Želim postavljati vprašanja, ne dajati odgovorov

Takšni, ki te nasmejejo, ki se te dotaknejo in ti dajo misliti. Dolg je seznam naslovov, pod katere se je v tridesetih letih dela podpisala režiserka in scenaristka Polona Sepe. Bila je med prvimi slovenskimi režiserkami, še vedno je le ena izmed peščice. Seznam bi bil seveda lahko daljši, a ustvarjalka je s pogojniki opravila. Dela. To naj bo dovolj.

Po objavljenih seznamih so Pisma iz Egipta, film, ki so ga nedavno prikazali na TV Slovenija in katerega scenaristka in režiserka ste, v treh desetletjih vaš tretji dolgometražni film. Kako težko je bilo priti do njega?

Moj prvi dolgometražni je bil dokumentarno-igrani Kaj pa gospod Bach (2004), drugega doslej nisem imela. Sem pa naredila veliko televizijskih serij. Dejstvo je, da je do dolgometražnega filma zelo težko priti. Oddajala sem zelo veliko tekstov, nikoli nisem bila med favoriziranimi. Oba omenjena filma nista nastala prek Filmskega sklada. Pisma iz Egipta so predvsem televizijski projekt, Bach pa je nastal čisto neodvisno od sklada.

Gospod Bach je igrano-dokumentarni film, ki govori o ljudeh s posebnimi potrebami in medsebojnem vplivu ob srečevanju s svetom »normalnih«, v Pismih iz Egipta odpirate kopico težkih tem. Vse skupaj pa je menda izšlo iz znanstvene študije dr. Jane Kolar, ki je odkrila snov za ohranjanje črnila na starih rokopisih.

Ne, najprej razčistimo: zgodba in karakter nimata z Jano Kolar nobene zveze, ona je diametralno nasprotje znanstvenici Ireni, ki nastopa v filmu. Zahteva organizacije Eurowistdom, ki podpira teme žensk v znanosti v televizijskih programih, je bila, da v scenariju uporabimo domače znanstveno odkritje. Leta 2006 so nam organizirali pogovore z različnimi znanstvenicami, da smo si lahko scenaristi izbrali eno od odkritij. Jaz sem si pač Janino, ker se mi je zdelo, da zelo dobro sodi v zgodbo.

V filmu ste prepletli različne tematike, veliko jih je, od prevare in zakonske krize, ženske znanstvenice s svojo kariero, ki ima nerazčiščen odnos z materjo in ta s preteklostjo. Zanima me, kako ste spletli to zgodbo.

V fazi raziskovanja sem se pogovarjala s številnimi znanstvenicami. Velikokrat sem slišala, da je zakon dobro funkcioniral, dokler ni ženska postala moškemu enakovredna v profesionalnem smislu. Takrat so se pri nekaterih začele težave. Želela sem napisati zgodbo o tem problemu, če sta poročena dva, ki sta zaposlena na istem področju, kako ta odnos niha med tekmovalnostjo, podporo, ljubosumjem. Dodala pa sem zgodbo mame, ki jo mora Irena, glavni karakter, razrešiti v sebi, ali bo gledala na medsebojne odnose in na zakon tako kot njena mama ali bo našla svojo pot. Vemo, da so ti odnosi zelo naporni, ločitev je veliko in vsi iščemo neke nove poti sobivanja. Moj namen je bil postavljati več vprašanj kot pa dajati odgovorov.

Tudi sami ste imeli v zakonu s Karpom Godino izkušnjo, kako je, če pod isto streho živita dva filmska ustvarjalca.

V tem filmu ni ene replike iz mojega osebnega življenja, je pa splošno ozračje odnosa do žensk in medsebojnih odnosov, v katerih živimo. V nekem drugem pomenu sem jaz doživljala podobne stvari, vendar ne tako dobesedno kot v filmu.

Se strinjate z mislijo, da film obravnava feministično problematiko? Je ta pojem še aktualen?

