Velika Prešernova nagrada: Miki Muster

Prešernov nagrajenec je oče Zvitorepca, ki so ga brale vse generacije. Riše za otroka, ki ostane v vseh nas.
Objavljeno
06. februar 2015 14.35
Slovenija, Ljubljana, 17.November2005, Miki Muster je danes podpisoval svoje knjige v striparnici Buch v TPC Murgle. Foto: Igor Zaplatil
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Eden od letošnjih lavreatov za življenjsko delo je legenda slovenskega stripa in animiranega filma Miki Muster. Za sabo ima hud teden, prepoln intervjujev.

Sprejema jih v svoji hiši v Rožni dolini in je neskončno vljuden in potrpežljiv. Tako blagega človeka ne srečaš vsak dan.

Gospod Muster, v enem od zadnjih intervjujev ste povedali, da neradi odgovarjate oziroma interpretirate žalostno in nesmiselno zadevo Charlie Hebdo in nerazumevanje 'ekonomije' karikature.

Ko sem začel risati karikature, sem bil v Nemčiji in tam sem kupoval časopise in časnike, Stern, Bunte in druge, in povsod so objavljali politično karikaturo. Pogosta tarča karikaturistov je bil kancler ­Helmut Kohl, eden od najbolj priljubljenih voditeljev, saj je dobil štiri ali pet mandatov, a ni bil tarča on, ampak napake vlade pod njegovim vodstvom. To je povsem razumel, menda si jih je celo izrezoval in komentiral. Večina politikov te logike žal noče razumeti, prepričani so, da jih karikaturist napada, žali. Na take očitke sem naletel, ko sem začel risati predsednika Kučana in Drnovška.

Vi ste mlajši, jaz sem živel v sistemu, ki nam je vcepil strah; povojni čas je bil najslabši, ko si nisi upal odpreti ust niti v krogu družine, sorodnikov ali prijateljev, saj nikdar nisi vedel, kdo te bo prijavil. Takrat si namreč lahko čez noč izginil in nihče si niti ni upal vprašati, kaj je s tabo in kje si. To se je zgodilo očetu moje soproge, kot predvojnega detektiva, torej policijskega uslužbenca, so ga – povsem nedolžnega – zaprli in poslali v Kočevje.

Njegova žena je morala brez zaposlitve poskrbeti zase in za tri hčere in ni vedela, ali se bo mož sploh kdaj vrnil. Pozneje se je vrnil, do smrti ni dobil službe. V Parizu sta se našla dva norca in sta tako rekoč ves svet postavila na glavo, vse države so postale talke. Proti fanatikom in norcem se ne moreš braniti.

K risanju vas je, kljub razmeram, ki vam niso bile naklonjene, vlekla posebna trma. Pot v Ameriko vam je bila onemogočena ...

... ne, to mi ni bilo dano ...

... pozneje, ko ste že risali Zvitorepca, strip ni smel v šolske knjižnice, njegovo objavljanje v Tedenski tribuni je bilo leta 1954 prekinjeno. Te trme niste nikdar obžalovali?

Ne, nikdar, prepričan sem bil, da imam prav. Rekel sem si, da bom dokazal – in to sem tudi naredil –, da je strip nekaj dobrega. Napadli so me kolegi z akademije, češ da je strip kič, brez umetniške vrednosti, da delam sramoto akademiji, od politike pa so leteli name očitki, da strip ni napreden in da otroci zaradi stripov ne berejo, ampak samo gledajo slike. No, pokazalo se je drugače, da otroke strip ravno vabi k branju, ker jih zanima in ker jim je blizu. Šolske knjižnice so Zvitorepca pokupile, potrebni so bili ponatisi.

Je trma torej prinesla veselje?

Ko sem začel ustvarjati Zvitorepca, so bili težki časi, ljudje so bili obremenjeni s posledicami vojne, s heroji, rusko glasbo, marsikaj je bilo prepovedano, od glasbe do plesa, pač vse zahodnjaško. Ko sem risal, sem res užival, narisano se mi je zdelo smešno, napeto in smešno, nikakor nasilno in krvavo, kakor je pogosto danes. Risal sem za to veselje v neveselem času, risal sem za otroka, ki ostane v vseh nas, in Zvitorepca so brale vse generacije. Enaindvajset let sem ga risal, nastalo je več kot štirideset zgodb, a v nobeni ni tekla kri.

Proti nasilju sem se boril s smehom. Zdaj se za vsakim grmom skriva kdo, ki riše stripe, a vsi mislijo, da bodo uspeli, če bodo risali nasilje ali pa seks. Rišejo dobro, a zgodbe niso zabavne. Jaz sem ljudem dal tisto, kar so potrebovali – veselje, smeh, zabavo. Mislim, da sem bil na pravi poti.

