World Press Photo: Fotografiral razstavo, ujel umor

Burhan Özbilici, fotograf agencije Associated Press, je zaslovel s posnetki atentata na ruskega veleposlanika Andreja Karlova v Ankari 19. decembra lani.

Za fotografijo atentatorja,­ 22-letnega policista v civilni obleki Mevlüta Merta Altıntaşa, ki v eni roki drži pištolo, drugo­ pa ima dvignjeno­ visoko v zrak z iztegnjenim kazalcem in nekaj kriči nad pravkar ustreljenim, je Özbilici prejel najbolj znano nagrado za poročevalsko fotografijo World­ Press Photo 2017.

Veleposlanik je zaradi strelnih ran umrl še isti večer v bolnišnici, prav tako atentator Altıntaş, ki so ga ustrelili pripadniki turških varnostnih sil. »Po atentatu sem spoznal vdovo veleposlanika Karlova. Prepričal sem se, da sem pravilno ocenil Andreja Karlova, ki je imel neoporečen značaj in je bil brez dvoma pošten človek. Menil je, da se nima česa bati, zato ni hotel biti obkrožen s telesnimi stražarji. Na Bližnjem vzhodu srečujem številne neumne župane, ki jih obkroža od 50 do 60 telesnih stražarjev – in takoj pomislim, da so pokvarjeni, če se nečesa bojijo,« je povedal Burhan Özbilici.

Jonathan Bachman je 9. julija fotografiral policista, ki sta v polni opremi za ulične spopade aretirala ­sedemindvajsetletno Ieshio Evans. Foto: © Jonathan Bachman, Reuters

Özbilici je tretji fotograf, ki je prejel nagrado World Press Photo za posnetke umora. Leta 1961 so Japonca Jasušija Nagaoja nagradili za posnetke atentata iz oktobra 1960, ko je Otoja Jamaguči s samurajskim mečem ubil japonskega socialističnega politika Inedžiroja Asanumo. Leta 1968 je Američan Eddie Adams prejel nagrado World Press Photo za fotografijo, posneto februarja tega leta, ko je vodja južnovietnamske policije Ngujen Ngoc Loan ustrelil z revolverjem v sence aretiranega pripadnika Vietkonga Ngujena Van Lema na ulici v Sajgonu.

»Takrat sem bil zelo razdvojen – možgani so delali nekaj, srce nekaj drugega in roke spet nekaj tretjega,« je povedal Özbilici. Priznal je, da se je bal, da bo atentator začel streljati nanj in na druge goste razstave fotografij, ki bi jo moral odpreti ruski veleposlanik. Özbilici se je po naključju znašel na razstavi, ki so jo pripravili v galeriji v njegovi četrti. Na odprtje ga je povabila družinska prijateljica, ki je že dolgo ni videl. Nekoliko je zamudil, na razstavo je prišel tik pred tem, ko je stopil pred mikrofon veleposlanik Andrej Karlov, da bi odprl razstavo, ter po govorih ruskih in turških fotografov, katerih fotografije o Rusiji so razstavili v galeriji.

»Pravzaprav niti nisem vedel, da je Rusija tema razstave ... Pomislil sem, da bi agencija Associated Press morda lahko uporabila moje fotografije za katerega od člankov o rusko-turških odnosih, in začel fotografirati veleposlanika. Ta je govoril umirjeno, počasi in s premori, da bi prevajalec lahko prevedel njegove besede v turščino. Dobro se spomnim, da je rekel 'moja domovina'.

Nato smo zaslišali strel, ki je bil izjemno glasen. Veleposlanik je obležal, ljudje pa začeli panično bežati. Atentator je dvignil kazalec leve roke in dvakrat vzkliknil 'Allahu akbar!' [bog je velik], nato je še nekaj vzklikal v arabščini, vendar ne razumem arabsko. Pozneje sem izvedel, da je ponavljal vzklike Fronte al Nusra, ki se bojuje v ­Siriji.«

Posnetih več fotografij

Özbilici se je ustrašil, da je v galeriji še več oboroženih teroristov, ki nameravajo pobiti preostale obiskovalce razstave. Vendar je atentator Altıntaş deloval sam. Jezno je kričal, vrgel z zidu nekaj fotografij, se spet približal veleposlaniku, ki je ležal nepremično na tleh, in znova ustrelil vanj. Özbilici ga je večkrat fotografiral. Nato se je atentator obrnil k paničnim obiskovalcem, ki so pokleknili, vendar ni več streljal. Nenehno je nekaj kričal. Obiskovalci so se umaknili iz galerije, med zadnjimi tudi Özbilici.

Burhan Özbilici je na Dunaju pokazal še druge fotografije ambasadorja Andreja Karlova in njegovega morilca.

