Vstop v mračni svet Davida Lyncha v Ljubljani
Na ogled je 70 litografij pa tudi slike, akvareli in izbor eksperimentalnih ter animiranih filmov.
Odpri galerijo
David Lynch, Alice razmišlja o samomoru, 2008, litografija.
David Lynch je bolj znan kot filmar in manj kot slikar, risar, grafik, fotograf, glasbenik. Toda njegovo likovno ustvarjanje ne le da poteka vzporedno s filmskim, ampak tudi dlje časa. Rezultat Lynchevega večdesetletnega likovnega ustvarjanja so številna dela, pogosto razstavljana po svetu.
Kot likovnika ga lahko ta čas spoznamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani na razstavi Ogenj na odru. Razstavljenih je 70 litografij pa tudi slike iz zasebnih zbirk, akvareli in izbor eksperimentalnih ter animiranih filmov iz začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja vse do danes.
Navdušen nad tehniko litografije
Razstavljene litografije je Lynch naredil v grafičnem ateljeju Idem v Parizu. Unikatna atmosfera studia, njegova bogata zgodovina in ponujene odprte možnosti za ustvarjanje so mu omogočile, da je naredil obsežno serijo litografij. Leta 2007 se je ob obisku tega ateljeja, ki je v preteklosti med drugim sodeloval z umetniki, kot so Picasso, Matisse, Miró in Dubuffet, navdušil nad tehniko litografije in risanjem neposredno na litografske kamne.
Prizore popačenih človeških figur, insektov in drugih živali, temačnih kompleksov industrijske arhitekture in tesnobnih vizij iz sanj Lynch v razstavljenih grafikah kombinira s poetičnimi, a ostrimi in udarnimi napisi, ki večinoma delujejo kot spretno izbrani naslovi del. Besede ga namreč vznemirjajo podobno kot razne likovne oblike, saj ima tekst zanj tako pripovedno kot vizualno noto. Kot pravi sam, so črke povezane v besedo kot zobje v ustih.
Razstavljenim delom je skupno prepletanje nadrealističnega, ekspresivnega in grotesknega, s čimer se vzpostavlja lynchevsko vzdušje, ki ga je s postavitvijo razstave ujel tudi scenograf Branko Hojnik.
Kustos ljubljanske razstave, ki je nastala v tesnem sodelovanju z založbo Item Éditions iz Pariza in Lynchevim studiem iz Los Angelesa, je Božidar Zrinski.
V sklopu razstave je vzpostavljen Lynch Lab, ki obiskovalca spodbuja k aktivnemu odzivu na razstavo. Ob njej bo tudi spremljevalni program, ki bo med drugim ponudil cikel Lynchevih filmov v Slovenski kinoteki in okroglo mizo o vplivu Lyncha na slovensko identiteto.
Najprej slikarstvo
David Lynch se je rodil leta 1946 v mestu Missoula v ameriški zvezni državi Montana. Čeprav je predvsem znan po svojih grozljivih filmih, je začel kariero kot slikar in s slikarstvom se še vedno ukvarja. Že v najstniških letih se je nad njim navdušil in se vpisal slikarsko muzejsko šolo v Bostonu, vendar ga ni navdihovala. Bolj zadovoljen je bil pozneje na Akademiji likovnih umetnosti v Pennsylvaniji, kjer je študiral eno leto in dobil navdih, rezultat katerega je bil njegov prvi film leta 1967, enominutna animacija z naslovom Six men getting sick (Šest moških zboleva).
»Začel sem ko slikar, k filmu pa me je spodbudila želja po gibljivi sliki,« je v več intervjujih povedal Lynch. Po njegovih besedah ista pravila kot pri slikah veljajo za večino filmov in mogoče bi bilo reči, da so filmi gibljive slike, ki si izmišljajo zgodbe z zvokom.
Prepoznaven podpis
Njegov prvi celovečerni film je Eraserhead (1977), sledijo pa Modri žamet (1986), Divji v srcu (1990, serija TV Twin Peaks (1990–1991, 2017) itd.Vsi imajo prepoznaven Lynchev podpis in značilnosti, kot so uporaba sanj in montaže za povezovanje misli ter različnih čustev v eno sekvenco.
Lyncheve slike so tudi take, odražajo njegovo izjemno domišljijo. Obglavljene ali leteče prikazni se pojavljajo v mračnem prostoru. Insekti, propadanje, nevarnost – enake teme kot v njegovih filmih. Ko ga je neki novinar vprašal, zakaj ga navdušujejo te stvari, je odgovoril, da ne ve natanko, ampak da je temna energija gorivo, ki vre v njegovi notranjosti.
