Več kot tri tisoč ljudi po zasneženi Jurčičevi poti

»Narodnjakom tistega časa se lahko zahvalimo, da smo Slovenci ohranili svoj jezik in kulturo,« pravi Alojz Kovšca.
Objavljeno
03. marec 2018 14.35
Posodobljeno
13. april 2018 20.03
Pohod1
Bojan Rajšek
Bojan Rajšek

Višnja Gora, Muljava - Več kot 3000 pohodnikov se je v mrzlem in zasneženem jutru danes udeležilo jubilejnega 25. pohoda po Jurčičevi poti od Višnje Gore do Muljave. Vreme pohodnikov ni pretirano motilo in so potrpežljivo v gosjem redu korakali proti Polževem.

Na vsakem koraku jih je spremljala neutrudna Godba Stična, tamkajšnji domačini, ki jih ob poti ni manjkalo, pa so ponujali domače dobrote in energijske napitke z okusom medu in sadja. Tokratni pohod je potekal v znamenju poznavanja pisatelja Josipa Jurčiča s poudarkom na romanu Deseti brat. Že v starem višnjegorskem mestnem trgu so mladenke delile vprašalnike, ki jih je bilo treba med potjo izpolniti s pravilnimi odgovori. Ni jim delalo pretiranih težav, saj v Jurčičevih delih nastopajo znani zaljubljenci, graščaki in vaški posebneži vseh vrst, med katerimi zagotovo izstopa legendarni Krjavelj, ki je hudirja videl z lastnimi očmi in ga presekal kar na pol.


Na Jurčičevini na Muljavi se je kljub mrzlemu dnevu in obilici snega trlo pohodnikov. Foto: Bojan Rajšek/Delo

Ko je Jurčič v svojem literarnem ustvarjanju popisoval male preproste ljudi zagotovo ni pričakoval, da bodo njegovi rojaki vsako leto v njegov spomin organizirali pohod, ki se začne v Višnji Gori v rojstnem kraju bojevitega Alberta Višnjegorskega. Na tega moža so Višnjani še posebej ponosni, saj je pred osmimi stoletji s svojimi vojščaki zasedel Belo krajino in za vse večne čase zapečatil mejo na Kolpi.

Ob poti se je za vsakega našlo nekaj; nekateri so občudovali kraje skozi katere so pešačili, drugi so radi poklepetali s prijatelji in znanci, nekateri pa razmišljali, kako daleč je moral romanopisec hoditi peš v šolo in nagnili kak kozarček žganja v njegov literarni spomin. Vsem pa je bil cilj, da čimpreje prehodijo pot in se udeležijo sklepne prireditve.

Med pohodniki je bil tokrat že peto leto zapored tudi Mišo Karlovčec iz Zavrha pod Šmarno Goro, ki mu je Jurčičeva pot dobesedno zlezla pod kožo in je bil pri cerkvici sv. Duha na vrhu Polževega čisto poglobljen v reševanje kviza. »Fajn je, da se med potjo še kaj dogaja, da ne hodiš okrog samo kot ovca,« je pribil. Mraz in sneg nista prišla do živega Tanji Fajdiga iz Ivančne Gorice, ki je pot opisala kot idealno, ker da se je včasih tudi malce treba potruditi, da potem čaj z limono na cilju bolj prija. Na pohod se je odpravila zaradi druženja in lepe zasnežene pokrajine ter prave domačnosti, ki je danes res ni primanjkovalo.


Slavnostni govornik na cilju na Jurčičevini je bil predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, ki se je oblekel v lovca in prehodil celo pot. Foto: Bojan Rajšek/Delo

Na sklepni prireditvi na Jurčičevini na Muljavi, pisateljevem rojstnem kraju, je zbranim spregovoril predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, ki je spoštljivo spregovoril o prvem slovenskem romanopiscu. Čas, v katerem je pisatelj živel, je bil namreč v marsičem prelomen. Takrat so se budila nacionalna čustva, budil se je narodni ponos.

Po prepričanju Kovšce se samo narodnjakom tistega časa lahko zahvalimo, da smo Slovenci ohranili svoj jezik in kulturo in našo identiteto. »Jurčič je od ljudstva jemal, a ljudstvu tudi ogromno dal. Podobe ljudi, njihov vsakdan, dogodki, usode, razmišljanja in govorica, vse to ga je zaznamovalo že kot otroka in dalo pečat njegovemu delu. Bil je prvi slovenski pripovednik in roman Deseti brat pomeni povsem novo dejanje v zgodovini slovenske pisane besede. Če je Prešeren utiral pot jeziku v poeziji, jo je Jurčič v prozi,« je povedal Kovšca.