Zdenka Badovinac - Bolj kot pet minut slave nas zanima raziskovanje

Kustosinja in teoretičarka­ Zdenka Badovinac je od leta 1993 direktorica Moderne ­galerije (MG) in (od leta 2011) Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) v Ljubljani. Kot kustosinja je pripravila veliko razstav slovenskih in tujih umetnikov, zasnovala je tudi prvo zbirko vzhodnoevropske umetnosti, zbirko Moderne galerije Arteast 2000+.

Pri svojem delu Zdenka Badovinac sistematično obravnava procese redefiniranja zgodovine in vprašanja različnih avantgardnih tradicij v sodobni umetnosti; njen prvi tovrstni projekt je bila razstava Body and the East: od šestdesetih let do danes leta 1998 v Moderni galeriji. Bila je slovenska komisarka na Beneškem bienalu (1993, 1997, 2005) in avstrijska komisarka na Bienalu v São Paulu (2002). Med letoma 2011 in 2013 je bila predsednica mednarodne zveze muzejev moderne in sodobne umetnosti CIMAM. Med njenimi nedavnimi projekti so Vmesna postaja 1:1 v koprodukciji z Zavodom Maska v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (2013); Slovnica svobode: 5 lekcij – dela iz zbirke Arteast 2000+ – s Snežano Krastevo in Bojano Piškur v muzeju Garaža v Moskvi (2015) in NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v Moderni ­galeriji (2015).

Te dni MG gosti mednarodni projekt Slovar skupnega jezika, ki je del Internacionale. Za kakšen slovar gre?

Šest partnerskih institucij razume Internacionalo kot institucijo skupnega, kar pomeni, da so v ospredju našega sodelovanja procesi nastajanja vsebin in ne samo vsebine v smislu različnih kulturnih in umetniških konceptov. Slovar skupnega jezika je eden od najbolj povezovalnih projektov Internacionale, zamišljen kot večletni projekt, ki nastaja v sodelovanju s predlagatelji terminov iz institucij Internacionale in drugih institucij (umetniki, kustosi, teoretiki, aktivisti iz različnih lokalnih kontekstov). Posamezniki, ki jih imenujemo naratorje, predlagajo svoje termine znotraj rednih seminarjev, ki se posvečajo posamičnim temam, tako imenovanim referenčnim poljem, kot so zgodovinjenje, subjektivizacija, geopolitike, konstitutivnosti, drugačna institucionalnost in skupno.

Naratorji na seminarjih predstavijo termine, o katerih debatiramo in jih primerjamo med seboj. Skozi takšno kolektivno delo se pravzaprav dogaja proces prevajanja. Nastaja slovar, ki je hkrati tudi arhiv, končan pa bo leta 2017, ko ga bomo predstavili tudi v knjižnem formatu in s posebno razstavo. Projekt je alternativa obstoječim terminološkim slovarjem, ki predstavljajo termine kot razlago primarnih vsebin, medtem ko je pri nas poudarek na pomenih, ki nastajajo šele skozi interpretacijo. Skozi aktivno prisotnost naratorjev iz različnih lokalnosti se naš slovar bori proti podrejanju različnih znanj in izkušenj dominantnim kulturnim konceptom.

Kako pomembno je tako imenovano (mednarodno) mreženje?­ Ali ima Internacionala že rezultate,­ ugodne za MG in druge sodelujoče­ ustanove?

Danes raje kot o mreženju govorimo o skupnem, ker je mreženje trenutno ena od najbolj (zlo)rabljenih besed. Lahko jo najdete v popolnoma nasprotujočih si kontek­stih, kar ne preseneča, saj temelji na pozitivni vrednoti sodelovanja, ki jo je ugrabil neoliberalni način proizvodnje, in danes si različne umetniške in institucionalne iniciative prizadevajo redefinirati njen pomen. V ospredju Internacionale in tudi Slovarja skupnega jezika je prav proces skupnega dela in ne zgolj pragmatično mreženje in promocija. Zato si Internacionala ne prizadeva za spektakularne projekte in pet minut slave, ampak temelji na dolgoročnem skupnem raziskovanju umetnosti in samega institucionalnega dela. Gre za sodelovanje znotraj različnih seg­mentov muzejskega dela, kar niso samo razstave, ampak tudi zbirke in arhivi. Internacionalo danes v svetu že sprejemajo kot nov model transnacionalnega sodelovanja. Pomembno je tudi, da na podlagi Internacionale že več let uspešno pridobivamo evropska sredstva in sredstva različnih tujih kulturnih fundacij.

