Veš, slikar, svoj dolg?

Kratka biografija umetnika V.S.S.D. se je kmalu iztekla. Introspektiva se vrača k njegovi dediščini z novimi prostorskimi slikami.

Objavljeno
22. februar 2020 06.00
Posodobljeno
23. februar 2020 00.10
Razstavne dvorane Moderne galerije zapolnjuje kdaj privlačna, kdaj travmatična fantastika V.S.S.D. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
V.S.S.D. je med letoma 1985 in 1995 gradil antološke »totalne ambiente« z nenavadnimi postopki in materiali, od tradicionalnih do ognja, celo pajčevine. Zdaj je četrtstoletno pajčevino s tega fenomena, kanoniziranega kot enega od najizvirnejših v sodobni slovenski umetnosti, obrisala Introspektiva v Moderni galeriji.

V njenem kolofonu izstopa naslednji podatek: pri pripravi sta bila prvič po razpadu dvojca angažirana oba talenta, ki sta delovala izza identitete V.S.S.D.: Alen Ožbolt in Janez Jordan.



Vstop na razstavo, ki jo je ob obeh nekdanjih članih umetniškega tandema pripravila kustosinja Martina Vovk, je dobrodošlo didaktičen. Prinaša dokumente o ključnih točkah v biografiji V.S.S.D. od prvega nastopa leta 1986 v ljubljanski galeriji Škuc do razpada po predstavitvi na Beneškem bienalu leta 1995 v okviru slovenskega paviljona, ki ga je tedaj še gostila cerkev Ateneo San Basso ob Markovem trgu.

image
Dokumentarna postavitev V.S.S.D. v prvi dvorani. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Sledi kasnejša Ožboltova samostojna pot. Dvorana pusti vtis idealnega muzeja V.S.S.D., na razstavnih stenah so našla prostor tudi avtorska besedila, ki so bila del nastopov enega od najizvirnejših fenomenov tukajšnje umetnosti ob koncu minulega tisočletja.

Predzgodovina V.S.S.D. so bili ulični grafiti in plakati, ki sta jih Ožbolt in Jordan začela ustvarjati leta 1983, že prvi nastop v galeriji Škuc z naslovom Veš slikar svoj dolg (po tej parafrazi Župančičevega verza o poetih sta zatem prevzela ime v obliki kratic), s peskom, ognjem, razbitimi ogledali in še čim, pa velja za antološki sunek na domači vizualni sceni v času, ko je bil izraz postmodernizem veliko pogosteje v rabi kot danes.

O tej razstavi, dobesedno ognjenem krstu tandema, redno izpostavljajo novosti, ki so V.S.S.D. prinesle tako rekoč kultni status. Ni jih bilo malo: uveljavljanje principa prostorske slike ob zavračanju modernističnih konvencij o avtonomiji in likovnih mejah medijev, obujanje koncepta celostne umetnine ali anamorfoze, kršenje načela trajnosti, preplet različnih materialov, od tradicionalnih do, denimo, pajčevine ali ognja, ter ikonografije, ki se je izmikala razlagam, četudi je koncept nastopov V.S.S.D prinašal tudi tekste. Kajpak enigmatične, hermetične.

image
Rekonstrukcija izvornega Peska v oči iz leta 1991 je tokrat v kombinaciji z grafikami iz serije Padec angela svetlobe iz let 1988/1989. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

 

Prvorazredna »arheologija molka«


»Razstava Veš slikar svoj dolg – postavljena marca v galeriji Študentskega kulturnega centra (Škuc) v Ljubljani – zahteva besedo že z dejstvom, da je 'eks­centrični' likovni praksi, po vizual­nih projektih skupine Laibach in razstavah skupine Irwin (Back to the USA, Was ist Kunst, Rdeči revirji itn.), znova uspelo pritegniti številno in heterogeno občinstvo, predvsem pa narediti iz konvencionalno in marginalno pojmovane likovne umetnosti prvorazredni umetniški in medijski dogodek,« je v oceni razstave v Delu zapisala Marina Gržinić. Koncept V.S.S.D. je označila za svojevrstno »arheologijo molka«, za »govor« o zamolčanem sistemu umetnosti.