Prav Lyncheve slikarske izkušnje in delo na drugih področjih vizualne umetnosti je določilo njegovo filmsko delo in posebej način razmišljanja, kako s slikami, ki imajo pomen, bolj kot z dialogi prenese svoje ideje in filmske zgodbe. Kakor je dejal, si je vedno želel atmosfero z naslikanega platna prenesti na film. »Zvok, ki spremlja slike, mora biti nenavaden, čuden, pa vendar čudovit. Kakor če bi Mona Lisa odprla usta, se obrnila, slišati bi bilo veter, potem pa bi se spet obrnila in se nasmehnila.«
»Mračne stvari so mi lepe«
Velikokrat so ga vprašali, zakaj je tako mračen. Odgovoril je: »Meni so bizarne in mračne stvari zares čudovite. Vse moje slike so organske komedije s prizvokom nasilja. Trudim se, da je na vsakem platnu v prvem planu barva, kar samodejno izključuje katerokoli racionalizacijo. Zelo pomembno je, da se zamisel razvija brez veliko ovir. Lepota pri otrocih je v njihovi sposobnosti, da svet gledajo odprto, brez vsakršnega intelektualnega angažiranja. Intelekt vam lahko prepreči, da vidite čudovite, fantastične stvari. Brez logike ali razuma, vedno obstaja nekaj več, nekaj, česar ni videti. Svet je brezkončen.«
Lynch navadno svoja velika platna na razstavah postavlja v zelo ozkem prostoru. Obiskovalci se neposredno soočajo s slikami, kar povečuje občutek klavstrofobije. Abstraktne, osamljene figure so deformirane s širokimi potezami in sloji barve ter spominjajo na njegove like iz filmov: na Jamesa Merricka iz Človeka slona ali baby iz Eraserheada. Na nekaterih slikah figure delujejo kot da so ujete v nekem svojem peklu ali agoniji in niso sposobne nadzirati svojih mračnih želja in potreb. »Sovražim lepe in urejene stvari. Raje imam napake in naključja,« je izjavil.
Nič več celovečercev
David Lynch že dolgo ni posnel celovečernega filma, še vedno pa snema kratkometražne in videospote. Njegov zadnji celovečerec je Notranje zadeve iz leta 2006., v katerem je preizkušal meje svoje intuitivne, podzavestne in improvizatorske metode. Precej pa se poleg slikarstvu in vizualni umetnosti posveča pop glasbi – sklada jo in piše besedila – ter celo opremi interierjev. Opremil je na primer nočni klub v Parizu.
Lynch veliko razstavlja, vse pa kaže, da celovečernih filmov ne bo več snemal. Lani je izjavil: »Stvari so se zelo spremenile. Veliko filmov, ki bi jih bilo mogoče šteti za kakovostne, ni solidno zaslužilo v kinih, toda filmov, ki so se pokazali kot uspešni, ne bi želel delati.«
Za režijo je bil trikrat nominiran za oskarja in za scenarij enkrat, dvakrat je dobil francoskega cezarja za najboljši tuji film, dvakrat zlato palmo na festivalu v Cannesu, zlatega leva na festivalu Benetkah, kjer je dobil tudi častno nagrado za življenjsko delo.
Kot likovnika ga lahko ta čas spoznamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani na razstavi Ogenj na odru. Razstavljenih je 70 litografij pa tudi slike iz zasebnih zbirk, akvareli in izbor eksperimentalnih ter animiranih filmov iz začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja vse do danes.
Navdušen nad tehniko litografije
Razstavljene litografije je Lynch naredil v grafičnem ateljeju Idem v Parizu. Unikatna atmosfera studia, njegova bogata zgodovina in ponujene odprte možnosti za ustvarjanje so mu omogočile, da je naredil obsežno serijo litografij. Leta 2007 se je ob obisku tega ateljeja, ki je v preteklosti med drugim sodeloval z umetniki, kot so Picasso, Matisse, Miró in Dubuffet, navdušil nad tehniko litografije in risanjem neposredno na litografske kamne.
Prizore popačenih človeških figur, insektov in drugih živali, temačnih kompleksov industrijske arhitekture in tesnobnih vizij iz sanj Lynch v razstavljenih grafikah kombinira s poetičnimi, a ostrimi in udarnimi napisi, ki večinoma delujejo kot spretno izbrani naslovi del. Besede ga namreč vznemirjajo podobno kot razne likovne oblike, saj ima tekst zanj tako pripovedno kot vizualno noto. Kot pravi sam, so črke povezane v besedo kot zobje v ustih.
Razstavljenim delom je skupno prepletanje nadrealističnega, ekspresivnega in grotesknega, s čimer se vzpostavlja lynchevsko vzdušje, ki ga je s postavitvijo razstave ujel tudi scenograf Branko Hojnik.
Kustos ljubljanske razstave, ki je nastala v tesnem sodelovanju z založbo Item Éditions iz Pariza in Lynchevim studiem iz Los Angelesa, je Božidar Zrinski.
V sklopu razstave je vzpostavljen Lynch Lab, ki obiskovalca spodbuja k aktivnemu odzivu na razstavo. Ob njej bo tudi spremljevalni program, ki bo med drugim ponudil cikel Lynchevih filmov v Slovenski kinoteki in okroglo mizo o vplivu Lyncha na slovensko identiteto.
David Lynch, Smejoča se ženska, 2008, litografija.