Takoj zatem je poklical sodelavko iz agencije, odšel domov in poslal fotografije agenciji Associated Press. »Opolnoči sem videl, da so na facebooku že 18-milijonkrat kliknili fotografijo. To me je šokiralo! Moj telefon ni nehal zvoniti,« je tisti večer opisal Özbilici. »Ponosen sem na svoje delo ter na vse žive in mrtve sodelavce, poštene novinarje v času, ko mnogi poskušajo manipulirati z mediji in ko se zdi, da novinarska kakovost ni ­pomembna.«

»Na Bližnjem vzhodu so številni novinarji podkupljeni.« Özbilici je povedal, da je Sadam Husein med nekim srečanjem Arabske lige v Bagdadu najbolj znanim novinarjem iz tega dela sveta podaril najnovejšega mercedesa. Dodal je, da ga številni kolegi niso mogli razumeti, ko v Libiji ni sprejel Gadafijevega darila, zlate ure z njegovo podobo, vredne nekaj tisoč evrov. »Nor si!« so mu govorili. »Vzemi jo in prodaj, če ti ni všeč!«

Z Özbilicijem smo se srečali v dunajski galeriji WestLicht, v kateri je v teh dneh odprta razstava letošnjih fotografij, nagrajenih z nagrado World Press Photo v številnih kategorijah. Razstava letos potuje v petinštirideset mest po svetu. V Slovenijo je ne bo, toda če bi si jo kdo rad ogledal, lahko to stori v nekaterih sosednjih državah: poleg Dunaja (WestLicht, do 22. oktobra) bo te dni gostovala v italijanski Ferrari (Paviljon sodobne umetnosti, do 29. oktobra) in Budimpešti (Etnografski muzej, do 23. oktobra).

Ameriški fotograf naravnih katastrof

V dunajski galeriji WestLicht smo se pogovarjali tudi z Jonathanom Bachmanom, svobodnim fotografom, ki največkrat fotografira športne dogodke, udarne novice in naravne katastrofe za Reuters, Getty Images in Associated Press. Vprašali smo ga, kako mu je uspelo fotografirati naravne katastrofe. »Imam tovornjak z opremo in se takoj odpravim na kraj dogajanja,« je povedal.

Bachman, ki stanuje v New Orleansu, največjem mestu ameriške zvezne države Louisiana, je dobil prvo nagrado World Press Photo 2017 v kategoriji »aktualne teme«. Fotografijo je posnel julija 2016, ko mu je Reuters naročil, naj se iz New Orleansa odpravi v sosednje mesto Baton Rouge, glavno mesto Louisiane. Tam so se začeli nemiri, potem ko so ubili Altona ­Sterlinga, ­37-letnega uličnega prodajalca ­cedejev. Sterling je imel nabito ­pištolo v žepu, a je ni držal v rokah, ko so ga ubili. Policista sta ga pritisnila ob tla, vendar jima to ni bilo dovolj. Eden od njiju ga je ustrelil s pištolo iz neposredne bližine, verjetno se je bal, da bo Sterling izvlekel ­pištolo.

Ameriško pravosodno ministrstvo se je odločilo, da ne bo obtožilo policistov. Sterling je bil Afroameričan in še ena žrtev belopoltih policistov v ZDA. V Baton Rougeu so se že isti večer, 5. julija, začele demonstracije in trajale več dni. Bachman je 9. julija fotografiral policista, ki sta v polni opremi za ulične spopade aretirala 27-letno Ieshio Evans, ki je stala mirno na cesti v lahkotni poletni obleki. Na fotografiji se zdi, kakor da Ieshio Evans obdaja avra, ki zaustavlja ­policista.

Bachman je pojasnil, da sta policista stekla proti Ieshii Evans in upočasnila, da bi se ustavila pred njo. »Večer pred tem so v Dallasu z ostrostrelsko puško ubili pet policistov, zato razumem nervozo policistov v Baton Rougeu. V takšnih razmerah ponavadi trije ali dva policista aretirata osebo, eden pa ju varuje od strani z dolgocevnim orožjem. Vsi poskušajo ostati v eni vrsti.« Ieshio Evans so aretirali zaradi zaustavljanja prometa, vendar so jo še isti večer izpustili.

Britanski časopis The Guardian je fotografijo poimenoval »Botticellijevo nimfo napadata negativca iz Vojne zvezd«. Časopis je v rubriki Prešteti (The Counted) skupaj z bralci poročal o ljudeh, ki so jih ubili policisti v ZDA. Leta 2015 jih je bilo 1145, lani 1046. Poročal je tudi o krajih ubojev ter o demografskih podatkih, starosti in etnični oziroma rasni pripadnosti žrtev ter razkril, da Afroameričanom (temnopoltim), starim od 15 do 34 let, grozi kar devetkrat večja relativna nevarnost, da jih bodo ustrelili varuhi zakona, kakor drugim prebivalcem ZDA.