Živahne barve umetniških upornikov

Ekspresionizem kot upor družbenim normam v iskanju svobode izražanja

Objavljeno
30. januar 2020 11.33
Posodobljeno
30. januar 2020 11.33
Kustos Ivan Ristić je ogovoril goste na odprtju razstave. Foto Milan Ilić
Poslovno uspešni ljudje radi ­kupujejo umetniška dela. Nekateri izmed njih z leti ustvarijo pomembne zbirke, prave umet­niške zaklade. Odlična dela iz dveh takšnih zbirk so na ogled v Leopoldovem muzeju na Dunaju na razstavi Nemški ekspresionizem iz zbirk Braglia in Johenning (do 20. aprila).



Skupno je razstavljenih 111 slik in grafik, od teh približno 100 iz zbirke Gabriele-Anna Braglia (sedež in galerija v Luganu) in zbirke Friedrich-Johenning iz Düsseldorfa. Razstavo dopolnjujejo dela iz zbirk Leopoldovega muzeja, fundacije Leopold, fundacije Nolde Seebüll in nekaterih drugih zbirk.
Gabriele Braglia in njegova (zdaj pokojna) žena Anna sta v petdesetih letih začela kupovati dela italijanskih futuristov in nato razširila svoj zbirateljski fokus. Danes je v njuni zbirki ena od največjih kolekcij del Zorana Mušiča, imajo jih okoli 70.

Sredi osemdesetih let je Gabriele Braglia kupil akvarel Paula Kleeja Spomin na Romanshorn in z ženo razvil strast do ekspresionizma. Prav ta strast je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Düssel­dorfu obsedla tudi Friedricha in (pokojno) Renate Johenning, ko sta postala lastnika slike Ciklame in krizanteme Emila Noldeja.

image
Erich Heckel: Obala fjorda: kopalke v fjordu, 1913
Foto Fondazione Gabriele e Anna Braglia

 

Vzponi in padci

Ekspresionizem je bil pomembno umetniško gibanje. Dobrih 100 let po njegovem vzponu v Nemčiji se dela najbolj znanih ekspresionistov prodajajo za ogromne vsote. V prvih desetletjih ekspresionizma ni bilo tako.
V začetku 20. stoletja se je skupina mladih, uporniških umetnikov, ki so nasprotovali takratnim vladajočim družbenim normam, borila za svobodo izražanja. Iskali so novo razumevanje lepote, barve in njenih funkcij, delovali hitro in impulzivno, izražali so se lapidarno. Z deli niso zrcalili zaznavne resničnosti, temveč so izražali čustva. Relevantna javnost sprva ni pokazala razumevanja zanje. Bili so prezrti, potem žrtve nacistov. Nacisti so iz muzeja odstranili ekspresionistično umetnost, veliko ekspresionističnih del so pokazali na razstavi Degenerirana umetnost v Münchnu leta 1937. Čeprav so nekateri vodilni nacisti spoštovali ekspresioniste, se je Hitler že leta 1934 odločil, da v nacistični Nemčiji ni prostora za modernistične poskuse. Razmere so se spremenile po drugi svetovni vojni, ko je ekspresionizem postal simbol demokracije in humanističnih vrednot. »Nemški ekspresionizem s časom ni izgubil sugestivne moči,« je pou­daril Hans-Peter Wipplinger, direktor Leopoldovega muzeja.

image
Emil Nolde: Portret družine, 1947
Foto Renate und Friedrich Johenning Stiftung

 

Most in Modri jezdec

V iskanju novih poti v umetnosti je leta 1905 v Dresdnu skupina mladih nemških umetnikov (Ernst Ludwig Kirchner, Erich Heckel, Karl-Schmidt-Rottluff in Fritz Bleyl) ustanovila umetniško skupino Die Brücke (Most). Kmalu se jim je pridružil Max Pechstein, ki le leta 1910 naslikal Mlado damo s klobukom s perjem. »Kolektiv Most je kot umetniški biotop v kratki življenjski dobi iskal novo interpretacijo 'plemenitih divjakov' slovitega francoskega naivnega slikarja Henrija Rousseauja, znanega tudi po vzdevku Carinik,« je povedal Ivan Ristić, kustos razstave na Dunaju. Dela Ericha Heckla zrcalijo njegovo iskanje raja v naravi. Otto Mueller je od leta 1910 slikal in risal specifične akte. Emil Nolde je z ženo Ado leta 1913 prek Rusije in Kitajske odpotoval v takratno nemško Novo Gvinejo. V številnih akvarelih je pokazal, kaj je takrat doživel. Zanimivo je, da je bil Nolde član Hitlerjeve nacistične stranke in antisemit, vendar je Hitler tudi njegov opus označil za »degenerirano umetnost«. Po vojni se je Nolde upodabljal kot žrtev nacizma, kar je bilo daleč od resnice.


V Leopoldovem muzeju so razstavljena tudi dela umetnic. Eno izmed teh je Elsbeth s stekleno kroglo na vrtu Paule Modersohn-Becker. Bila je prva slikarka, ki so ji posvetili celoten muzej – to je Muzej Paule Modersohn-Becker v Bremnu, ki je bil odprt leta 1927. Na dunajski razstavi so tudi slike Mariane von Werefkin. Skoraj tri desetletja je bila življenjska sopotnica Alekseja Javlenskega, ki je nekaj časa v Münchnu študiral slikarstvo pri Antonu Ažbetu. Odrešenikov obraz: melodija duše je slika Javlenskega iz leta 1922, ki spada med ikone sodobne umet­nosti in jo lahko občudujemo na Dunaju.

image
Yonel Feininger: Človek pred visokimi skalami, 1913
Foto Fondazione Gabriele e Anna Braglia

 

Dragocena izkušnja

Na dunajski razstavi lahko vidimo tudi nekatera dela drugega slikarskega para, Gabriele Münter in Vasilija Kandinskega. Kandinski in Franz Marc sta bila glavna promotorja idej skupine Der Blaue Reiter (Modri jezdec), objavljenih v istoimenskem almanahu, tiskanem leta 1912. Kustos Ristić je poudaril, kako pomembno je umetniško-teoretično delo za razumevanje moderne umetnosti. Na razstavi je tudi slika Kandinskega Murnau: dve hiši, na kateri je optična realnost le izhodišče za umetnikovo izražanje. Franz Marc je imel živali za glavni motiv. V delih Augusta Mackeja so vidni umetnikovo navdihovanje pri impresionizmu, hkrati pa tudi njegova opustitev impresionizma, sumarna obdelava površin in jasni obrisi.

image
Razstava Nemški ekspresionizem iz zbirk Braglia in Johenning v Leopoldovem muzeju na Dunaju
Foto Milan Ilić


Na razstavi Nemški ekspresionizem iz zbirk Braglia in Johenning pritegne pozornost tudi slika Človek pred visokimi skalami Lyonela Feiningerja, ki je bil blizu skupini Most in pozneje eden izmed ustanoviteljev nemške umetniške šole Bauhaus. Figura človeka in hiše na skali (prizor s slike Človek pred visokimi skalami) sta kot izkristalizirani iz skalne mase. Tudi nekateri drugi izjemni umetniki so se nekaj časa izražali ekspresionistično, kar dokazuje Otrok z balonom Heinricha Campendonka. Campendonk je bil nemško-nizozemski slikar in grafik, ki se je gibal med kubizmom, futurizmom, ekspresionizmom in geometrijskim izrazom.