Direktorica nenamensko porabila denar občine

Vrtec Jana. Župan Macedoni: Z javnim denarjem si ne moreš kupiti hiše. Merisanova: Gre za ideološko zaroto.
Objavljeno
01. februar 2018 22.12
Posodobljeno
13. april 2018 20.09
Bojan Rajšek
Bojan Rajšek

Novo mesto – V novomeški občini jim ne bo treba plačati 14.450 evrov zapadlih obveznosti in zamudnih obresti za investicijsko vzdrževanje zasebnega Vrtca Jana, ki deluje po načelih pedagogike montessori. Tako je najprej odločilo prvostopenjsko sodišče, sodbo pa je zdaj potrdilo še višje sodišče. Direktorica vrtca Joža Merisan v vsem tem vidi ideološko zaroto.

Na vprašanje, kako komentira sodbo, novomeški župan Gregor Macedoni odgovarja: »Iz javnih finančnih sredstev si preprosto ne moreš kupiti hiše in pri tej interpretaciji smo vztrajali, kar je potrdilo tudi višje sodišče.« Novomeška občina je namreč takoj po začetku županovanja Macedonija konec leta 2014 prenehala plačevati za investicijsko vzdrževanje vrtca, kar je bilo vzrok za vložitev tožbe Merisanove zoper lokalno skupnost. Na sodišču je zahtevala štiri neplačane mesečne obroke po 3600 evrov skupaj z zamudnimi obrestmi.

Vrtec Jana je odprl vrata dvema oddelkoma leta 2009, leto kasneje pa je Merisanova, ki je, še ko se je pisala Miklič, vrsto let delala na občini kot svetovalka za predšolsko vzgojo, pridobila koncesijo in s tem tudi 100-odstotno financiranje programa. Vendar v to niso bili všteti stroški prostorov in opreme, zaradi česar se je z občino konec leta 2012 zunajsodno poravnala in občina ji je za nazaj izplačala 90.000 evrov. Lokalna skupnost in Merisanova sta nato sklenili aneks k pogodbi, po katerem je občina plačevala 3600 evrov na mesec za investicijsko vzdrževanje objekta. Po lokalnih volitvah leta 2014 pa je Gregor Macedoni, ki je nasledil župana Alojzija Muhiča, ustavil plačevanje vrtcu, zaradi česar je Merisanova proti občini vložila tožbo. A po prvostopenjskem sodišču je zdaj v prid občini odločilo še višje sodišče.

Odplačevanje posojil, ne vzdrževanje

Z aneksom k pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo občina vrtcu zagotavljala denar za investicijsko vzdrževanje objekta in opreme, vrtec pa se je zavezal, da bo denar porabil namensko za obnovo oziroma zamenjavo dotrajanih konstrukcij, elementov in opreme. Toda sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka z denarjem odplačevala posojila za gradnjo vrtca in gradbena dela. Denar je torej namenjala naložbi, ne pa investicijskemu vzdrževanju. Sodišče je ugotovilo, da iz pogodbe nesporno izhaja, da bi moral biti občinski denar namenjen zgolj za obnovo in popravilo vrtca in da je občina upravičena zavrniti nadaljnje izplačevanje sredstev, ki bi jih tožeča stranka porabila v nasprotju z določilom aneksa.

Na vprašanje, zakaj je denar porabila nenamensko, je Merisanova odgovorila, da s takim dolgom denarja ni mogla porabiti nenamensko ter da občina v prostor in za opremo ne daje ničesar, kar se ji ne zdi prav. Pravi, da je nesporazum z županom nastal, »ker po ideološki plati nisem njihova«, ter da je sodišče odločilo na podlagi načela prava, brez moralnoetičnih načel. Užaloščena je, ker živimo v državi, ki malemu gospodarstveniku ne daje možnosti razvoja in odpiranja novih delovnih mest.