Zgoščevanje je del materije in hkrati del ideje

Mestna galerija Ljubljana: Razstava Zgoščevanje z deli osmih avtorjev je najnovejša v seriji tematskih kiparskih projektov dr. Sarivala Sosiča.

Objavljeno
02. marec 2018 18.12
Vojko Urbančič
Vojko Urbančič

Plastenje pogledov, materija, zgoščena v kiparskih formah, ali zgostitev časa, ujetega v geoloških plasteh kamnin, ki so stotine milijonov let po nastanku pridobile zglajen lesket modernistične skulpture.

Ali človeške lutke, ki jim udarci – preveč konkretni in hrupni, da bi bili le metaforični – domala jemljejo tretjo dimenzijo. V Mestni galeriji Ljubljana vabijo k zretju na kiparstvo z neobičajne perspektive, izpostavljene v naslovu razstave: Zgoščevanje.

Kustos dr. Sarival Sosič v ljubljanski Mestni galeriji tradicionalno pripravlja tematske kiparske projekte, ki sodelujočim omogočajo ambiciozne, tudi velikoformatne predstavitve z novo produkcijo. V minulih sezonah je v bienalnem ritmu podpisal Pot skozi skulpturo (2012), Raztezanje kiparskih struktur (2014/15) in Valovanje v skulpturi (2016), na tovrstnih razstavah pa lahko tako rekoč že pred ogledom računaš na dve stalnici: na vtis, da uspeva kustos iz povabljenih umetnikov »izvleči« najboljše zamisli in realizacije, razstave ne razočarajo, in da bodo njihovi izdelki izbrani krovni temi kdaj sledili kot zavezujoči, kdaj pa tudi v precej ohlapnejšem okvirju.

Materialna različnost, generacijska pestrost in najširše razumevanje kiparstva

Pri aktualnem Zgoščevanju, protipolu Raztezanja izpred štirih sezon, je Sosič izhodišča zgostil takole: »Zgoščevanje je del materije in hkrati del ideje, ki jo skulpture z avtorsko vodenimi sistemi uresničujejo ter osmišljajo kot problemski sistem in hkrati estetski užitek. Ideja in prezentacija razstave Zgoščevanje izhajata iz koncepta o razmerjih med materijo, ki konstituira skulpture v njihovih notranjostih, in prostorsko zgostitvijo artefaktov v vizualno povednost. Da bi razstava predstavila čim večjo raznolikost, upošteva tri selektivne kriterije. Prvi je materialna različnost, drugi generacijska pestrost in tretji najširše razumevanje kiparstva.«

Galerija z nizom dvoran tudi ob skupinskih projektih omogoča zaokrožene, tako rekoč samostojne predstavitve avtorjev, kar se da izkoristiti na več načinov. Kar je na ogled tokrat, je v veliki večini nova produkcija, na izjemo pa naletiš ob uvodu. Prva dvorana z deli Jožefa Vrščaja zapusti domala vtis pregledne razstave z deli, ustvarjenimi od zgodnjih 90. let dalje. V njej srečaš njegove značilne transparentne kiparske objekte iz pleksi stekla s plastenjem vizualnih elementov in pogledov, ob njih podobno transparentna kiparska dela, v katerih občutek zgoščenosti materije vzpostavlja pretakajoče se živo srebro.

Opredmetena zgodovina Zemlje

Anže Jurkovšek sodeluje s kiparskimi deli v modernistični tradiciji abstraktne skulpture v (pretežno) naravnem kamnu, a tudi s širšim kontekstom, ki presega interes, vezan na kiparsko formo. Izpostavlja namreč izvor uporabljene materije. Ustvarja (tudi) v prastarih kamninah, katerih izvor lahko sega vse do paleozoika, v tovrstni zgoščeni zgodovini Zemlje pa išče kiparske forme.

Tomaž Zarifa je igrivejši in kiparski pristop do dekonstrukcije človeške figure v Prijateljih povezuje z vprašanjem položaja posameznika v družbi in komunikaciji, pri čemer je dobesedno materializiral prijateljske všečke iz vzporednega virtualnega sveta. Njegova instalacija je metafora življenja, sestavljenega zgolj iz prehranjevanja, spanja in naučenih reagiranj. Zgostitev praznosti.

Aleksandra Saška Gruden ustvarja v širokem naboru materialov in medijev od klasičnh kiparskih materialov do performansa in večmedijske umetnosti. Tudi s tokratno Bitjo v točki povezuje fizični svet in medijsko iluzijo. Prečkati moraš njen most, rudimentaren gradbeni oder iz grobega lesa in kovine, ki pod tvojo težo kdaj sumljivo zaječi, občutek je ustrezno nelagoden, saj se pod tabo pretaka drveča reka medjsko generiranih »valov«, ki je tudi zvočno podprta z ustreznimi zvoki. Na drugi strani mosta je vabljivejša, umirjena in kontemplativna »gladina«.

Tovrstna drama na mostu te pripelje do naslednje dramatično zasnovane instalacije, Hiše Mojce Smerdu, opečnate hiše v dvorani, prepleskani v dramatičnih tonih, ki prepriča z obravnavanjem razmerja med svetom to- in onstran domačega praga. Hiša je zaprta, brez vrat in oken, kiparka pa je presenetila z »neobjektnim«, z uporabo nabora zvokov domačega življenja, ki se, kaže, dogaja v opečnatem kvadru. A do njega ne moreš.

Arhetipske podobe, ki se zgoščajo v iluzijo filma

Polona Demšar
razstavlja Fotograme, dejansko »osenčene« podobe dlani ali profila obraza na kaljenem steklu, arhetipske podobe, kakršne bi lahko pripisal tudi avtorjem prazgodovinskih podob na jamskih slikarijah, v primeru Demšarjeve pa jih je mogoče doživljati posamezno ali pa se v postavitvi zgostijo v iluzijo gibanja, filma.

Zoran Srdić Janežič, znan tudi iz sveta lutk, je s sodelavci postavil instalacijo z grotesknima, monumentalnima »totemoma« merjasca in jelena, ki preko hrupne robotske tehnologije spuščata vedri z utežmi na človeške lutke. Ju pod težo bremen nenehno »zgoščata« na domala dve dimenziji. Ali na eno samo, na enodimenzionalno pojmovanje človeškega življenja kot nečesa brez vrednosti.

Vprašanje vrednosti človeške eksistence, vezano na aktualno temo beguncev in številk, odpira tudi instalacija Zlata podlaga zla Spira Masona, sestavljena iz svojevrstnega zlatega »oltarja« z begunskim čolnom gumenjakom, podobo morja in neba in sporočili, vezanimi na kodo ASCII. Osnovni znak je številka 63. Pomeni vprašaj.