znani slikar v tem taborišču, kjer je ostal do oktobra 1942. Bil je med bolj kakovostnimi in izkušenimi likovniki, pravi Zupan. Njegove risbe so izdelane v presenetljivo različnih tehnikah. Veliko je podob z grafitnim svinčnikom, manj z barvnimi risali, z ogljem. Več kot bi pričakovali je tušev, zelo redki so akvareli. Prevladuje črtna risba, običajno dopolnjevana s senčenjem.


Portreti sotrpinov


Ključni dogodek, ki je spodbudil novo selitev, je bil pobeg organiziranih pripadnikov OF in komunistične partije v noči na 31. avgust 1942. Po 60-metrskem rovu, izkopanem pod bodečo žico do bližnje njive, je pobegnilo osem mož. Nande Vidmar je nočno paniko in apel k pobegu upodobil na več risbah. Vodstvo taborišča Gonars je v strahu pred novimi pobegi večino Slovencev septembra in oktobra preselilo v Monigo (Treviso) in v Renicci pri Arezzu. Vidmar je bil v Renicciju do julija 1943. Tam je vestno risal portrete taboriščnikov, skupine internirancev in še bolj pogosto vedute z redkim drevjem ter šotori med drevesi. Izdeloval je še manjše izdelke, običajno spominke. Večini portretirancev je verjetno avtor izročil eno od različic realističnih portretov, v spomin na taborišče. Gotovo so nekateri hoteli spomin zase ali za svojce, ki bi jim ob morebitni smrti zapustili svoje obličje na papirju. Izjema so redke, zelo ekspresivne glave umirajočih ali umrlih sotrpinov. Vsi upodobljenci brez besed izražajo stisko preganjanih, lačnih, prezeblih in bolnih.

image
Nande Vidmar: Interniranec, 1942, pastelni svinčnik na papirju


Likovno celostne in pričevalne so risbe ambientov med barakami, na ležišču, v vrstah za hrano. Zelo spretno so komponirani prizori znotraj okvirov pogradov, kar stopnjuje do posameznih tihožitij. Risbe so nazoren odsev življenja, velikokrat ždenja v taborišču. Otopelost, čakanje na hrano, ponekod skupina kvartopircev ali šahistov, sedeči in ležeči ljudje so največkrat na ohranjenih papirjih.

Nande Vidmar in brat Drago sta že pred začetkom vojne bila zelo izpovedna, čustvena, ekspresivna, energična. Nande je v taboriščnih risbah drugačen, največkrat umirjen. Osebe niso spačene v čustvih in kretnjah. Vsak človek je izrisan z naklonjenostjo, neko prijazno potezo, v kateri ni opaziti predhodnega ekspresionističnega slikarja, ki sledi Oskarju Kokoschki, pravi Zupan. V težkih razmerah je slikar stopil korak nazaj in se približal akademskemu izražanju.

Vedute so ena od ključnih skupin Vidmarjevih risb iz Gonarsa in Reniccija. Večina spada med boljše izdelke tega slikarja v taboriščih. Posamezne risbe nas skoraj zavedejo, ko ob pogledu na vaške hiše in značilen zvonik skoraj pozabimo, da jih je avtor upodabljal izza žice. Na stotine Vidmarjevih taboriščnih risb je primarna likovna izpoved človeka in trpljenja v ključnih trenutkih njegovega življenja in naše zgodovine.

Biografija

Nande Vidmar se je rodil leta 1899 v Proseku pri Trstu. Po končanem učiteljišču v Ljubljani je živel v vaseh Šentrupert in Vrh pri Laškem, kjer je poučeval in slikal. V mladosti je potoval na Dunaj in v Dresden, kjer se je seznanil s sodobnimi umetnostnimi tokovi in izobraževal v zasebnih šolah. Med letoma 1923 in 1924 je študiral na Akademiji za likovno umet­nost v Zagrebu, kjer je v tridesetih letih ponovno vpisal študij likovne vzgoje na višji pedagoški šoli. Leta 1935 se je z družino preselil v Tržič, kjer je poučeval. Med drugo svetovno vojno je bil interniran, nato je šel k partizanom. Po vojni se je zaposlil kot profesor risanja na gimnaziji v Ljubljani, kjer si je uredil atelje in ostal do konca življenja. Leta 1954 se je upokojil in v celoti posvetil likovnemu delu, ki ga je prekinil leta 1971. Umrl je v Ljubljani leta 1981.