»Vznemirljiv presek kulturne krajine našega sosedstva«

Razstava, za katero je kustos Aleksander Bassin izbral več kot 110 slik, fotografij, kipov in grafik najpomembnejših slovenskih umetnikov, je »zelo ambiciozno zasnovan projekt«. Tako je bilo rečeno na večer odprtja (6. februarja) v popoldanskem dnevniku avstrijske javne televizije ORF.

Kako prikazati pregled umetniškega ustvarjanja v določeni državi, in to v obdobju, dolgem 45 let, se je spraševala poročevalka ORF in takoj nato odgovorila, da se je kustos odločil za kronološki pristop. »Gre za umetnike, ki so pomembni za določeno obdobje in pomenijo kontinuiteto,« je dejal Aleksander­ Bassin v izjavi za avstrijsko državno televizijo, kjer so se ob tej priložnosti spomnili velikih imen slovenske umetnosti, kot so IRWIN in Jakov Brdar.

Na tej razstavi niso v ospredju umetniška dela, temveč predvsem umetniki, je poudarila komentatorka ORF ter prikazala del pogovora z Evo Petrič (na razstavi je tudi nekaj njenih del). »Razstava ne teži k temu, da bi bila popoln prikaz, je pa zelo vznemirljiv presek večstranske kulturne­ krajine našega sosedstva,« je sklenila ­poročilo.

Na odprtju razstave je bilo med več sto ljudmi veliko Slovencev, in to tako iz Slovenije kot iz Avstrije, posameznikov, kot so arhitekt Boris Podrecca­ in številni znanstveniki slovenskega rodu. ­Peter Zawrel, ­direktor dunajskega Künstlerhausa,­ je poudaril, da se Avstrija do zdaj še ni v takšnem obsegu seznanila z deli sodobnih slovenskih umetnikov, in dodal, da si je to razstavo – v nekoliko manjšem obsegu – lani ogledal v Vili Manin pri Vidmu.

»V razvoju umetnosti obstaja veliko vzporednic med Avstrijo in Slovenijo, vendar se mi zdi, da še vedno eni o drugih vemo zelo malo. Menim, da je to velika škoda. Prepričan sem, da so bili umetniki v Sloveniji v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih – preden se je vse po svoje umetniško mednarodno izenačilo – v določenih vidikih daleč pred nami, Avstrijci.«

Peter Zawrel je navedel primer fotografij, ki so mu še posebej pri srcu. »Zlasti v fotografski umetnosti opažamo težnje, ki jih takrat v Avstriji nismo poznali. Takšna je, denimo, slovenska socialno-dokumentarna fotografija iz tistih let, ki je pomenila veliko streznitev.« Zawrel upa, da bodo tej razstavi na Dunaju in v Avstriji nasploh sledile številne podobne razstave. »Zanimivo bi bilo organizirati skupne razstave avstrijskih in slovenskih umetnikov, saj imata naši državi veliko ­skupnega.«

Razpad države ni bil umetniški navdih

O Magiji umetnosti za zdaj (še) niso poročali resni avstrijski tiskani mediji, ki kulturi in razstavam na Dunaju namenjajo določeno število strani, kot so Die Presse in Der Standard ter kulturni tednik Falter. Kratko novico o razstavi je objavil le brezplačni dnevnik Heute, ki ima zelo veliko naklado, omenjeno razstavo pa je napovedal kot »srečanje ­retro avantgarde z individualizirano ­avtorsko poetiko«.

Nekoliko daljše poročilo o Magiji umetnosti – protagonistih slovenske sodobne umetnosti 1968–2013 v Künstlerhausu je objavil tudi dunajski mesečnik Biber, ki se ukvarja s temami Dunajčanov in nasploh Avstrijcev z »imigracijskim ozadjem« oziroma tujim poreklom. Gre za ljudi, ki so bili rojeni zunaj Avstrije oziroma katerih starši so bili rojeni v drugi državi in (izvorno) niso bili Avstrijci.

Takšnih na Dunaju ni malo, saj sestavljajo okoli 40 odstotkov prebivalstva avstrijskega glavnega mesta. Biber, zanimiv časopis, ki je v zadnjih letih dobil vrsto nagrad za »novo novinarstvo« in »najboljši brezplačnik«, ima naklado 65.000 izvodov.

Natalija Stojanović v Biberju pou­darja, da v Künstlerhausu že leta organizirajo razstave umetnikov iz nekdanje Jugoslavije, Balkana in nasploh iz nekdanjih komunističnih evropskih držav. O Magiji umetnosti je zapisala: »Tukaj lahko vidimo vse mogoče. Od črno-belih fotografij do pisanega poparta.«

V Biberju med drugim citirajo tudi Aleksandra Bassina, ki je poudaril, da se umetnost v Sloveniji v minulih nekaj desetletjih ni veliko ukvarjala z razpadom SFRJ, v nasprotju s srbsko, hrvaško in bosansko-hercegovsko umetnostjo, v kateri je veliko pogosteje zaznati smrt Tita in razpad nekdanjega sistema in države.

»Razstavni predmeti, izbrani za razstavo, naredijo velik vtis z umetniško raznolikostjo in kustosovim smislom za kompozicijo. Še posebej impresivni so krajinske fotografije in pisani kolaži, dela, ki so jih pred tem že razstavljali po svetu,« je zapisano na koncu poročila v Biberju.

Prostorski poudarek krajini

Aleksander Bassin je povedal, da je bilo odprtje izjemno dobro obiskano, umetniki so, kot pravi, veseli, da je izbor slovenske umetnosti ponovno na ogled kot raznovrsten in pregleden projekt, s katerim je mogoče gostovati v tujini.

»Razstava­ je slikarska, ker sem kot ­kustos izhajal iz slike kot osnovnega medija, četudi je ta medij doživel številne spremembe v razvoju – od čistega prepisa resničnosti, prek abstrakcije, do vpliva novih medijev,« pravi Bassin in dodaja, da je slika lahko tudi mediatizirana, kar lepo dokazujeta sliki Žige Kariža in Mihe Štruklja.

Na dunajski razstavi je dal kustos glavni prostorski poudarek krajini kot tematski preokupaciji v slovenskem slikarstvu in fotografiji, torej razstavi v razstavi, kar je bilo seveda veliko lažje glede na prostornejše razstavne dvorane od tistih v Vili Manin.

Ob njej je na obeh podolžnih straneh razvrstil dela kronološko. Dva slikarja sta dodala še bolj reprezentativne, večje eksponate, obogatil je tudi nekaj fotografskih predstavitev, ki so bile na razstavi v Vili Manin v manjših formatih.

Razstava ostaja na Dunaju do 29. marca, ko jo bodo zaprli zaradi velikonočnih praznikov, nato pa bo od 9. aprila na ogled v Gliptoteki Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, enem od programsko zelo bogatih in odmevnih razstavišč v Zagrebu.