V.S.S.D. je v desetletju obstoja realiziral serijo nastopov. Še preden je zastopal Slovenijo v nacio­nalnem paviljonu na Beneškem bienalu, so ga leta 1993 povabili na Aperto, vrnitev v Beneško laguno dve leti zatem, na bienale v režiji Jeana Claira, pa na kronološkem seznamu skupnih del Ožbolta in Jordana tradicionalno predstavlja poslednji akt. Kratka, meteorska biografija umetnika V.S.S.D. se je izpela. Umrl je mlad in pristal v legendi, Ožbolt je njegovo zadnje dejanje posrečeno označil za Smrt v Benetkah.

image
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

 

Opredmeteni rez


V uvodni dvorani je blizu številke 95, letnice te smrti, črna komora s prav tako črno notranjostjo, ki je rekonstrukcija izvorne z ene od razstav iz časa V.S.S.D. Interpretirali so jo kot tandemovo negacijo vizualne zasičenosti sveta. Tokrat jo lahko doživiš tudi kot mejnik ob izteku desetletja V.S.S.D., ko je Jordan zapustil polje vizualne umet­nosti. Kasneje je bil soustanovitelj društva za umetnost življenja Odisea in sodelavec Magičnega ­gledališča Serpentes.

V ta opredmeteni rez lahko vstopiš, črno komoro doživiš kot utelešenje naslova razstave Introspektiva, kot trenutek postanka. Notranjost je črna, da bolj ne bi mogla biti, izstop iz izostanka vizualnih dražljajev nakazuje drobcena svetla točka. Komori sledijo Ožboltove samostojne razstave, ki jih je v prvem obdobju po razhodu z Jordanom zaznamovala travma prekinitve, zanikanja ali distanciranja od dela in dediščine V.S.S.D., zatem pa je prevladala »delujoča zgodovina«.

Ožboltov kasnejši opus sega od svojevrstnih vizualizacij velikih dram do izčiščenega minimalizma, intimnih projektov in neskončnega spekt­ra raznih »drobnarij«. Je mojster ohranjanja primarnega naboja v vizualni umetnosti, naj počne karkoli. Eksperimentira z nemogočimi materiali, ustvarja monumentalne projekte ali zlaga drobnarije iz snežnobelega papirja, ali pa vizualizira slikarske viharje v klasičnih dveh dimenzijah platna. Si predstavljamo, da s čopičem v rokah.

image
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

 

Razstavna drama v treh dejanjih


Razstava, ki je zahtevala več let priprav in tritedenski maraton postav­ljanja pred odprtjem, na katerem je prvič po koncu zgodbe V.S.S.D. sodeloval tudi Jordan, je tridelna. Uvodni dokumentarni dvorani sledita dve z deli V.S.S.D. V prvi od teh, svetli, beli, je dostopna instalacija iz značilno modrega finega peska, rekonstrukcija izvornega Peska v oči iz leta 1991, tokrat v kombinaciji z nekaj starejšimi grafikami iz serije Padec angela svetlobe iz let 1988/1989.

Naslednja, osrednja dvorana, je njeno nasprotje. Prebarvana v črno ponuja poglavitno dramo na razstavi, znova značilne forme in svojevrstno sakralno vzdušje s svečami in temu ustrezno Glasbo za gledalca s podpisom Maria Marolta. Obe dvorani zapolnjuje kdaj privlačna, kdaj travmatična fantastika V.S.S.D., ob ogledu je treba upoštevati napotek organizatorjev razstave, da ne gre toliko za kronološko ali tematsko predstavitev posameznih dosežkov tandema kot za dvorani, ki prinašata novi kompoziciji, prostorski sliki iz ohranjenih ali znova poustvarjenih del V.S.S.D.

image
Ožboltova dela v izboru. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Talent, ki ohranja neposreden naboj vizualnega


Zaključni dvorani kažeta Ožboltovo dosedanjo samostojno pot, presek projektov, kot so serija Mesečnik, Sejalec iz neštetih tolarjev ali Življenje oblik iz zadnjih deset­letij, na tej poti pa, denimo, znova naletiš na njegove blazine. Po ­tak­šnih smo v preteklosti (nadstropje nižje) že hodili, rekonstruirana je tudi njegova bela instalacija (Po)noči, intimni nočni ambient z odejami z všitimi anatomijami človeških teles, ki deluje kot antipod črni komori z začetka razstave.

Prisotna so tudi druga Ožboltova bela, minimalistična, tudi tista, ki jih je namenil slepim, po drugi strani pa tudi njegovi kiparski izdelki manjših in malih dimenzij, v katerih kombinira različne materiale in barve, tudi kaj tako banalnega, kot je stiropor. Ustvarja svojevrstne vizualne drame, ekspresivne objekte z zgoščenimi vizualnimi učinki ali monokromne organske oblike.