Narava posla se spreminja tudi na področju delovanja javnih ustanov, ki se ukvarjajo s hrambo in predstavljanjem sodobne umetnosti. Katere so ključne novosti pri poslovanju Moderne galerije?

MG je muzej moderne in sodobne umetnosti, zato se njeno poslanstvo suče predvsem okrog zbirk in arhivov, ki pa morajo biti javno dostopni. V svetu se korenite spremembe dogajajo prav na področju javne dostopnosti muzejskih vsebin. Neoliberalni model muzeja ima pri tem v mislih predvsem nagovarjanje čim širšega števila pasivnih obiskovalcev in organiziranje njihovega prostega časa, muzeji, ki poskušajo slediti prej razloženi ideji skupnega, pa si prizadevajo, da bi z vsemi svojimi dejavnostmi postali prostori drugačne kolektivne zavesti in ustvarjanja boljših svetov. Taka ambicija daleč presega tradicionalni model muzeja, vpetega le v skrb za zbirke in njihovo javno dostopnost. Zahteva nove programe, ki obiskovalce ne samo poučujejo, ampak jih obravnavajo, sprejemajo kot aktivne uporabnike muzejskih vsebin. Z interaktivnimi in diskurzivnimi programi razvijamo občutljivost za svoje neposredno in tudi translokalno okolje.

MG vodite že vrsto let. Kaj pripravljate v novem mandatu?

Po tem, ko sta bila moja prejšnja dva mandata posvečena predvsem obnovi MG in ustanovitvi MSUM, mi trenutni mandat ponuja priložnost, da v večji meri definiram delo, razdeljeno med ti dve lokaciji, kar nikakor ni lahka naloga, še zlasti ne glede na to, da na dveh lokacijah delujemo s približno enako ljudmi in z enakimi finančnimi sredstvi kot prej na eni.

Osnovna ideja je, da bi bila MG namenjena predvsem 20. stoletju in njegovim umetniškim smerem ter njihovim današnjim odmevom, medtem ko je MSUM zamišljen kot muzej sodobnosti skupaj z zbirko Arteast 2000+, ki domuje v njem. Vendar je včasih težko dosledno slediti tej ideji, ker sta naši dve stavbi arhitekturno zelo različni in je MSUM z majhnimi prostori za nekatere večje razstave, kot je trenutno Grafični bienale, ki je izrazito sodoben, preveč utesnjen. Sicer pa bo naše delo v prihodnosti odvisno zlasti od sredstev državnega proračuna, ki je, kot vemo, vsako leto bolj mačehovski do kulture. Trenutno se držimo na površju s pomočjo sredstev, ki jih – vsaj za določene programe (še zlasti v okviru konfederacije Internacionala) – pridobivamo iz tujine, vendar pa to dolgoročno ni dobro.

Kako združujete funkcijo direktorice MG, ki je predvsem muzejska ustanova, in MSUM, ki je predvsem prostor za aktualne raziskovalne programe in razstave najsodobnejše likovne produkcije?

Naši enoti sta izrazito povezani, sta del enotne muzejske institucije, ki skrbi za moderno in sodobno umetnost. Oba programa se med seboj pomembno dopolnjujeta in informirata, saj preteklosti ne moremo obravnavati kot nekaj zaprtega v svoj historični čas, ampak moramo z njo predvsem misliti sedanjost. Prav tako sodobnosti ne moremo prepustiti zgolj trenutnemu duhu časa, ampak jo moramo razumeti iz njene tradicije. Poglejte, kako najpomembnejše razstave sodobne umetnosti, kot je kasselska documenta ali Beneški bienale, poleg aktualne umetnosti vedno vključujejo tudi historične reference in kako, denimo, izrazito historični muzej, kot je pariški Louvre, tudi s sodobno umetnostjo intervenira v svoje historične zbirke. Napačno je misliti, da je sodobnost samo tisto, kar je narejeno danes, sodobnost je vse, kar lahko mislimo danes.

Ali razmišljate o svojem ­nasledniku/naslednici?

O mojem nasledniku bo mislil aktualni minister ob koncu mojega mandata, kar ne pomeni, da ne poskušam svojega znanja in izkušenj predajati mlajšim. Tudi zato organiziram svoje projekte vse bolj v smislu sodelovanja, saj se tako ljudje največ naučimo drug od drugega.

Kdo so 'vaši' umetniki?

Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi jih res zdaj naštela?

Krčenje sredstev v javnih ustanovah je v zadnjem času popularna kulturna politika. Kako jo občutite?