V sedemdesetih letih ste se odločili oditi v Nemčijo. Zakaj?

Odgnali so me s progresivno obdavčitvijo, saj se je pokazalo, da bi že februarja dosegel dovoljeni limit zaslužka, potem pa bi večina honorarjev šla davkariji.

In postali ste gastarbajter ­posebne vrste.

Ne, bil sem svobodni umetnik, zaposliti se nisem smel, imel sem pa dovoljenje za delo. Ta položaj mi je več kot ustrezal, nikoli mi ni zmanjkalo dela, pogodbe sem imel podpisane večinoma za dve leti vnaprej, tako ali tako pa so me sprejeli z odprtimi rokami, saj so zame slišali že prej, kolegi iz Zagreba so Bavarcem povedali, da živi v Ljubljani norec, ki noč in dan riše. Dali so mi ravno tisto, kar sem si želel, delati risane filme.

Tu sem resda delal Cik-cak, reklame za Jelovico, Viki kremo in vse drugo, a to ni bilo tisto, kar sem hotel, dati otrokom pravljice. V Münchnu sem risal desetminutne filme, odlično zaslužil, a res trdo delal, tudi po šestnajst ur na dan ...

Kot sem prebral, ste bili hitrejši od skupin risarjev.

Res, hiter sem bil, z mano tudi niso imeli težav, nobenih korektur ni bilo treba. Veste, jaz sem deloholik, takrat sem risal od jutra do jutra, opoldne sem si nekaj malega skuhal, in je šlo, ob koncih tedna pa sem se redno vračal k ženi. Takrat sem res veliko delal, naporno je bilo in samo čudim se, da danes še lahko berem brez očal. Mislim, da se dobro držim. Ne bi hotel zboleti in ves dan bolščati v strop. Moja edina želja je, da bi lepega dne šel zvečer spat, zbudil pa bi se mrtev.

Kako ste še v Jugoslaviji vedeli, kje je meja prepovedanega, kako ste bili usmerjani, nadzorovani?

V začetku je bilo prepovedano vse, kar je dišalo po zahodu. Slovenci smo bili bolj papeški od papeža, Rusi niso imeli ne stripa ne risanega filma, zato naj bi ga tudi Slovenci ne imeli, Hrvati so strip imeli pred vojno in po njej, Srbi tudi. Še praznovanje božiča je bilo blokirano, nisi smel kupiti smrečice pred 25. decembrom.

Pri risanju sem zmeraj tuhtal, ali bo sploh objavljeno, to je bil stalni pritisk, večni strah, da bo šlo kaj narobe. Bilo je še drugače: imel sem nekaj znancev s televizije, s katerimi sem sodeloval pri reklamnih filmih, in ko smo se družili, so glasno kritizirali in politizirali, pripovedovali prepovedane šale, provocirali, z ženo pa sva le molčala in si želela, da bi čim prej odšli. Paziti si moral na svoje reakcije, še na mimiko. Jaz pa sem provociral s svojim delom, počel sem tisto, kar so drugi imeli, mi pa ne, a bil sem ves čas pod psihičnim pritiskom, da počnem nekaj, česar ne bi smel.

Moje zadoščenje je bilo, da me ljudje radi berejo. Prepričan sem, da so med bivanjem v Nemčiji prisluškovali mojemu telefonu, ob obiskih doma pa so me nagovarjali, naj poročam o početju slovenskih izseljencev. Odgovoril sem jim, da se v Nemčiji z nikomer ne družim in da poznam le svojega šefa.

Kako ste ustvarjali zgodbarski del stripov?

Ni se mi bilo treba truditi, kar pisal sem. Že kot otrok sem precej sanjaril, prebral sem morje pravljic, lahko bi rekel, da sem vse življenje živel v svetu pravljic. Z zgodbami se sploh nisem mučil, kar nastajale so, znova in znova. Težavno je bilo edino to, da sem tedensko risal po dvanajst slik, zadnja pa je morala bralce vabiti k nakupu časopisa čez teden dni. Od tedna do tedna je bilo treba ohranjati in stopnjevati napetost, ob vrhuncu pa zgodbo skleniti.

Občutek za gradnjo zgodb imam očitno prirojen, tudi prebral sem veliko, saj takrat ni bilo drugega, televizijskega programa ni bilo, radio je imel malokdo, v kinu so bili sovjetski in partizanski filmi, zvečer nisi imel kam iti, luči so gorele le na križiščih, Ljubljana je bila ob osmih zvečer kot izumrla, preostalo je le branje knjig.