Eifflov stolp je dopolnil 125 let

Kot železna dostojanstvena dama že več kot stoletje bdi nad mestom ljubezni.

Objavljeno
10. april 2014 17.43
N. Ž., Panorama
N. Ž., Panorama

S svojimi nekoliko več kot tristo metri je bil prva štiri desetletja najvišja stavba na svetu. Še vedno pa je simbol industrijske revolucije in skokovitega znanstvenega napredka.

Vendar ga, kot vse novosti, javnost sprva ni dobro sprejela. Guy de Maupassant je menil, da je le brezobličen skelet, skupina 47 umetnikov, med katerimi je bil tudi Alexandre Dumas, ga je označila za dimnik, ki s svojo barbarsko pojavo senči najlepše pariške stvaritve.

Gglavni projektant Gustav Eiffel je vse kritike mirno prenašal, saj se je zavedal, da je naredil pionirsko delo. Ko se je 31. marca 1889 prvih sto gostov vzpelo po 1700 stopnicah na vrh, je inženir stal na tleh, med množico, trdno prepričan o svojem velikem dosežku. Imel je prav – kmalu so kritike potihnile in že prvo leto se je na stolp peš povzpelo 29.000 radovednežev.

Meseci čakanja za večerjo ob oknu

Danes se do prve ploščadi na 115 metrih višine in do druge na 274 metrih seveda udobno vozijo z dvigali. Na sončen dan naštejejo do 35.000 obiskovalcev, pri čemer morajo prej več ur stati v vrsti. Za večerjo v restavraciji Jules Verne v drugem nadstropju pa je treba čakati mesece, zlasti če gosti želijo sedež ob oknu.

Vsako polno uro je za nekaj minut dobro viden tudi ponoči, saj so ga alpinisti opremili z 20.000 žarnicami. La tour Eiffel ostaja vseh 125 let gradbišče, saj je treba za desettisočtonski monstrum nenehno skrbeti. Kovinske nosilce morajo redno menjavati oziroma barvati, da ne zarjavijo, za kar vsako leto porabijo petnajst ton barve. Nanašajo jo v štirih slojih, od teh sta prva dva premaza protikorozijska.

Stolp so po načrtih že pred tem slavnega inženirja in arhitekta nemškega rodu Alexandra Gustava Eiffela (njegov oče se je pisal Bönickhausen, a se je preimenoval, ker je bilo v Franciji težko izgovorljivo) sicer zgradili v dveh letih.

Dogradili so ga 31. marca 1889

Izkop temeljev se je začel 28. januarja 1887, gradili pa so ga od 26. marca istega leta do 31. marca 1889. Tega dne so ga prvič predstavili ožji javnosti, uradno pa so ga odprli 6. maja, v okviru praznovanj stote obletnice francoske revolucije.

Kot je znano, je bila to leto v Parizu svetovna razstava in francoski minister za trgovino in industrijo Eduard Lockroy je razpisal natečaj za tisoč čevljev (300 metrov) visok stolp. Kot piše Wikipedija, je prvi predlog za kovinski stolp izdelal švicarski inženir Maurice Koechlin, Stephen Sauvestre ga je izboljšal, v Eifflovem biroju pa so načrt nato nadgrajevali še dve leti.

Pri projektiranju tako visoke konstrukcije so morali uporabiti znanje, ki so ga pridobili pri gradnji mostov in viaduktov. Posebno pozornost so morali nameniti vetrovnim razmeram in predvideti večcentimetrski nagib konstrukcije. Končno obliko stolpa so določili na podlagi poskusov na maketah v aerodinamičnem laboratoriju.

Naredili so stotine skic in z urarsko natančnostjo predvideli namestitev vsake od 2,5 milijona zakovic. Zapleta, ki se je zgodil, ko so leta 1888 dosegli drugo etažo, pa projektanti niso mogli predvideti. Več kot dvesto delavcev je ustavilo dela in zahtevalo dodatek za delo na višini.

Za nevarno delo le manjši dodatek

Eiffel se je zavedal, da bi se ta vsota lahko povzpela v neslutene višine, zato je zavzel pragmatično stališče, da posledice padca s 50 metrov ne bi bile nič manj usodne kot z 250 metrov, zato jim je priznal le manjši dodatek k plači. In res se med gradnjo nihče od delavcev ni smrtno poškodoval, je pa izgubil življenje uslužbenec, ki se je z zaročenko neko nedeljo potikal po gradbišču. Pozneje se je ta številka na žalost zelo povišala zaradi številnih samomorov – več kot štiristo jih je bilo, dokler niso namestili mreže.

Kljub temu se še najdejo primeri, ko kdo v ta namen spleza po ogrodju. Stolp pač ne vabi le običajnih turistov, temveč tudi avanturiste. Že leta 1923 se je nekdo peljal s kolesom po vseh stopnicah navzdol, leta 2001 pa se je neki Španec z gorskim kolesom po njih povzpel do vrha.

So pa opustili namero, da bi ga ozelenili. Stolp s šestimi milijoni obiskovalcev na leto očitno že tak, kot je, omogoča dovolj zaslužka. Samo razglednic kupijo in razpošljejo po milijon na leto, ogromen promet imajo prodajalci spominkov. Do pet tisoč evrov napitnin si v najboljših mesecih menda prislužijo celo čistilke v bližnjih straniščih.

Več kot turistična atrakcija

Stolp je danes visok 324 metrov, pred namestitvijo antene leta 1937 je meril dvajset metrov manj. Narejen je iz prečiščenega železa (jekla). Sestavljen je iz 18.038 kovinskih delov, katerih skupna teža znaša deset tisoč ton, vendar kljub temu ne obremenjuje tal bolj kot človek, sedeč na stolu, saj je teža razporejena na štiri glavne podpornike. Na 57 metrih jih povezuje prva etaža, nad drugo etažo, na 115 metrih, se združijo v štiri stebre, ki jih poveže še tretja etaža na 276 metrih. Tik pod vrhom je stolpič z balkonom premera 1,6 metra.

V prvem nadstropju je francoska restavracija, kjer so na vseh štirih straneh zapisana imena 72 francoskih naravoslovcev in tehnikov. Dvaintrideset okrašenih paviljonov ob robu so ob prenovi odstranili in namesto njih postavili nadstreške. Razgledni stolp ni le turistična atrakcija, ampak ga v znanstvene namene uporabljajo meteorologi in astronomi. Na njem so namestili najprej telegrafske, pozneje pa radijske in televizijske oddajnike.