Vlasta Delimar: »Kako je ni sram, da kaže celulit!«

V zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti so pred kratkim zaprli­ njeno retrospektivo, zdaj bo delni prenos njenih del do 11. januarja 2015 na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Vlasta Delimar ima samosvoj umetniški opus, ob Tomislavu Gotovcu jo uvrščajo med najpomembnejše hrvaške protagoniste body arta.

Vlasta Delimar se je začela ukvarjati z umetnostjo konec sedemdesetih let, ko je bila postkonceptualistična scena v nekdanji Jugoslaviji v polnem razcvetu. Na smer in način njenega umetniškega delovanja je zelo vplivalo druženje s člani Skupine šestih avtorjev (Grupa šestorice autora) in umetniki, ki so se zbirali okrog alternativnega razstavnega prostora Podroom in pozneje galerije Prošireni mediji. Vlasta Delimar je odklanjala formalno (umetnostno) izobrazbo kot nezadostno, konservativno in zastarelo ter prekinila tradicionalna načela konstruiranja umetniškega dela. Namesto tega se je osredotočila na akcije, happeninge in performanse. Z izbiro telesa kot primarnega sredstva delovanja je utrdila svojo pozicijo samosvoje in izstopajoče umetnice brez enakovrednih naslednic ali predhodnic.

Vaša dela pogosto označujejo kot feministična. Kaj pravite na to?

Pri teh vprašanjih se mi vedno dvignejo lasje! Nisem in si ne želim biti del kakršnekoli ideologije, ves čas gradim sebe in svojo osebnost ne samo kot umetnica, ampak širše. Feminizem je ideologija in politika, ki je malo zašla na kriva pota. Ne želim si biti del nobene skupine ali politične stranke, do rezultatov in spoznanj prihajam samostojno. Sem državljanka sveta.

Kako ste sodelovali s Skupino šestih avtorjev?

Skupino šestih avtorjev so ustanovili 1975. leta, delovati pa je prenehala šest let kasneje. V njej so sodelovali Željko Jerman, Vlado Martek, Sven Stilinović, Mladen Stilinović, Boris Demur in Fedor Vučemilović, sama pa nisem bila njihova članica. Moj prvi mož je bil Jerman, drugi mož pa Martek, tako da me je njihovo ustvarjanje navdihovalo. Z Jermanom sem tudi pripravila svoj prvi performans, v katerem sva problematizirala odnos med moškim in žensko. Tudi Martek je sodeloval pri enem od mojih performansov, a sva se razšla. Zdaj živim in sodelujem z Milanom Božićem.

In vendar je kar nekaj umetniških skupin zaznamovalo tista leta. Omenjena Skupina šestih avtorjev, OHO, kasneje NSK in Irwin ...

NSK je bil dobra poteza, prav tako Irwin, saj so se umetniki v skupini veliko lažje promovirali v svetu. To je bilo predvsem zelo praktično, vsak zase bi težje uspel. Skupine imajo svoj plus, lažje se prebijajo.

Kako danes gledate na body art?

Umetnost telesa je bila vedno aktualna, že od prazgodovine, ko so se začeli ljudje ukvarjati s svojim telesom. Seveda pa je bil body art v določenih obdobjih bolj, v drugih pa manj popularen. Mislim, da je danes spet vse bolj zanimiv, umetniki se pogosteje vračajo k telesu. Pri meni je umetnost telesa konstanta, s telesom delam, odkar sem se začela ukvarjati z umetnostjo in pri tem ostajam.

Nikoli me niso zanimali trendi, zato sem bila morda v nekaterih obdobjih staromodna ali nezanimiva. Imam svojo zgodbo in me komercializacija ne zanima. Veliko umetnikov se vseeno prepusti trendom zaradi zaslužka. Saj ne, da ne potrebujem denarja, a vedno so bila na prvem mestu moja stališča in dela, šele nato denar. Na zadnji razstavi v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti sem pripravila tudi performans Moj začasni dom, ko sem sto dni preživela v muzeju. Vendar niso imeli denarja, da bi plačali. Performans sem izvajala brezplačno, a bilo mi je lepo, zanimivo. To sem hotela. Ta performans sem hotela v ljubljanskem MSUM ponoviti, a so rekli, da nimajo ustreznih pogojev.

Kaj je zanimalo obiskovalce vašega performansa? O čem ste se pogovarjali? O umetnosti?

Teme pogovorov so bile odvisne od vsakega posameznika. Z nekaterimi sem se pogovarjala o umetnosti, z drugimi o prehrani, s tretjimi o zelo intimnih temah. Pogosto sem bila v vlogi spovednika, ljudje so govorili o svojih problemih, zaupali so mi najbolj intimna čustvovanja. Ljudje hlepijo po izpovedi, pogovoru.

Prišla je ženska, ki je tarnala, da je predebela, pa sem jo tolažila, potem sem se pogovarjala s slikarji amaterji, pa starejšimi ljudmi ... Zelo raznoliko in naporno. Pripravila sem še en performans – Poziv k druženju, v okviru katerega sem umetnike in druge posameznike vabila, naj obedujejo z menoj. Pogoj je bil, da oni prinesejo hrano.

S performansom ste predstavili­ vse ženske v sebi – bili ste umetnica, mati, gospodinja, žena ... Številnost vlog, ki jih ženska dnevno igra, je tudi sicer tema vaših performansov.

