Tiskane izdaje
Redko mine teden, da se ne bi v medijih pojavil Netflix, navadno s kakšnim novim poslovnim rekordom ali novo televizijsko serijo, ki vznemirja kritiške kroge. Nazadnje je odmeval podatek, da je spletni ponudnik filmov in TV-serij presegel magično mejo sto milijonov naročnikov po vsem svetu. Kaj se skriva za to številko?
Kot je znano, je Netflix konec devetdesetih začel kot podjetje za prodajo devedejev, leta 2003 pa so začeli razvijati programsko opremo za neposredno predvajanje vsebin (filmov, TV-serij) po spletu v zameno za mesečno naročnino in jo dali na trg leta 2010.
Drugi velik prelom v zgodovini podjetja je bila preusmeritev v lastno izvirno produkcijo vsebin. Leta 2013 je Netflix na svojem portalu naročnikom omogočil ogled vseh trinajstih delov televizijske serije Hiša iz kart. S to nadaljevanko o ameriškem političnem vrhu, v kateri briljirata Kevin Spacey in Robin Wright, je Netflix izpolnil standarde tako imenovane kvalitetne televizije, ki jo je na začetku tisočletja ustoličila družba HBO s TV-serijami, kot sta bili Sopranovi in Skrivna naveza. Z načinom predvajanja Hiše iz kart – torej naenkrat celotno serijo – pa je napravil še korak naprej, saj se je prilagodil novemu načinu spremljanja TV-serij v 21. stoletju, ki predpostavlja dostopanje do vsebin po spletu in gledanje na mah.
Odtlej se je Netflix širil tako vsebinsko kot poslovno. Lani je, denimo, produciral 126 izvirnih vsebin, od TV-serij, dokumentarcev do filmov, za vso svojo produkcijo pa zapravil pet milijard dolarjev. V istem letu je poleg tega svoj doseg razširil na 190 držav, letos pa presegel magično mejo sto milijonov naročnikov po vsem svetu.
Ogledalo sveta
Netflixova svetovna ekspanzija ponuja zanimiv pogled na geopolitično situacijo. Največ naročnikov ima v matičnih ZDA, in sicer okoli 50 milijonov. V tej državi lahko Netflixovi naročniki dostopajo do celotne ponudbe tega proizvajalca in distributerja vsebin.
Netflixa ni na Kitajskem, v Siriji in na območju Krima ter v Severni Koreji. V obeh azijskih državah ga ne dopuščajo zaradi cenzure spleta, v Siriji in na Krimu pa je razlog za njegovo odsotnost vojna.
Glede na to, kakšen je IP-naslov naročnika, je odvisno tudi, kaj ta dejansko lahko spremlja za svojo naročnino (ki sicer povsod stane okoli deset evrov – odvisno od števila ekranov, na katerih naročnik spremlja Netflix). V Hongkongu si na Netflixovi spletni strani, denimo, odjemalci ne morejo predvajati Hiše iz kart, ker je pravice za to TV-serijo odkupil drug distributer. V Albaniji in Maroku lahko naročniki dostopajo do zgolj okoli treh oziroma štirih odstotkov Netflixovih vsebin. V Sloveniji lahko po podatkih portala Finder.com vidimo 204 televizijske serije od 1157, kar je slabih 18 odstotkov vse ponudbe, in 555 filmov od 4593 naslovov, to je dobrih 12 odstotkov. Za primerjavo, danski naročniki lahko gledajo 30 odstotkov TV-serij in skoraj 40 odstotkov filmov.
Zanimivo je tudi, katere jezike govorijo v »državi Netflix« – torej v katerih državah so vsebine podnaslovljene. Čeprav ima pod svojim okriljem skoraj vse države na svetu, je uradnih jezikov v njem le dvajset. Od evropskih (in južnoameriških) so Netflixove vsebine prevedene v španščino, portugalščino, nemščino, francoščino, nizozemščino, italijanščino, švedščino, norveščino, romunščino in poljščino, pri čemer vse oddaje in filmi niso dostopni v vseh jezikih. Slovenski naročniki se morajo v vsakem primeru sprijazniti z angleškim jezikom predvajanih vsebin.
Grožnja kinematografom
O tem, kako močan igralec postaja Netflix v zabavni industriji, med drugim priča prah, ki ga je letos dvignil na filmskem festivalu v Cannesu. Dejstvo, da je dva svoja filma, Okja in The Meyerowitz Stories, ki so ju prikazali na festivalu, za tem ponudil na svojem portalu, je na moč razburila filmske distributerje in filmski svet na splošno, saj je Netflix iz enačbe povsem izključil kinematografe.
Odslej je pogoj za uvrstitev na canski festival to, da ima film zagotovljeno distribucijo v kinih, preden ga ponudijo na spletu. Podobno je tudi oskarjeva akademija kot enega od pogojev za kandidaturo filma za najprestižnejšo ameriško nagrado postavila predvajanje v kinematografih.
Nazadnje je Netflixovo politiko skoraj popolnega ignoriranja kinematografov kritiziral Christopher Nolan, režiser poletne filmske uspešnice Dunkirk. Po njegovem je mogoče sistem spletnega predvajanja povsem dobro dopolniti s predvajanjem v kinematografih. Amazon, ki s svojimi vsebinami in načinom njihovega predvajanja velja za največjega tekmeca Netflixa, svoje filme, denimo, najprej prikazuje v kinematografih, nato pa jih ponudi naročnikom na spletu. Po njegovem ni dobrega razloga, zakaj bi Netflix vztrajal izključno pri predvajanju vsebin na svoji spletni platformi.
Očitno je ta distributer vse bolj trn v peti Hollywoodu predvsem zato, ker se ne zmeni za doslej uveljavljena pravila, kar zadeva obratovanje filmskega sveta (predvsem kinematografsko distribucijo), in ker agresivno uresničuje politiko, takojšnjega omogočanja ogleda svojih vsebin naročnikom.
Temna plat velikana
Ob vseh uspehih in rekordih, ki jih dosega Netflix v zadnjih letih, številni strokovnjaki opozarjajo, da to podjetje posluje s precejšnjo izgubo. Dvajset milijard minusa za zdaj nima učinka na vrednost Netflixovih delnic, katerih cena je letos zrasla za 50 odstotkov. Razlog za takšno zaupanje podjetju verjetno tiči v njegovi globalni naročniški bazi in velikopoteznih projektih za prihodnost. O tem, kaj se bo zgodilo, ko se število naročnikov ne bo več tako povečevalo, pa je bržkone prezgodaj soditi.