To je zelo težka beseda, ki si je pridobila negativen pomen, tako da nobena noče reči, da je feministka. Mislim, da film prikazuje stvari iz ženske perspektive, jaz se zavzemam za enake možnosti moških in žensk, in mislim, da razmere v Sloveniji niso urejene. Mislim, da je celo slabše, kot je bilo recimo pred 20 leti. V prejšnjem sistemu je enakost prišla skupaj z ideologijo in je bila vsaj zapovedana. Zdaj pa kot da se moramo spet boriti za tisto, kar smo že imeli? V tem kontekstu lahko ponosno rečem, da sem feministka, ker se zavzemam za vse te stvari, nisem pa feministka v negativnem pomenu, ker imam rada moške, rada bi se z njimi dobro razumela, skratka nisem sovražnica moške rase. (smeh)

Ko sva že v teh vodah, kruh filmskih režiserjev pri nas je menda trd, kako pa je z režiserkami?

Še malo teže. Začela sem pred tridesetimi leti, nisem bila prva režiserka, sem pa bila med prvimi in ena prvih, ki so začele delati. In bilo je dosti predsodkov: da ženska ni sposobna voditi filmske ekipe, pred leti so nam za zahtevnejše projekte določili t. i. supervizorje, češ kaj pa, če ne bo zmogla ... Hoteli so zagotovilo, da bo to nekdo speljal naprej. Ne vem, ali se je res kaj izboljšalo ali pa sem se samo navadila.

Sebastijan Cavazza, ki je igral tudi v Pismih iz Egipta, je nekje omenil, da režiserke bolj prisluhnejo igralcem. Tudi vi menite, da ste pri delu bolj odprti za sugestije kot vaši moški kolegi?

Vidim, da ženske in moški zelo različno funkcioniramo, in meni se zdi to fino. Jaz se ne bi trudila voditi ekipe na tak način, kot jo vodijo moški. Jaz osebno in verjetno ženske sploh nismo toliko vezane na zunanji vtis v smislu »to je moj projekt«, »to je moja vizija«. Po naravi smo bolj pripravljene doseči konsenz. Seveda pa ne gre posploševati.

Kaj se zdaj dogaja s Pismi iz Egipta, kakšna pot sploh lahko čaka televizijski film?

V eter je šel še čisto svež in zelo sem vesela, da ima odziv. Veliko stvari namreč, ki sem jih naredila, je bilo takšnih, kakor da sploh nisem ničesar naredila – odziva ni bilo. Tokrat sem dobila zelo veliko zahvalnih pisem žensk, imam občutek, da sem naredila nekaj, kar se je ljudi dotaknilo, in to je fantastično. A s takšnim filmom je pač tako, da je na televiziji predvajan enkrat in to je to. Šel bo sicer na televizijske festivale, zanj se zanima BBC, kar pa še čisto nič ne pomeni. S producentom razmišljava, ali ima smisel narediti povečavo, da bi šel v kinematografe in bi ga videlo čimveč ljudi, a to je povezano s stroški.

Trideset let se gibljete v svetu filma, verjetno se je predstava, s katero ste zapustili akademijo, močno spremenila. Ste vedeli, kam vstopate?

Ne, pojma nisem imela! Iluzija se je podrla dokaj hitro, ampak sem kar vztrajala. Najbrž zato, ker imam rada film in ker nočem odnehati. Razmere v filmu pri nas so do ustvarjalcev zelo neprijazne: neurejena zakonodaja in zelo slabe razmere za delo.

Poskušali ste prispevati svoj delež k izboljšanju, leta 2005 ste ustanovili sekcijo scenaristov pri Društvu slovenskih filmskih umetnikov (DSFU), ste podpredsednica DSFU ter predstavnica za film v IO SUKI (Sindikalna konferenca samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in medijev).