Moja šestindvajsetletna hči je pogosto prihajala, zdelo se ji je zanimivo. Večkrat je prišel tudi moj partner. Ja, združila sem več ravni ženskega delovanja, a naj najprej spregovorim o moškem svetu. Z moškimi nikoli nisem imela težav, ne glede na to, da sem se razšla z obema prejšnjima možema. Z moškimi sem namreč vedno vzpostavila prijateljski, enakovreden odnos, tako nikoli ni bilo priložnosti, da bi katerega od njih imenovala šovinistična svinja. Zakaj moramo moške vedno obtoževati, da so takšni in drugačni. Ne, oni so super, ženske se moramo postaviti zase. Če to znamo, se nam dobro vrne. Zato so bili moji odnosi z moškim svetom vedno fantastični.

Sreča, da ste imeli take moške, obstajajo tudi drugačni ...

Ja, ampak to je precej odvisno tudi od ženske. Družila sem se z različnimi moškimi, izobraženimi in neizobraženimi, primitivci in intelektualci, in vedno smo bili v dobrih odnosih. V meni niso prepoznavali spolnega objekta, ampak enakopravno osebo.

Kako dobivate ideje za ­performanse?

Vsa moja dela so rezultat mojega doživljanja, sprejemanja, odzivanja na vsakdanje dogajanje. Lady Godiva je odgovor na kulturno situacijo, ki vlada na Hrvaškem v času zadnje vojne in po njej. Poskušala sem dobiti dovoljenje, da lahko jezdim na konju po centru Zagreba, a mi ni uspelo ne prvič leta 1995 ne drugič leta 2001. Potem sem se odločila in gola zajahala konja na lastno odgovornost. Imela sem srečo. Tisti dan so bili vsi policaji v nekem drugem delu mesta, tako da v polurni ježi nisem naletela na nobenega.

In odziv?

Delili smo letake, na katerih je bil predstavljen projekt. Nekaterim se je zdelo simpatično, drugi so komentirali: »Kakšne neumnosti!« Zanimivo, da moje performanse, v katerih običajno nastopam brez oblačil, najbolj obsojajo in komentirajo ženske. Pri Lady Godivi so bili denimo komentarji: »Kako je ni sram, da kaže celulit.« Namesto da bi jih performans spodbudil k razmisleku.

Ali vas mnenje občinstva sploh zanima? Kako relevantno se vam zdi?

Zelo me zanima, ker delam veliko performansov, pri katerih občinstvo sodeluje ali je kako drugače prisotno. To je moja večna igra z občinstvom, še posebej, če sem gola. Nekateri to tudi pričakujejo. Odzivajo se na različne načine, pomembno se mi zdi, da jih tako spodbodem, prisilim k razmišljanju. Če se občinstvo odziva, pomeni, da niso ravnodušni.

So odzivi na vaše golo telo danes drugačni kot pred tridesetimi leti?

Ne. Golo žensko telo je zame nekaj naravnega v vseh časovnih obdobjih. Transformacija telesa me veseli, danes je moje telo precej drugačno, kot je bilo v mladosti. Imam 58 let in z veseljem opazujem te spremembe, doživljam se kot živo skulpturo, ki se transformira, menja. Na pamet mi ne pade, da bi karkoli spreminjala, popravljala.

Zdaj sem v obdobju zrelosti, včasih seveda ne bi tako razmišljala, in dobro se počutim. Človek bi se moral z leti počutiti vse boljše, žal pa se večina počuti vse slabše. Počutim se fantastično. Poglejte, z Božićem sva se spoznala, ko sem imela 42 let, in zdelo se mi je nepopisno lepo, da sem se zaljubila pri teh letih! Kaj je lepšega v življenju? Prekrasno.

Kako vam gre vloga matere?

Dolgo sem govorila, da ne bom imela otrok, pri 32 pa sem z Martekom vseeno zanosila in rodila. Vendar sem se jasno zavedala, da roditi ni tak problem, težje je vzgajati. Spremenila sem določene stvari v življenju, hotela sem biti odgovorna in skrbna mati. In res, oče je veliko mehkejši do hčere, jaz pa sem tista sitna in stroga.

Kako pa gospodinjite?

Vsak dan kuham. Tudi temu se prijatelji in znanci čudijo. Redno hodim na tržnico po sveže sadje in zelenjavo. Za večerjo nikoli ne jemo ostankov od kosila. Uživam v kuhanju, to je zame kot ­meditacija.

Povejte še kaj o Marini Abramović.

Ah, vsi me to sprašujejo in naju primerjajo. Najini začetki so zelo različni. Marina se je rodila narodnim herojem, njena mama je bila direktorica Narodnega muzeja v Beogradu, moji starši so bili delavci. Marina je imela atelje že kot srednješolka, jaz ga še zdaj nimam. Njeno delo je dobro, je dobra umetnica, čeprav se mi zdi, da so bila njena zgodnja dela zanimivejša, danes ji zmanjkuje idej. Vedno je živela v glamurju, v njem živi še danes. Potovanje z Ulayem po Kitajskem zidu je bila zanjo avantura! Če ji je zmanjkalo denarja, je pisala mami. Še Ulay je govoril, kako si je Marina želela glamur, njega pa je motila ta pretirana eksponiranost.