Tiskane izdaje
Najnovejša razstava iz serije Iz ateljeja, s katero v Moderni galeriji predstavljajo novosti iz ateljejev umetnikov v tamkajšnji stalni zbirki, je nenavadna. Njen protagonist Alen Ožbolt namreč nima ateljeja, delo Slika slike, ki ga je kot član znamenitega umetniškega dvojca V.S.S.D. (Veš slikar svoj dolg) leta 1991 ustvaril z Janezom Jordanom, pa je trenutno zaradi restavriranja umaknjeno iz stalne postavitve.
Vendar razstava kljub nenavadnosti prepriča. Ožbolt, profesor na kiparskem oddelku Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, se v kletnih prostorih MG znova predstavlja kot ustvarjalec z razkošnim talentom in znanjem; razstavlja široko serijo objektov, ki kljub malim dimenzijam ustvarjajo vtis, da želijo pripovedovati velike zgodbe.
V njih je združil, zgostil najrazličnejše materiale, in le slutiš lahko, kaj je onkraj teh ekspresivnih objektov, ali pa se je lotil kreiranja monokromnih organskih oblik v prostoru, ki delujejo, kot bi bile ustvarjene v enem samem eruptivnem zamahu.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Brez dvoma izstopajo naslovi del. Denimo Črna snov, Človek jé človeka, Slika iz krvi in mesa, Incubus, Razdejanje in še kakšen, pri čemer je celoto naslovil Sprijena umetnost. Svojo umetnost torej predstavlja z jasno referenco na nacistično razstavo Entartete Kunst izpred natanko osemdesetih let, na kateri so pristala dela klasikov moderne umetnosti, ki jo je Hitlerjev režim prepoznal kot »nenemško«.
Razstava je bila rezultat plenjenja nacistov po nemških muzejih pod taktirko Josepha Goebbelsa, iz katerih so izločili več kot pet tisoč del, med njimi 1052 Emila Noldeja, 759 Ericha Heckla, 639 Ernsta Ludwiga Kirchnerja in 508 Maxa Beckmanna.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Zakaj naslov Sprijena umetnost?
Zaradi številnih vzrokov in dejavnikov, če se tako – družboslovno – izrazim. Že zven besede Entartete je pravi, torej nesodoben in nelagoden, 'zoprn'. Svet se premika naprej in nazaj, škrta, škripa, se ruši in gradi, reartikulira. Beseda je konj, ali kot je danes: beseda je avto, lahko je tank.
Prva dela ali tudi nedela – ker gre za zelo specifične, fizične, torej zelo snovne konstruktivne in destruktivne, uničujoče procese in materializacije – z naslovom Entartete in Odpadniki so nastala med letoma 2008 in 2011 v kontekstu tedanjega umetniškega in širšega družbenopolitičnega prostora in časa. Ta naš nestabilni, neharmonični, konfliktni, tudi eksplozivni in morilski čas in prostor se je potem samo še stopnjeval, še bolj šel čez meje, se še globlje ali pač širše uničeval, utapljal, skozi globalizacijo razbijal.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Je umetnost nujno politična?
Umetnost je seveda politična, tudi takrat, ali takrat najbolj, ko se razglaša za nepolitično, nadpolitično ali nevtralno, torej nad umazano vsakdanjostjo. Tudi ko je akademska ali 'čista', je močno vpeta v obstoječe, v politiko, družbene, ekonomske in socialne odnose, in tudi v privilegije. V teh sodeluje, se jim podreja, ali pa jih sooblikuje, se jim upira ali ustvarja nekaj novega.
Nikakor pa jih ne zgolj zrcali, reflektira ali tematizira. Nekateri aktualni duhovi družbe in nekatere glave in njihovi glasovi zelo spominjajo na duh ali smrad političnega dogajanja iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Hkrati so to seveda drugačni glasovi, tehnike, pomeni, in tu so seveda očitne razlike, novi ljudje.
Vendar ti le na videz govorijo drugačen, demokratičen, egalitaren in ne očiten in jasen sovražen, populističen jezik. V neoliberalnem sodobnem času, ko je profit glavno vodilo vladajočih politik, ki se podrejajo ekonomiji, ko mora vse, celo izobraževanje, biti uporabno, utilitarno in dobičkonosno, ko imata piar in dizajn poleg novih tehnologij vodilno funkcijo v kolesju in 'high gloss' podobotvorju visoko zdizajnirane družbe, ko mainstream arhitektura postavlja sodobne katedrale in z njimi demonstrira moč vladajočega razreda in seveda sledi financam …, tu ima morda prav umetnost tisto nujno subverzivno, času neprimerno, neuporabno, marginalno, problematično pa zelo pomembno vlogo. Umetnost je forma razlike in secesije, in premikov, migracij tudi.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Kako danes gledate na umetniško dvojico V.S.S.D.? Kakšne sledi je zapustilo delo od leta 1985 do nastopa v slovenskem paviljonu na Beneškem bienalu leta 1995, ki ste ga posrečeno označili Smrt v Benetkah?
