Tiskane izdaje
Dušan Tršar je klasično ime kiparskega modernizma: sprva geometrijskega, do novih tehnologij odprtega neokonstruktivizma, zatem pretežno vertikalnih kiparskih zasnov v bronu. Najboljše iz njegovega opusa je našlo pot do prenovljenega zahodnega trakta Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, kjer se mu bodo danes poklonili z odprtjem retrospektive.
Tršar, od 18. januarja svež osemdesetletnik, ostaja povezan s Kostanjevico. Ob Ljubljani ustvarja v tem dolenjskem mestecu, kar bo odrazila tudi pot njegove retrospektive, na kateri napovedujejo več kot sto kiparskih del in izbor risb, ki so v njegovem delu pomembne, saj je z njimi nakazal premike v svojem delu, prehajanja iz enega cikla v drugega.
V Galeriji Božidarja Jakca bodo retrospektivo odprli danes ob 18. uri, 29. septembra pa se bo selila v ljubljansko Moderno galerijo. Zatem, 16. novembra, bo njej tretji postanek Galerija Murska Sobota, ki je ob Društvu likovnih umetnikov Ljubljana prav tako njena organizacijska partnerka. Vzporedno v Galeriji DLUL v Ljubljani že za 11. april napovedujejo še odprtje razstave njegove male plastike.
Dušan Tršar je po rodu z drugega konca Slovenije. Rojen je bil v ključavničarski družini v Planini pri Postojni in se kot srednješolec v Kropi učil kovaštva, kot kipar pa se je formiral pri Zdenku Kalinu in Frančišku Smerduju na Akademiji za likovno umetnost. Na tej ustanovi je kasneje, vse od leta 1979 do 2006, tudi učil in bil medtem več let njen dekan.
Devetdeseta leta
Najzgodnejša poakademijska dela, človeške figure v izpeljavah ekspresivne figuralike, je v zgodnjih 60. letih ustvaril v mavcu, terakoti in svincu, v istem desetletju pa prešel v vse bolj shematizirane oblike človeškega telesa, varjene v železu, in zatem silhuete iz lesenih lamel, žice in železnih palic, ki so prav tako ohranjale spomin na človeško obliko.
Njegova klasična modernistična dela je prinesel prehod v 70. leta, ko se je pridružil skupini Neokonstruktivistov, med katerimi so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne ter kasneje Vinko Tušek in Slavko Tihec. Povezovali so jih sorodni metodološki pristopi v gradnji prostorskih struktur ter konstruktivistična in minimalistična načela oblikovanja, sodobni materiali, denimo pleksi steklo, ali neonska svetila.
V tem obdobju so Tršarjev opus zaznamovali luminoplastični objekti, skulpture iz fluorescenčnega pleksi stekla, ki ga je osvetlil z neonsko svetlobo. Zgradbo objektov je dopolnil z barvo, ki je postala vse bolj avtonomen likovni element, zatem, v drugi polovici 70. let, pa so postale njegove skulpture vse bolj monokromne.
Ustvarjanje v bronu
Zelo prepoznaven prehod v njegovem delu se je zgodil v 90. letih. Odtlej ustvarja skoraj izključno v bronu, in sicer plastike od malih do monumentalnih dimenzij. S svojimi velikimi, vertikalno zasnovanimi kipi z arhetipsko simboliko in metaforiko ter izpostavljenimi sledovi potez na površini, s katerimi se je zbližal z giacomettijevsko tradicijo, ostaja prisoten v slovenskih razstaviščih.
Kakšna so njegova občutja pred odprtjem razstave z izborom najboljšega iz njegovega ateljeja, ki jo bo pospremil še izid monografije z zapisi Aleksandra Bassina, Irme Brodnjak, Gorana Milovanovića, Roberta Inhofa in Kristine Tine Simončič?
»Zelo dobra,« je povedal med včerajšnjimi zadnjimi posegi v postavitev retrospektive. »Vidiš se v celoti, tudi tisto, kar si pozabil. Tudi tisto, kar si naredil še na akademiji.« Ob jubileju sicer ostaja aktiven in še vedno ustvarja. Seveda v bronu.