Ožbolt se na razstavi, kombinaciji težko pričakovane vrnitve h kultni epopeji V.S.S.D. in pregledu tega, kar je v zadnjih desetletjih prešlo skozi njegovo delavnico (pravi ji rudnik), znova kaže kot talent, ki ohranja neposreden naboj vizualnega, nekakšno neoprijemljivo magijo, ki se ji še lahko čudiš. Razstava je eden od vrhuncev programa MG, katalog bo izšel naknadno.

image
Ožboltova dela v izboru. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Umetnost ni nikoli zgolj dokument današnjosti, seveda tudi ne prihodnosti


Če današnji čas lahko razumemo tudi kot »norost vedno novega«, novo je noro, me ravno zato zanima gledanje nazaj, vzpostavljanje pogleda nazaj, v drugo, nasprotno smer, pa čeprav je to mukotrpno in mučno. »Opozicijski pogled«, ne pogled danes, tukaj in zdaj, niti »prihodnost zdaj«, ne v naprej, ampak v nazaj, nazaj pogled, pogled nazaj. To pa konkretno pomeni: iskati, najti in prinesti stara dela ter jih umestiti v ta čas in sodobni kontekst, jih pogledati v tej današnji svetlobi in luči s pomočjo dveh projekcij, številnih fotografij, svetlobe in senc in trem plamenom. Ali nam kaj govorijo?

***
Mere časa in prostora … Svet pred našimi očmi razpada. »Zgodovinsko znanje« je kronološka ploskovitost, zgodovinsko neznanje pa seveda ni nič boljše. Kakorkoli, zgodovinopisje je zunanje preteklosti, zgodovini. Sedanjost, preteklost, predpreteklost … Umetnost ni nikoli zgolj dokument današnjosti, seveda tudi ne prihod­nosti. Lahko je zarisovanje, drugje koncentracija, zgoščevanje, v tretjem zanikanje časa. Polifonija časov, tudi hkratnost. Ali torej soobstajajo različne časovne plasti? V enem prostoru, v okviru enega dogodka – sočasno? Prostorsko-časovna prehodnost, zaradi te je kronologija na razstavi namerno zrušena in je v krogih. Sedan­jost namreč ne dosega preteklega in ga je nezmožna celost­no zaobjeti.

***
Različni pogledi na razstavi, perspektive, različna štetja, različna merila prostora časa: na videz prostorsko zelo polna in z elementi nabita razstava, polna vizualizacija časovne fragmentarnosti in gosta prehajanja med zelo različnimi snovno-vizualno-časovnimi plastmi je prevedena v svoje nasprotje, v manko, saj s svojo fragmentarnostjo, delnostjo in izgub­ljenostjo, torej številnimi uničenimi umetninami, razsutim 'razstavnim materialom'… pokaže, da sleherni poskus zgodovinske rekonstrukcije preteklosti pravzaprav izraža, da trdnega pogleda časovne celovitosti ni mogoče zaobjeti, saj ta ne obstaja. Seveda pa gre za živo, ne za mrtvo razstavo. Alen Ožbolt


image
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Slika kot črna luknja ali kot snovno utelešenje duha


Moja intenca je bila poustvariti Prostorsko in Peščeno sliko v duhu prvih razstav V.S.S.D., ki so bile v kreativnem smislu divje, intuitivno, organsko, obsesivno pretirane ...

Čas je ustvaril popolnoma kaotično, slučajno, nepredvidljivo, nelinerano fragmentirano selekcijo artefaktov ... v igrivem nasprotju do hierarhične logike zgodovine.

Z današnjega vidika se mi zdi Prostorska slika (črna soba) – čudovita analogija s črno luknjo, kjer ni razloga za strah pred praznino, kjer podobe vznikajo kot kvantni delci, ki jih v vidno prikliče pogled opazovalca in kjer nevidna gravitacija drži fragmente-delce na njihovih točno določenih mestih v praznini brezčasja ...

Podobe človeških figur brez kože, ki se raztapljajo v likovno polje, kričečih mask, gub, stalagmitov. Mikroskopsko in teleskopsko razširjanje vidnega polja. Duh ognja, ki raztaplja, tali, anamorfizira ... taleča kovina, ki se v vodi hladi in trdi ...
Na drugem koncu spektra mi ­sublimna Peščena slika pooseblja snovnost kot utelešenje duha.

V pesku iz kristaliziranih delcev – okostij davno osušenega panonskega morja – vznikajo oblike njegovih izginulih bitij ...

Upam, da ta razstava v gledalcu obuja tisto prvinsko sposobnost imaginiranja, ki iz ničesar poustvarja svet, od začetka, vsak dan znova ... ki vidi onstran umetniškega polja v življenje, ki je resnična umetnost, v svet, ki je resnični Gesamtkunstwerk – celostna umetnina.

Patriarhalna civilizacija je v vojni z naravo, z umetnostjo življenja ... zato Goreča slika vprašuje »Veš človek svoj dolg«. Janez Jordan