Društvo bo počasi moralo zamenjati predsedstvo, dolgo, okrog deset let sem že aktivna v njem in približno toliko tudi v društvu režiserjev, v IO DSR pa »samo« kakšni dve leti.

Nekako vam zmanjkuje besed ... Imate občutek, da se borite z mlini na veter?

Ja, absolutno. To je zelo kompleksna tema. Morda se mi je na začetku, recimo pred 25 leti, še zdelo, da so razmere v redu, potem pa je šlo samo navzdol. Tako dolgo že čakamo, da bi se kaj spremenilo. Saj jaz sem se sprijaznila s svojo usodo, a za nami so mladi, ki čakajo na izboljšanje. Dvajset let pomeni že eno celo kreativno življenje! Vemo, da je splošno rešitev težko doseči, a začasnih si ne želimo več, radi bi celostno rešitev za področje audiovizualnih medijev, kar bi pomenilo, da lahko normalno živimo in veliko delamo. Tako bi lahko posneli več filmov, s tem bi se zvišala tudi kakovost. Zdaj pa v Sloveniji posnamemo tri celovečerce na leto in od vseh se pričakuje, da bodo genialni. V gledališču pripravijo na sezono šest, sedem premier in dovolj je, da je ena res dobra. Ne vem, zakaj se od filma pričakuje nemogoče!? Čeprav – glede na razmere je uspeh slovenskega filma izjemen, pokonci ga držijo le entuziasti.

Izhajate iz umetniške družine Sepe. Kako sta glasbenika, oče Mojmir in mama Majda, sprejela dejstvo, da bo njuna hči študirala filmsko režijo?

Upala sta, da bom šla študirat kaj bolj resnega. Za eno leto sem se res vpisala na filozofsko fakulteto na psihologijo, ki me je zelo zanimala, in filozofijo. To je takrat veljalo za resen študij, zdaj pa če ni ekonomija, ni nič. Po letu dni sem si premislila in šla na AGRFT. Ne morem reči, da sem med tistimi ljudmi, ki jih je film poklical pri petih letih. Bolj sem ga videla kot možnost, v kateri lahko združim vse, kar sem imela rada in sem rada delala: od pisanja proze in pesmi, fotografiranja, glasbe ... saj sem igrala več inštrumentov.

Za marsikoga je priimek znanih staršev hudo breme. Kako je bilo z vami?

Seveda je bila to tudi zame neka čudna cokla. V določenem obdobju sem to dejstvo zelo sovražila, zdaj pa se mi zdi čisto krasno. Je bila pa kar trnova pot, da sem razčistila sama s sabo.

Gotovo se spominjate svoje prve režije?

Seveda, bilo je še na akademiji. Pošteno povedano, pri prvem filmu nisem imela pojma, kaj počnem. (smeh) Pa tudi pri drugem še ne. Potem pa sem se ujela in za film V spomin prejela študentsko Prešernovo nagrado.

Kot asistentka ste sodelovali z uglednimi režiserji – Matjažem Klopčičem, Živojinom Pavlovićem v Nasvidenje v naslednji vojni, tudi z Godino. Kakšne so bile te izkušnje?

Lahko rečem, da sem se pri tem delu naučila, res naučila, več kot na akademiji. Ta mi je dala osnovo, možnost, da snemam svoje filme, a pravo znanje sem si nabirala pri snemanju. A ker takšno delo zahteva od ustvarjalcev, da so tudi po dva meseca od doma, jaz pa sem imela pozneje dva majhna otroka, to nekaj let ni bilo mogoče. Potem pa sem si seveda želela delati svoje projekte.

Kako vam je šlo?

Po vrnitvi za kamero sem delala v različnih redakcijah, nekakšno zatočišče sem imela v mladinski redakciji RTV Slovenija, ki jo je takrat vodil Milan Dekleva. Dobivala sem projekte, ki so bili po moji meri. To obdobje mi je zelo ljubo. Takrat je na primer nastala nanizanka Totalna razprodaja, ki je duhovita, zabavna kritika potrošniške miselnosti. Zdi se mi le, da bi bil zanjo danes morda primernejši trenutek; morda je nastala malo prezgodaj, da bi jo lahko razumeli tako, kot bi jo danes.