Najprej slikarstvo
David Lynch se je rodil leta 1946 v mestu Missoula v ameriški zvezni državi Montana. Čeprav je predvsem znan po svojih grozljivih filmih, je začel kariero kot slikar in s slikarstvom se še vedno ukvarja. Že v najstniških letih se je nad njim navdušil in se vpisal slikarsko muzejsko šolo v Bostonu, vendar ga ni navdihovala. Bolj zadovoljen je bil pozneje na Akademiji likovnih umetnosti v Pennsylvaniji, kjer je študiral eno leto in dobil navdih, rezultat katerega je bil njegov prvi film leta 1967, enominutna animacija z naslovom Six men getting sick (Šest moških zboleva).
»Začel sem ko slikar, k filmu pa me je spodbudila želja po gibljivi sliki,« je v več intervjujih povedal Lynch. Po njegovih besedah ista pravila kot pri slikah veljajo za večino filmov in mogoče bi bilo reči, da so filmi gibljive slike, ki si izmišljajo zgodbe z zvokom.
Prepoznaven podpis
Njegov prvi celovečerni film je Eraserhead (1977), sledijo pa Modri žamet (1986), Divji v srcu (1990, serija TV Twin Peaks (1990–1991, 2017) itd.Vsi imajo prepoznaven Lynchev podpis in značilnosti, kot so uporaba sanj in montaže za povezovanje misli ter različnih čustev v eno sekvenco.
Lyncheve slike so tudi take, odražajo njegovo izjemno domišljijo. Obglavljene ali leteče prikazni se pojavljajo v mračnem prostoru. Insekti, propadanje, nevarnost – enake teme kot v njegovih filmih. Ko ga je neki novinar vprašal, zakaj ga navdušujejo te stvari, je odgovoril, da ne ve natanko, ampak da je temna energija gorivo, ki vre v njegovi notranjosti.
Prav Lyncheve slikarske izkušnje in delo na drugih področjih vizualne umetnosti je določilo njegovo filmsko delo in posebej način razmišljanja, kako s slikami, ki imajo pomen, bolj kot z dialogi prenese svoje ideje in filmske zgodbe. Kakor je dejal, si je vedno želel atmosfero z naslikanega platna prenesti na film. »Zvok, ki spremlja slike, mora biti nenavaden, čuden, pa vendar čudovit. Kakor če bi Mona Lisa odprla usta, se obrnila, slišati bi bilo veter, potem pa bi se spet obrnila in se nasmehnila.«
»Mračne stvari so mi lepe«
Velikokrat so ga vprašali, zakaj je tako mračen. Odgovoril je: »Meni so bizarne in mračne stvari zares čudovite. Vse moje slike so organske komedije s prizvokom nasilja. Trudim se, da je na vsakem platnu v prvem planu barva, kar samodejno izključuje katerokoli racionalizacijo. Zelo pomembno je, da se zamisel razvija brez veliko ovir. Lepota pri otrocih je v njihovi sposobnosti, da svet gledajo odprto, brez vsakršnega intelektualnega angažiranja. Intelekt vam lahko prepreči, da vidite čudovite, fantastične stvari. Brez logike ali razuma, vedno obstaja nekaj več, nekaj, česar ni videti. Svet je brezkončen.«
Lynch navadno svoja velika platna na razstavah postavlja v zelo ozkem prostoru. Obiskovalci se neposredno soočajo s slikami, kar povečuje občutek klavstrofobije. Abstraktne, osamljene figure so deformirane s širokimi potezami in sloji barve ter spominjajo na njegove like iz filmov: na Jamesa Merricka iz Človeka slona ali baby iz Eraserheada. Na nekaterih slikah figure delujejo kot da so ujete v nekem svojem peklu ali agoniji in niso sposobne nadzirati svojih mračnih želja in potreb. »Sovražim lepe in urejene stvari. Raje imam napake in naključja,« je izjavil.
Nič več celovečercev
David Lynch že dolgo ni posnel celovečernega filma, še vedno pa snema kratkometražne in videospote. Njegov zadnji celovečerec je Notranje zadeve iz leta 2006., v katerem je preizkušal meje svoje intuitivne, podzavestne in improvizatorske metode. Precej pa se poleg slikarstvu in vizualni umetnosti posveča pop glasbi – sklada jo in piše besedila – ter celo opremi interierjev. Opremil je na primer nočni klub v Parizu.
Lynch veliko razstavlja, vse pa kaže, da celovečernih filmov ne bo več snemal. Lani je izjavil: »Stvari so se zelo spremenile. Veliko filmov, ki bi jih bilo mogoče šteti za kakovostne, ni solidno zaslužilo v kinih, toda filmov, ki so se pokazali kot uspešni, ne bi želel delati.«
Za režijo je bil trikrat nominiran za oskarja in za scenarij enkrat, dvakrat je dobil francoskega cezarja za najboljši tuji film, dvakrat zlato palmo na festivalu v Cannesu, zlatega leva na festivalu Benetkah, kjer je dobil tudi častno nagrado za življenjsko delo.