Letos smo – v primerjavi z lani – za razstave dobili trideset odstotkov manj sredstev, drugo leto se nam obeta še manj. Poleg tega nas pesti kadrovska stiska. Čeprav je denarja manj, se od nas pričakuje vse več. Eni hočejo blockbusterje, drugi hočejo več starih, tretji več mladih umetnikov, spet drugi več domačih, več tujih ... Javna pričakovanja so usmerjena predvsem v reprezentiranje enega ali drugega, zato se zdi, kot da je naš prostor izgubil občutljivost za kompleksnejše vsebine. Posledica teh poenostavljenih pričakovanj so vse slabše razmere za razstavljanje in mobilnost naših umetnikov.

Ali poznate primere financiranja­ muzejev in galerij v drugih ­državah?

Glede na to, da imajo zahodni muzeji proračune, ki so deset- in tudi stokrat večji od naših, se nima smisla primerjati z njimi, lahko pa bi se zamislili nad primerjavami v širši balkanski regiji. Nismo dosti na boljšem kot naši kolegi v Zagrebu, a smo na veliko slabšem kot naši kolegi v Istanbulu, kjer ima denimo institucija, s katero sodelujemo in niti ni muzej, letni proračun sedem milijonov evrov, medtem ko pri nas nimamo – skupaj s plačami in dvema hišama – niti dveh ­milijonov.

Zbirka Arteast 2000+ je vaš paradni­ konj. Kako jo promovirate? Kolikšen del zbirke je stalno na ogled domači javnosti?

Še najbolj jo promoviramo skozi različne oblike mednarodnega sodelovanja, saj je že petnajst let po svetu znana kot pionirska zbirka vzhodnoevropske umetnosti, ki je povezana s kontinuiranim in kakovostnim razstavnim in raziskovalnim programom. Za zbirko v tujini zanimanje ne upada, potem ko smo jo pred nekaj leti z veliko razstavo predstavili v osrednjem katalonskem muzeju MACBA, je bila letos zelo uspešno predstavljena tudi v muzeju Garaža v Moskvi, kjer so natisnili tudi obsežen katalog. Tudi tukaj so nam priskočili na pomoč tujci, z domačimi sredstvi kataloga te zbirke ne bi imeli. Sicer pa imamo izbor del iz zbirke stalno razstavljen v prvem nadstropju MSUM.

Pravite, da je MSUM nosilec diskurzivnega programa. Kaj točno imate v mislih? Kdo sestavlja razi­skovalni program? Imate zunanje sodelavce?

V MSUM imamo reden program predavanj, konferenc in okroglih miz, kar sodobna umetnost preprosto zahteva, ker je tesneje povezana s teorijo. Ta program sestavljajo kustosi MSUM v sodelovanju z zunanjimi partnerji. Izpostaviti moram program skupine mladih teoretikov in umetnikov, ki v naših prostorih izvajajo svoj avtonomni program, kar bistveno dopolnjuje in sploh daje novo kvaliteto ­našemu delu.

In za konec. Del vaše strategije je delo na permanentnosti, ne na spektaklu. Ali to pomeni, da v svojih prostorih ne načrtujete gostovanj uglednih imen mednarodne scene? Zakaj ne?

Raziskovalno delo in pomembni tuji umetniki se res ne izključujejo. To, kar nas kot osrednjo institucijo res ne zanima, so blockbusterji, se pravi razstave, ki ne prinašajo novih interpretacij, predstavljajo manj pomembna dela pomembnih umetnikov in so največkrat narejene za revne države v okviru promocijskih projektov velikih kultur. V zadnjih nekaj letih se je pri nas zvrstila plejada legendarnih umetnikov, kot so denimo Andy Warhol, Bruce Nauman, Carl Andre, René Daniëls, Öyvind Fahlström, Panamarenko, John Baldessari, On Kawara …, da ne naštevam pomembnih mednarodnih umetnikov mlajše generacije. Poleg tega imamo v zbirki zvezdniška imena, kot so Marina Abramović, Anish Kapoor, Joseph Beuys, llya Kabakov … Iz partnerskih institucij Internacionale, ki imajo pomembne zbirke 20. stoletja, si lahko izposodimo znane avtorje 20. stoletja, kot je na primer Picasso, a so velik problem visoke zavarovalnine, zato je edini način, da jih uvozimo, pravzaprav državno jamstvo. Ne gre torej za vprašanje, znani tuji umetniki da ali ne, ampak za vprašanje, v kakšnem kontekstu in kako.