Z vašim kritičnim pogledom na svet se sklada življenje z jogo, ki jo prakticirate že precej let, imate tudi svojo šolo.

Joga je moje zanimanje od poznih dvajsetih let, ves čas sem jo gojila vzporedno in še vedno jo. Grozno so me zanimala vprašanja, kdo sem, kam grem, zakaj, pritegnili sta me ezoterika in joga. Ker takrat pri nas takšnih knjig ni bilo, sem jih dobila iz tujine. Šola joge, ki jo vodim, je pa tako ali tako kar služba zase.

Odnos do joge in z njo povezane filozofije se je pri nas v tem času gotovo zelo spremenil.

To je neverjetno! Včasih so na vegetarijance večinoma gledali kot na popolne bolnike, zdaj pa ti že skoraj branjevka na trgu razlaga o čakrah, pozitivnem razmišljanju in o tem, da um vlada materiji. Včasih so me gledali kot čudaka. Zdaj je joga splošno uveljavljena. To ne pomeni, da jo vsi, ki jo prakticirajo, tudi razumejo, le popularizirala se je.

Za novinarje so včasih govorili, da imajo v predalih vsak svoj roman, ki bi ga radi izdali, za režiserje najbrž ni dvoma, da sanjajo o filmih, ki bi jih želeli posneti.

Ko pospravljam svoje omare, naletim na kupe projektov, večji je kup tistih, ki jih nisem uresničila, kot onih, ki sem jih. Toliko smo pisali, toliko oddajali, in ko zdaj to pogledam, mi je žal. Če pa govoriva o konkretnih načrtih, sem pripravila scenarij za film o nasilju v družini, s katerim nameravam letos kandidirati na Filmskem skladu. Rada bi ga naredila! Razmišljam pa tudi o neki drugi temi, vendar je vse še tako nedorečeno, da sploh ne vem, kako naj jo opišem. V glavi se ukvarjam s problemom smrti, ki je na zahodu še vedno tabu. Ko ti bližnji umre, sploh ne veš, kaj se z njim dogaja do trenutka, ko dobiš žaro. Morda je na kmetih še vedno drugače, vsekakor pa je zelo drugače recimo v Indiji, kjer smrt pojmujejo kot del življenja in je slovo od pokojnika družinski obred. Fascinirana sem tudi nad delom Hospica. Morda vse skupaj zveni temačno, a nisem mislila tako. Sicer pa se trenutno ukvarjam z risanko za najmlajše Deželica Pinpan, ki ima tudi ekološko noto.

Prej potrošništvo, zdaj ekologija, oboje je seglo tudi k nam, za prvo bi lahko rekli žal, za drugo končno. Kako gledate na sedanji čas?

Meni se zdi, da bi nas zaradi stanja sveta moralo skrbeti. Ljudje so pripravljeni sprejeti vse, da jim le ne bi bilo treba misliti. Vse je takoj prezahtevno, vse mora biti lahkotno in mora se dobro prodajati. Odgovore na takšno stanje pa običajno poiščejo gibanja, civilne pobude. Zaupam v človeštvo, da nam bo na koncu kar uspelo. Verjamem, da se bo upor zgodil v pravem trenutku. Morda le prepočasi za moj okus. “Mnogi še vedno mislijo, da režiranje televizijskih projektov ni čisto prava režija. Da moraš igrani film režirati na 35 milimetrov, če hočeš biti prepoznaven. Meni se zdi delitev na televizijsko in filmsko režijo absurdna. Pri nas se to ohranja, v tujini pa se v digitalni tehniki vse bolj združuje. ”

Polona Sepe: Deželica Pinpan