Predvsem nimam nostalgičnega pogleda. V.S.S.D. je nekje daleč, tu in zdaj ga ni več. Ne zganja več hrupa in je tiho. Preteklost in njegovo odsotnost sem tematiziral kot rez in razliko v nekaterih razstavah in projektih, na primer Mesečnik I., II. in III., subtilno prisotnost in odsevanje skozi dela na razstavi Introspektiva in umetnostnozgodovinsko odsotnost, izbris na razstavi V.S.S.D. – 20 let pred tem, ko je umetnik, tudi skozi tekst, spregovoril iz groba.
Je vrnitev k V.S.S.D. ekskurz zaradi razstave ali širše odraža tisto, kar počnete zdaj?
Sam tega ne vidim kot vrnitev, še najmanj k izvoru. To, kar počnem, bi morda lahko imenoval 'obup prezirane snovi v digitalni dobi'. V tem in morda v vsakem času zgodovine zahodne civilizacije novo vedno napada staro, tu pa staro napada novo. Ne le tehnologija, tako imenovani napredek ali razvoj, tudi človek jé človeka. In iz takih snovi smo kot s(r)anje, skupaj je tu vedno vsaj dvoje: objekt je subjekt in subjekt je hkrati objekt.
Vendar je telo danes vse bolj zastarelo, podobno kot materialnost, snovnost v družbi ekranov in virtualnih simulacij. Napadam to sliko, podobo sveta, če je danes sploh še možna metafora. Umetnost tega, kar pada, in umetnost tega, kar napada. Slika in njeno telesno, materialno. Slika kipa ali kip slike. Slika kot kiparski objekt in hkrati objekt napada. Tu ali v tem času, danes, me torej zanima nizko in še nižje, ne na primer sublimna slika, temveč ravno nasprotno: analna slika.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Ravno ste bili na Dunaju, kjer v Photonu do konca meseca predstavljate projekt Ceci n'est pas une photographie [To ni fotografija]. Kakšne so izkušnje z Dunaja?
Gre za prenos in prilagoditev razstave iz ljubljanskega Photona v dunajsko galerijo Photon. Vsak prenos je vedno prevod ali preureditev v drugačen, ne le prostorski kontekst. Dunaj je seveda še vedno drugačno kulturno-umetniško središče od Ljubljane, recepcija, odzivi … so tam pogledi drugega. Zelo zanimive, poglobljene in analitične, tudi kritične poglede sem dobil.
Seveda smo si danes bolj podobni kot nekoč, če primerjam današnjo s prvo razstavo V.S.S.D. na Dunaju leta 1993, ki je bila zelo odmevna in nekakšen kulturni šok, saj smo bili takrat drug drugemu še zelo drugačni, čeprav ne več komunistična nevarnost ali barbari z Balkana. 'Barbari' so danes drugi, ne več mi.
Razstava v Moderni galeriji je iz cikla Iz ateljeja, a sami nimate ateljeja. S kolegi ste objavili javno pismo na temo netransparentnosti pri izbiri uporabnikov mestnih umetniških ateljejev, predvidenih v prenovljeni tivolski Švicariji. Kot je znano iz tiska, ste prvi na prednostni listi, a brez ateljeja. Do kod je prišlo to vprašanje?
Res je, trenutno nimam ateljeja, razstava je prišla iz kletnega skladišča. Omenjeno dogajanje mi je dva meseca kvarilo dneve in noči. Vendar to zdaj ni več moja osebna zgodba, ampak je postala politična tema, in zdaj tudi pravno vprašanje, ker sem zbrano dokumentacijo predal odvetniku.
Pri teh 'nevidnih razpisih MOL' izražam sum goljufije, prirejanja rezultatov in prirejanja ali kršenja objektivnih oziroma strokovnih kriterijev; očitam netransparentnost, dezinformacije, zavajanje. S prvega mesta na prednostni listi sem na neki novi listi iz meni neznanih razlogov padel na iks ipsilon mesto v prid prvoumeščenemu, čeprav imam dokazano boljše umetniške reference, kot so na primer nagrada Prešernovega sklada, umestitev v najpomembnejše pregledne razstave slovenske sodobne umetnosti, redno razstavljanje v najpomembnejših umetnostnih razstaviščih doma in na tujem, naj omenim le Beneški bienale.
V Ljubljani delam in ustvarjam najmanj dvaintrideset let – pred dvaintridesetimi leti sem imel v tem mestu prvo razstavo – in v vsem tem času nisem – kljub več kot dobrim, celo odličnim, umetniškim referencam – nikoli dobil podpore mesta v obliki delovnega prostora in sem nenehno moral iskati delovnoprostorske pogoje ali ustvarjati sam, jih najemati privatno. Z MOL sem danes v sodnem sporu in zdaj naj, kot rečeno, pravo oziroma sodstvo odloči, kdo ima prav.
Kletnemu skladišču, ki ga omenjate, ne pravite atelje, ampak rudnik. Kaj se dogaja v tem podtalju?
Nisem 'post studio artist', za moje delo mi niso dovolj računalnik, pametni telefon in internet, za delo potrebujem fizični prostor. Eni temu rečejo atelje, drugi studio, tretji laboratorij, četrti delavnica. Glede na to, da je moj atelje doslej vedno bil podoben na primer današnji situaciji v Rogu, torej prostorsko-tehnično neprimeren, sem ga – zaradi dostopa, vlage, teme in prahu v kleti – poimenoval rudnik. Pomensko pa rudnik lahko predstavlja marsikaj.
